Pot me je zanesla na novo področje delovanja, zaposlitve, če sem natančnejša, in odsotnost pisanja ni ravno zgled vzorne samodiscipline. So pa mi te "duhovne počitnice" ponudile možnost za vpogled v trenutno situacijo, da sem si lahko odgovorila na vprašanje zakaj me je zaneslo ravno sem in kaj je tisto, kar se lahko pri tem naučim ter dam tudi drugim. Najprej sem se naučila, da je izredno pomembno živeti in delati v skladu s srcem in napotki, ki nam jih stalno zagotavlja naša intuicija, torej naša povezanost z višjim jazom in dušo. Pravzaprav to sploh ni komplicirano. Mi le mislimo da je. In definitivno preveč mislimo in premalo poslušamo sami sebe. To sta dve različni zadevi.
Zelo zanimivo je opazovati sam sebe – glede na to, da smo ljudje večplastna bitja, je to popolnoma mogoče v vsakem trenutku, vendar je za to potrebno že nekaj dela na sebi, predvsem pa je pomembno zavedanje, da lahko hkrati delujemo na različnih nivojih. Pogovor sam s sabo konec dneva zna biti sila zanimiv. In najboljše je, da ni pri tem nobene tehnike. Enostavno v mislih preletimo dan in na ta način zelo hitro ugotovimo, kaj je bilo v tem dnevu za nas najpomembnejše. Opazujemo svoj odziv na situacijo ali odnos in ga analiziramo. Zakaj smo se odzvali na ta način? Bi se lahko drugače? Kaj smo pri tem občutili takrat in kaj občutimo sedaj?
In v takem trenutku lahko hitro prepoznamo ali nas je vse skupaj omejevalo ali nam je odprlo nove poti. In ključno je, da se vprašamo kaj bi morali storiti, da bi v situaciji občutili pozitivna, svetla čustva? Pri tem ponavadi odkrijemo, da nam občutenje teh čustev onemogočajo različni vzorci, ki smo jih pridobili z vzgojo ali pa smo si jih postavili sami. In v naslednji fazi že lahko ugotovimo, da to ali sploh niso naši vzorci ali pa smo si jih bogvezakaj postavili čisto sami. V vsakem primeru lahko sklenemo, da nas omejujejo in jih zato ne potrebujemo več. In naslednjič smo lahko pozorni na to v katerih situacijah pridejo na pot in kako se mi na njih odzivamo. In že samo s tem imamo moč, da jih spremenimo ali popolnoma opustimo.
Ko smo že pri samoanalizi delovanja, lahko pogledamo še na katerem nivoju je določen vzorec. Kje smo ga začutili? Morda pa je bil samo glas v glavi – je bil naš lasten ali smo slišali koga drugega (kadar slišim, kako bi nekaj rekla moja mama točno vem, da je vzorec privzgojen). Je vzorec v naših mislih, čustvih ali občutenjih? In tam kjer ga zaznamo, tam se ga lahko tudi znebimo. Če nas venomer preganja misel, kaj si bodo ljudje mislili, je to vzorec, ki ga nosimo v svoji glavi in ga moramo rešiti na razumski ravni. Kadar nas ob nečem zvija v želodcu, je torej sedež nelagodja v sončnem pletežu, ki je povezan s čustvi in strahovi. Kadar se enostavno neprijetno počutimo ali nas celo mrazi po telesu, ne znamo pa definirati kje in kako, pomeni, da občutimo energetske vibracije in je torej vzrok na energetski ravni in ga bomo reševali z bolj duhovnimi rešitvami.
Zakaj poslušamo druge? Ker premalo zaupamo sebi. Zakaj si premalo zaupamo? Ker so nas učili, da drugi več vedo, da ne moreš nič proti življenju, da je usoda nespremenljiva… vsak ima svoj vzrok. Naredite poizkus, eksperiment, če hočete…odločite se, da en dan posvetite samo sebi in se začnite poslušati. Kaj vam sporoča vaše telo? Kaj vam sporočajo vaša čustva? Katere misli se sprehajajo po vaši glavi? Kaj vam narekujejo vaši občutki? In nenazadnje je že čas, da se pogovorite s svojim srcem…kaj pravi tisti tihi glasek, ki ga največkrat kar preslišite? Samo en nasvet: ne lažite sami sebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar