15. 1. 22

Zloraba zaupanja in bolečina tisočletij

Zloraba zaupanja. Manipulacija. Tema in svetloba.

Bolečina tisočletij in neizmernih dimenzij.

Galaktične zgodbe, ki jih odigravamo na Zemlji, prinašajo na površje dušne ranjenosti, ki presegajo človeški razum. Ko transformiramo in ponovno doživljamo globoke sprožilce, se sprožajo kvantni premiki, ki delujejo na vseh nivojih zavedanja ter bivanja.

Odpuščanje, spuščanje in prežemanje z Ljubeznijo zdravijo ter celijo dušne drobce, ki so kot izgubljeni in zapuščeni deli nas samih prepuščeni zunanjim silam.

Upanje in zaupanje. Upamo, da lahko zaupamo. Ko je zaupanje zlorabljeno, se podre tudi upanje in zamaje slika realnosti v katero verjamemo ter jo skušamo živeti. Zakaj zgolj skušamo živeti? Ker ne obstaja objektivna realnost. Zgolj projekcije. In projekcije projekcij. In tisti, ki projicirajo projekcije. In tisti, ki ne vedo, da projicirajo ter tisti na katere se projicira.

Tako zelo lahko je reči in napisati vse je Ljubezen. Obstaja zgolj in samo ljubezen. A vendar izkušamo nasprotje. Izkušamo kaj vse NI ljubezen. In manj kot je ljubezni, več je bolečine. Več kot je bolečine, bolj se oddaljujemo od ljubezni. 

In upamo, da jo bomo nekoč spet našli tako, da zaUPAMo. Si upamo zaupati? Zaupati, da je ljubezen tudi, ko je ni? Ko se soočimo z njeno odsotnostjo v obliki teme, zlorabe na kateremkoli nivoju, s sencami in demoni, ki rastejo ter se hranijo s temo in bolečino?

Starodavne Vede pravijo, da živimo v Kali jugi, železni dobi, ko vlada vsesplošna degradacija, devolucija zavesti in degeneracija. 

"Kali juga je pogubna, svet se hoče slepiti,

nihče ne sliši besede izgovorjene.

Ko govorim človeku o njegovi dobrobiti,

skoči na noge in moj sovražnik postane." / Kabir 

Kdor v tej dobi uspe obdržati visoko vibracijo lahko v sebi živi zlato dobo. V svoji notranjosti lahko vzdržuje stanje ljubezni, jo izžareva in seva, a ne more vplivati na večino, ki v stanju nizke zavesti doživlja svet zgolj na ravni fizičnih čutov, kar ugasne njihovo notranje zlato. Zato ga iščejo zunaj sebe. V fizičnih, čutnih stvareh in celo ljudeh. Ne čutijo pa resničnega Sebe in zato ne zmorejo biti sočutni do drugega. S tem ne občutijo bolečine, ki jo prizadanejo drugemu. Zato jo povzročajo še naprej.

A tisti, ki zmore v sebi živeti zlato dobo, (spre)vidi skozi temo. Ni nujno, da se ji izogne, a zmore odpustiti, spustiti in svoje notranje zlato obnoviti. To ne pomeni, da ne čuti bolečine. Svoje in njihove. To ne pomeni, da živi lahkotno ter brezskrbno. Vidi, kako se vzrok in posledica pretvarjata v karmično zanko. Čuti ujetost njihovih duš v telo in osebnost, ki ne priznava svoje lastne svetlobe. ZaUPA, da jo bodo nekoč spet prepoznali in osvetlili svoje sence, ki bodo razkrile vse karmične vozle in vozličke, bolečine in rane, zlorabe in slabe navade. 

Ko je princ Sidharta Gautama stopil iz svoje zlate palače in se soočil s svetom trpljenja je začutil toliko ljubezni, da se je odločil najti pot, ki vodi ven iz tega sveta dualnosti in nasprotij. Ko jo je našel, je postal Buda. Razsvetljeni. Tako kot smo lahko mi vsi, ko bomo našli svojo pot v Ljubezen. Do takrat pa je naše življenje zmes vsega lepega in manj lepega, bolečine in zaupanja pa zdravljenja in izgube upanja. Odpuščanja, spuščanja in opuščanja vsega, kar ni ljubezen.

4. 1. 22

Budnica duši


Draga Duša!

Čas je, da se zbudiš iz globokega spanja. Da se zbudiš iz iluzije, v kateri živiš medtem, ko se učiš o sebi, iščeš razumevanje in potrditve tega kdor misliš, da si. 

Iluzija je to, da sebe naslavljaš z imenom in priimkom ter se pretvarjaš, da je ta končni izraz tebe tvoja celota.

Duša, ki se pretvarjaš, da si samo človek, POZABI! 

Pozabi na vse, kar veš o sebi kot o človeku in se spomni kdo in kaj si v resnici. Zapusti sanje in se prebudi v svojo lastno resničnost. Zbudi svojo Mogočnost in zasveti kot Luč vsem tistim, ki še spijo.

Draga Duša, ki prihajaš kot Odmev Enosti, zbudi se na najbolj ljubeč in nežen način. Dovoli, da počasi odpadejo vsi morasti spomini, iluzije ter omejitve. Tvoje prebujenje je tvoj proces preobrazbe gosenice v metulja. In vmes, v kokonu se gosenica popolnoma razgradi ter nato sestavi na novo. 

Čutiš, kako razpadaš? Upam da, kajti brez tega se ne morejo razviti krila. 

Čutiš, kako te razžira in sesuva od znotraj? Veseli se te bolečine, kajti brez tega bi ostala zgolj gosenica.

Potrpežljivost. Ne prehitevaj. 

Razgradnja ter razvoj potrebujeta čas.

Tvoja duša pozna postopek in te nežno vodi skozi transformacijo. S teboj je, ko umira tvoja osebnost. S teboj je, ko razpada tvoj svet. Ne joči za ostanki, ki odpadajo in ne želi si nazaj starega sveta. 

Vse naj razpade, odpade in umre. 

Ko se bodo razprla tvoja krila, se ti bo razkril svet, ki presega mali grmiček po katerem je lezla gosenica. 

Verjemi, da se nikdar več ne bo potrebno ozreti nazaj. Verjemi, da te bo nov svet sprejel, stari pa bo le še medel spomin na neprijetne sanje.

Čutiš?

Dovoli si.

Sprejmi.

Predaj se.

Smrt.

Rojstvo Svetlobe.

Si brezpogojno ljubljena Duša.

ČISTA LJUBEZEN