11. 07. 07

Velika lekcija: samodisciplina

Odločitve, ki jih sprejemamo v življenju znajo biti naporne. Še posebej, če zahtevajo spremembo nas samih. Najtežje je pogledati sebe in si priznati ravno tisto, kar vztrajno potiskamo nekam noter, globoko v najtemnejši kot nas samih. In neverjetno spretni smo pri izogibanju ravno tistemu kotu. Najlažje je sedeti in čakati, da se bo morda kaj premaknilo samo od sebe. Da se bo prikazala dobra vila, zamahnila s čarobno palčko in vse bo v najlepšem redu. Ampak kaj, ko je v tistem temnem kotu, ki se ga tako vztrajno izogibamo še toliko krame!

Pometam po svojih temnih kotih. Stopila sem na pot, ki zahteva, da počistim svojo notranjost. Podobno kot spomladansko čiščenje, le da je tole bolj podobno selitvi. Odpiram predale in odkrivam stvari, ki jih že dolgo nisem videl. Potem se je potrebno odločiti kaj od tega še potrebujem in kaj je potrebno vreči stran, torej odpustiti oz življenja. In sedaj sem se spotaknila ob samodisciplino. Ni skrita, sredi sobe leži velik kup, ki mi trenutno še preprečuje vpogled v to, kaj vse ga sestavlja. Vidim samo posledice: stvari ostajajo nedokončane oziroma se jih sploh ne lotim. Največkrat jih odlašam na nedoločljiv čas v prihodnosti. Bom. Jutri.

Ena izmed idej, ki se mi je zadnjič utrnila je, da bi se malo bolj resno lotila ridingov. Kanaliziranje sporočil mi gre že kar dobro, ampak potem sem obstala pred temle kupom samodiscipline. Če dobim "naročilo" za riding to pomeni, da se moram usesti in ga pretočiti na računalnik. V roku toliko dni. Glede na to, da stojim pred velikim kupom ovir v sobi moje discipline pa sem se hitro vprašala ali bom sama sebe uspela vsakič znova disciplinirati, da ne bom počela tega vedno zadnji trenutek!? In sem spet tam.

Glede svoje redne meditacije sem sklenila že neštetokrat: zdaj pa res začnem. Takoj jutri. In dnevi minevajo. Malo me tolaži dejstvo, da nisem edina, ki ima težave s samodisciplino, na drugi strani pa še nisem naletela na ustrezno rešitev ali pomoč, ki bi temu naredila konec. Je res potrebno, da se vsak sam vzame v roke ali se kje slučajno skriva tista dobra vila, ki bi povedala formulo za vzpostavitev samodiscipline. Vsak začetek je pač težak. Korak za korakom, vsak dan, se mi zdi, da je še najboljši približek čudežne formule. Ja in vedno je lažje govoriti, kot storiti ta korak. In na začetku se je potrebno truditi za vsak korak posebej. Potem pa sčasoma zadeve stečejo in rodi se navada. In naša navezanost na navado. In, ker je ena od naših lekcij (ki jo učijo tudi vse jogijske šole) nenavezanost, se kaj hitro zgodi ali pojavi nekaj, kar nam to navado postavi na majava tla. Sprememba postane nujna. In ponovno se je potrebno odločiti kaj in kako naprej. In pričeti korakati v novo smer, biti samodiscipliniran.

Spremembe so neizbežne, če želimo rasti in od nas zahtevajo odločanje, razumevanje in zaupanje, da je to za nas dobro. Poleg tega nas spodbujajo, da si na novo postavljamo sami sebe. Pri tem pa moramo biti vztrajni in disciplinirani Iz tega si drznem potegniti zaključek, da je naša največja lekcija in naloga v vsakem življenju, ki ga prebijemo tu na Zemlji: SAMODISCIPLINA. Teorijo sedaj poznam, potrebno je le še, da pričnem delovati v skladu s tem. Angeli, mojstri in vodniki…POMAGAJTE!

1 komentar:

  1. Si zadela žebljico na glavico. Kako zelo zelo res je vsaka beseda, ki si jo zapisala. Kar vroče mi je postalo, kajti aktivirala si moj vzorec, za katerega sicer vem, da je prisoten (kar je še slabše, kot če se tega sploh ne bi zavedala),a vendar še zmeraj čakam na tisti idelen dan, ko bo vse perfektno oziroma, ko bom lahko štartala že kar iz situacije, ki si jo zamišljam kot željeno. Ti praviš samodisciplina, jaz pa izhajam iz druge strani istega kroga in pravim lenoba. Torej isti začaran krog problema. Vsak dan, zlasti zadnji teden se zelo intenzivno ukvarjam z mislijo, da je napočil trenutek, ko moram temu izmikanju narediti konec. Narediti in konec! V bistvu je zelo enostavno, samo odločiš se in narediš. Sem imela v živjenju že situacijo, ko sem morala, če sem želela živeti, se odločiti. Ni bilo težko. Tokrat gre za podobno situacijo, ne ravno za življenje ali smrt, ampak za življenje in ne životarjenje. Prelepo je in bo, da bi se življenju odrekla zaradi ugodja, trenutnega zadovoljstva ali slabosti oziroma občutka nemoči. Da pa nam bo v teh trenutkih kriz lažje in ne bomo zmeraj znova poraženci, že skrbimo skupaj vsak teden enkrat. Želela bi si, da bi bilo pogosteje, mogoče bi bilo zato uspešnejše. A dejstvo ostaja, enostano je in če iskreno želimo spremembo, se ta zgodi. Na zdravje spremembam, edinim konstantam v življenju.
    Uživam ob prebiranju tvojih zapisov in če še ne veš, začetek samodiscipline si s tema blogoma že uresničila. Za vse veliko ljubezni,
    Maša

    OdgovoriIzbriši