Ko bom velik bom...

V družini je velikokrat prelomen trenutek in veliko premišljevanja, ko prvi otrok konča osnovno šolo. Kaj in kako naprej. In ubogega 14 letnika/co neusmiljeno sprašujejo: kaj bi rad počel v življenju, kaj te veseli? In, ker ubogi otrok v času hormonskega divjanja ne razmišlja o tem, kaj je tisto, kar bi počel v življenju (obstajajo tudi izjeme seveda), velikokrat starši predlagajo špekulacijo – razmisli kje boš zagotovo dobil službo, ki bo po možnosti še dobro plačana. In potem glede na socialno okolje in (ne)ambicije staršev ta otrok naredi srednjo šolo, nekateri še fakulteto in potem pristanejo v službi. V službi, kjer jim večina znanja iz šole niti ne koristi in kjer se začne vsakodnevna rutina. In potem zamenjajo nekaj služb, ugotovijo, da je več ali manj povsod isto in potem vegetirajo tistih 8 ur na dan. In če jih vprašaš kaj bi želeli delati… Če bi imeli na izbiro, ob predpostavki, da denar ni problem, izbrati idealno zaposlitev… kaj bi počeli? Žalostno je, da večina ljudi na to ne zna odgovoriti. Kaj bi opravljali dan z dnem z veseljem in predanostjo?

Vem in verjamem, da kdor z veseljem opravlja svoje delo in pri tem celo uživa, je pri tem uspešen in tudi zasluži dovolj denarja za preživetje. Žal pa nosimo v sebi strahove, ki nam preprečujejo, da bi delovali iz srca. Celo naše življenje nam namreč trobijo, da je potrebno razmišljati z glavo in ne srcem, da živimo v preračunljivem, kapitalističnem svetu, kjer male ribe propadejo še preden se naučijo plavati. In mi vsemu temu verjamemo. Strah, da ne bi imeli denarja, da nam naše lastno veselje ne bo dovolj za plačevanje položnic, nam preprečuje, da bi energija stekla. Kajti naša usoda je v naših lastnih rokah. In energija, ki jo oddajamo privlači tiste ljudi, ki vibrirajo na enaki frekvenci. In zakaj v današnji potrošniški družbi, kjer je ponudbe toliko, da ne znamo izbrati, naj ne bi mogli uspeti. Ravno danes je največ možnosti, da iz nič ustvariš bogastvo. Pa ne bogastvo, ki bi se merilo v jahtah in razkošnih avtomobilih, ampak bogastvo, ki ti omogoča, da si srečen, da si lahko izpolniš želje, da opravljaš delo, ki te veseli in ob tem osebnostno in duhovno rasteš.

Vsaka stvar seveda potrebuje svoj čas. Kolikokrat smo dobili čudovito idejo – pa recimo, da smo jo dobili od našega višjega jaza, duše, angelov, kogarkoli, skozi našo kronsko čakro. Vse nam je bilo popolno, videli smo možnosti, imeli izoblikovan načrt in vse je bilo kristalno jasno, ko se je ideja pomikala navzdol skozi naše tretje oko. Nato se je spustila na raven komunikacije, ko smo si celo zapisali, da ne bi pozabili ključnih elementov. In potem je ta ideja prišla v našo srčno čakro, kjer smo se srčno odločili, da bomo to izpeljali in vse je bilo še vedno jasno, nam logično in razumljivo in izvedljivo. In potem ta energija na poti v materialnost pade na nivo sončnega pleteža. Med vse naše strahove. In takoj se nanjo prilepijo dvomi, blokade, strahovi. Kar naenkrat ta ideja ni več tako zelo dobra. Kaj pa če…? In vsi če-ji tega sveta se prilepijo na vse elemente naše ideje. In, ker smo negotovi takoj poiščemo še kakšno mnenje in seveda ljudje na to našo idejo prilepijo še svoje strahove in ideja pade na nivo sakralne čakre, kjer so vsi naši odnosi, do ljudi, stvari in principov. Vse povezave se naenkrat zamajejo in ko pride, če pride do korenske čakre, ji še zadnji udarec zada naš preživetveni strah: ali bom s tem lahko preživel, bom dobil dovolj denarja. In ideja (pro)pade. In tako smo čudovito idejo oprali v naših strahovih, jo raztrgali ob pomoči naših lastnih vzorcev in jo na koncu poteptali kot brez vrednosti.

In naslednjič, ko beremo o nekom, ki je svojo idejo obranil pred vsem tem, ki "si je upal" slediti svojim sanjam in mu je uspelo (vsi poznamo zgodbe o uspehu), se čudimo, kako je nekaterim življenje naklonjeno, kako so rojeni pod srečno zvezdo in če imamo slab dan še dodamo: to bi se pa tudi jaz lahko spomnil!