31. 08. 07

Objektivna realnost – je to mogoče?

Kaj je realnost? Obstaja ena realnost, ki je objektivna ali obstaja več realnosti? Je sploh mogoče opredeliti realnost kot objektivno ali je to subjektivna stvar posameznika? Zakaj je za nekoga dan čudovit, za nekoga drugega pa popolnoma brezvezen? Realnost je stvarnost, je resničnost, je vse kar je in kar nas obdaja. In smo zopet na začetku, saj ne vemo kaj vse obstaja. Znanost je uvedla eksaktnost, merljivost, ponovljivost in napovedljivost, da bi postavila okvir resničnosti. In najbolj hecno je to, da verjame, da so ti okviri trdni, da je to res vse kar je. Če bi se pogovarjali s filozofom, bi vsekakor dobili enega bolj kompliciranih opisov realnosti. Psihologova in fizikova definicija realnosti bi se prav tako razlikovali. Kaj pa če vprašam tebe kaj je realnost? Kaj je zate realnost? Vsak od nas opazuje, zaznava realnost in v njej celo biva. In vsak svojo realnost tudi zagovarja. To kar vidim, čutim, slišim, tipam je realno. In upam si trditi, da je to moja realnost, kar pomeni, da ni nujno, da je enaka tvoji realnosti. Zakaj pravzaprav kompliciram z realnostjo?

V duhovnem svetu se namreč pojem realnosti popolnoma na novo definira. Pojavijo se namreč občutki in zaznavanja, ki jih v materialnosti ni in s tem se pojavi tudi dvom, ali je vse to kar doživljam resnično? Naučili so nas namreč, da je resnično samo tisto, kar lahko zaznamo z materialnimi čutili in kar zazna večina ljudi. Če torej jaz slišim glasove, pet ljudi okoli mene pa ne… ali jih resnično slišim ali si domišljam. Moja realnost se kar naenkrat ne sklada več z realnostjo večine in večino so učili, da tisto česar ne vidi, sliši ali čuti ne obstaja. In vendar jaz vidim in čutim angele, mojstre in duhovno vodstvo. Včasih bolj, drugič manj jasno. Pri tem pa moj um nenehno preverja ali je vse to v skladu s tem, kar se je naučil v šoli ali slišal s strani znanosti. In največkrat ni. In potem začne vrtati: ah daj Manca to si ti samo domišljaš; to si si sama izmislila; tvoja domišljija ti dela sto na uro…In verjamem, da se mnogi med vami ubadate z enakimi težavami. Kaj pa če si vse skupaj samo domišljam?!

In to je razlog, zakaj sem se spotaknila ob pojem realnosti. Ker se je moja realnost iz materialne razširila tudi na energetski nivo, pa na nivo angelov in duhovnega vodstva. Moja zavest skače in se giblje med in na nivojih, ki jih v tem življenju prej nisem zaznavala. Takrat še niso bili del moje realnosti. Sedaj so postali moja realnost, moj resnični svet, moja stvarnost. In prepričana sem, da ima vsak posameznik svojo realnost. V njej živi, se giblje, razmišlja, čustvuje, se je zaveda z vsemi svojimi čutili. Del realnosti vedno delimo z drugimi ljudmi. Kadar se ljudje strinjajo, da z določenimi čutili občutijo isto stvar, se njihove realnosti prepletejo in ustvarijo skupno stvarnost. Na primer vsi se strinjamo, da je tisto, kar lahko trdno primemo v roke resnično in ravno zato postane naša skupna realnost. V skupini, kjer vsi zaznavamo angelska bitja na enak ali podoben način, se strinjamo, da so ta bitja resnična in postanejo naša realnost. S tem, ko več ljudi potrdi zaznavanje nekega pojava ali entitete le-ta postane resnična in del skupne realnosti. Problem nastane, kadar so osebne realnosti posameznikov predaleč narazen. Kadar posamezniki pojava/entitete/stvari ne zaznavajo ali jo zaznavajo na različne načine in se vklopi v igro še naš predragi Ego, ki želi na vsak način dokazati, da je njegova realnost tista, ki jo je potrebno sprejeti in razglasiti kot edino pravo. Takrat vsak zagovarja svojo realnost in skuša izničiti realnost drugih. Po domače rečemo temu bitka za to, kdo ima prav. Zadnje čase veliko delam na tem, da svoje realnosti ne vsiljujem drugim in skušam spoštovati njihovo realnost. In vedno bolj ugotavljam, da vsak posameznik na tem planetu živi v svojem svetu in s tem, ko spreminja sebe, spreminja svojo realnost in s tem tudi dele skupne realnosti. In odgovor na naslovno vprašanje… odgovori si nanj v svoji realnosti!

22. 08. 07

Civilizacija kam greš?

Razvoj sveta zadnjih 500 let narekuje t.i. Zahodna civilizacija. Civilizacija, ki je samo sebe razvila na temeljih institucionalizirane krščanske religije in etnocentrizma. Odkar so »znanstveniki« začeli iskati drugačno razlago sveta kot jo uči cerkvena institucija, je bilo duhovno življenje v drugem planu. V Evropi je bila vsakršna duhovnost izkoreninjena z inkvizicijo in ljudje so imeli na izbiro (in večinoma še vedno izbirajo med tema dvema možnostima) le cerkveno in znanstveno razlago vsega kar je. Tisti, ki so živeli in tisti, ki še živimo v svetu racionalne misli, smo naučeni, da je resnično samo tisto, kar lahko vidimo, otipamo in izmerimo. Tisto kar ni znanstveno dokazano in sprejeto, ne obstaja. Pika.

Druga alternativa je bila biti pripadnik religije (krščanske seveda) in potem lahko verjameš v Boga, ki je tam zgoraj in opazuje nas grešnike, nas sodi in nam nalaga težko življenje in trpljenje. Malo se mu lahko odkupiš, če spoštuješ 10 zapovedi, sprejmeš zakramente in hodiš redno k maši. Pika.

Danes, ko je dostop do vsakovrstnih informacij širok, ko se je kvantna fizika dokopala do zanimivih odkritij, je dostop do duhovnosti kar naekrat postal nekaj skoraj vsakdanjega. Vsak že uči svojo vero, svoje resnice (in nekatere so edine zveličavne), svoje tehnike, medtem ko na drugi strani še vedno stojijo skeptiki. V ozadju je globok zgodovinski kolektivni strah pred »čarovnicami«, ki je posledica inkvizicije v tem prostoru in ki preprečuje, da bi ljudje zaupali, da jo bodo odnesli brez kazni, če se bodo ukvarjali z določenimi znanji. Vse je pomešano, nihče več ne ve komu naj verjame, pri vsem tem pa se je izgubila »zdrava pamet«, zaupanje vase in v svoje sposobnosti, saj imamo že za vsako stvar strokovnjaka, ki zagotovo najbolje ve kaj in kako. Zaupanje vase, da znamo, da zmoremo in da smo sami kreatorji svoje usode. Da je življenje naše in da sami izberemo komu in kaj verjamemo. Da poslušamo svoje občutke, svojo intuicijo in svoje duhovno vodstvo. Ravno zato se lahko pojavijo in obdržijo sodobni guruji, razni šarlatani in izkoriščevalci, ki oznanjajo raznorazne stvari in ljudi prepričajo v skoraj vse.

Eni pravijo, da ni več starih vrednot, ki so nekoč držale družbo skupaj, da je to razlog, zakaj razpadajo družine in je čedaje več nasilja. Drugi pravijo, da je tehnologija tista, ki nas oddaljuje drug od drugega, da ne znamo več ohranjati medsebojnih odnosov. Tretji spet krivijo kapitalizem in politiko, ki izkorišča množice. Globoka resnica je v starem pregovoru: najprej pometi pred svojim pragom. Kakšen je moj odnos do samega sebe? Kaj želim od življenja in kaj sam naredim zato? Kar nočeš da bi drugi storili tebi, ne delaj ti njim. Ste se kdaj zamislili nad pomenom in resnico tega reka? Kajti družba je sestavljena iz posameznikov. In, če so ti posamezniki zadovoljni in srečni ljudje, ki jim je mar za zdrave medsebojne odnose, za sožitje in spoštujejo življenje bo točno taka tudi družba, ki jo bodo (bomo) sestavljali.

Civilizacije zrastejo in propadejo. Vedno so in vedno bodo. Tudi ta naša Zahodna civilizacija bo doživela svoj propad. Vendar že danes ustvarjamo novo civilizacijo s tem, ko spreminjamo sebe, ko vzgajamo otroke, ko gradimo nove odnose z ljudmi okoli nas. Kaj torej lahko naredi posameznik? Neskončno veliko, saj s tem, ko spremeni sebe, spremeni družbo, ustvarja novo civilizacijo in spremeni svet!

19. 08. 07

Riding - kanalizirana sporočila angelov, vodnikov in mojstrov



Angelske karte Pogovori z angeli sem si kupila zase. Da bi pomagala sebi. Začelo se je doma, v moji sobi. Najmanj 10x na dan sem vlekla karte in več ali manj na enaka vprašanja dobivala enake odgovore. Potem sem jih kmalu "preizkusila" na prijateljici. Eni, dveh, treh... Potem me je sestrična prosila, če ji malo pogledam v karte. Sva se dogovorili, da ji pošljem po mailu razlago kart. Potegnem karte in pričnem pisati. In sem kar pisala in to precej več, kot je bil sam pomen karte. In v tistem me je prešinilo, da sem pravzaprav naredila angelski riding.

Sedaj, ko sem bolje razvila svojo intuicijo in odprla vse kanale so tudi ridingi postali pogostejši, sporočila bolj jasna in konkretna. In kaj sploh je angelski riding? Je prevajanje sporočil iz višjih vibracij, ki jih posreduje duhovno vodstvo. Postanem kanal, ki da duhovnemu vodstvu na voljo svoje telo, da lažje preda sporočilo za tiste, ki sami še niso razvili senzibilnosti za višje vibracije. Jasnovidnost, jasnočutnost, jasnoslušnost in jasnovednost so del te senzibilnosti. V poglobljeni meditaciji so vsi moji čuti dobro odprti, zato lahko angele, vodnike, mojstre in druga bitja svetlobe vidim, slišim, občutim in prejemem vse potrebne informacije ter uvide. Kadar se pripravljam na riding pa ne potrebujem globoke meditacije, ampak je dovolj, da se umirim, se skozi svoje srce in tretje oko povežem s svojo dušo in povabim duhovno vodstvo, da preda sporočilo za osebo za katero delam riding. Preden začnem, potegnem še karto iz enega od kompletov in potem pišem. Največkrat sem nekje na pol "prisotna" in niti ne sledim vsebini, ki jo pišem. Šele, ko je sporočilo končano, popravim tipkarske napake (pišem kar direktno na laptop) in ugotovim kakšno je pravzaprav sporočilo. Pogledam karto, ki sem jo potegnila preden sem začela pisati in vedno se neverjetno dopolnjuje s kanaliziranim sporočilom.

Toda zakaj sem potem pridobila to zmožnost kanaliziranja, če ne zato, da pomagam tistim, ki pomoč potrebujejo. Začela bom z angelskimi ridingi za vse, ki želijo prejeti sporočila svojega duhovnega vodstva. Zakaj pa ne! Istočasno kot sem idejo dobila, se je oglasil moj dragi Ego, ki me je najprej zatrl, da zakaj pa bi jaz to počela, saj tega nihče ne bo hotel imeti. Se pravi, če je Ego proti, sem jaz za!

Naslednja stvar, ki se je vtihotapila v mojo glavo je bila povezana s plačilom za ridinge. Kar nekaj časa sem se borila sama s seboj ali naj sploh računam ridinge. Velikokrat se namreč govori o tem, da bi morala biti duhovnost kar brezplačna - kdor je duhoven, naj za svoje storitve ne računa. Ampak... do te stopnje, kjer sem sedaj vendar nisem prišla kar tako, čez noč. Delavnice, seminarji, predavanja, meditacija - saj to je vendar izobraževanje! In izobražujemo se zato, da imamo znanje, ki ga drugi potem najamejo - temu rečemo zaposlitev. Torej gre za najem mojega znanja in sposobnosti.

Če torej želite izvedeti kaj vam sporoča vaše duhovno vodstvo - tukaj sem, prevajam, predajam.



Osebno angelsko sporočilo


Kanaliziranje sporočil je prevajanje višjih vibracij, ki jih posreduje duhovno vodstvo. Postanem kanal, ki da duhovnemu vodstvu na voljo svoje telo, da preda sporočilo za tiste, ki sami še ne zaupate svoji m intuitivnim spoznanjem. Jasnovidnost, jasnočutnost, jasnoslušnost in jasnovednost so del te senzibilnosti. V poglobljeni meditaciji so vsi moji čuti dobro odprti, zato lahko angele, vodnike, mojstre in druga bitja svetlobe vidim, slišim, občutim in prejemem vse potrebne informacije ter uvide, ki vam pomagajo razumeti situacijo v kateri se nahajate in možnosti, ki so vam na voljo za izhod iz nje.

Angelsko sporočilo je v celoti kanaliziran odgovor povezan z vašim vprašanjem. Povežem se z vašim duhovnim vodstvom in po nareku napišem sporočilo. Poleg tega potegnem tri karte iz kompleta Vnebovzetih mojstrov ter vam pošljem njihov opis in razlago.

Z angeli komuniciram že več kot 5 let in na svoji poti Svetlobe sem bila iniciirana v drugo stopnjo reikija, obiskovala tečaj meditacije in intuicije pri Teji Melinc in se udeležila mnogih angelskih delavnic pri slovenskih in tujih učiteljih... V želji po globljem vpogledu in razumevanju sem pridobila certifikat ANGEL THERAPY PRACTITIONER®, ki mi ga je dodelila Doreen Virtue.

Obvestilo 1.7.2014: angelskih ridingov v tej obliki ne delam več, so pa del osebnih coachingov in individualnih programov, ki jih najdete na www.manca.si


13. 08. 07

Otroci - bogastvo ali križ staršev?!

Zadnje čase se veliko pogovorov in dogajanja vrti okoli otrok in vzgoje. Na dopustu sem imela priložnost opazovati tri različne družine. Mlada družina z dvema majhnima otrokoma (eden približno 3 leta in punčka stara nekaj mesecev) je bila polno zaposlena. Ona je kuhala, pospravljala, pripravljala stvari za na plažo pa za na sprehod, on ji je precej pomagal in predvsem skrbel za sina. Odnos, ki sem ga opazovala je bil... kaj naj rečem...zaskrbljujoč. Otrok je hlepel po pozornosti... pa ne tisti ego pozornosti, ampak: Ati tukaj sem in ali sploh veš, da te imam rad! Oče v tistih dneh ni pokazal niti kančka topline, naklonjenosti, kaj šele ljubezni. Bilo je čutiti, da se v vlogi očeta ne znajde, da bi rajši užival življenje brez otrok. Navzven je bilo vse čudovito: pomaga ženi, skrbi za otroka, ga uči kaj je prav in kaj narobe in otrok je lepo vzgojen. Ampak topline v njegovem odnosu do žene in otroka ni bilo. Samo dolžnost. Mama in njen odnos do hčerke ... ista zgodba. Otroka oba svetla sončka, ki sta prišla trosit radost. Še prej pa morata očitno omehčati srca staršev.

Najbolj glasni v tistem delu kampa so bili člani enajstčlanske družine (devet otrok). Pa ne kar se tiče govorjenja, ampak vpitja in kričanja. Poleg njih so bili še njihovi prijatelji (z dvemi otroci) in pri čuvanju otrok so sodelovali vsi. Priznam, da tako grdega govorjenja in zmerjanja še nisem slišala iz ust nobenih staršev. Verjamem, da je vzgoja devetih otrok težka, ampak poznam kar nekaj številčnih družin, kjer starši ne zmerjajo svojih otrok z neumneži, kozami in nekaterimi drugimi slabšalnimi imeni in jim ne grozijo, da jih bodo s kamni po glavi ali pa roke potrgali, jih obglavili in podobno. Resnično je bil nivo na zelo zelo nizki ravni. Ti starši so cel dopust preživeli skakajoč za otroci, imeli so težave od prvega do zadnjega dne, otroci so kar naprej jokali in niti en obraz ni bil nasmejan.

Otroka v tretji družini sta sončka. Tako toplih in odprtih otrok že dolgo nisem srečala. Komunikacija v družini je bila normalna, oziroma starša sta se z otrokoma pogovarjala kot z odraslima - pa brez pretiravana ali kakršnegakoli spakovanja. Otroka sta se sicer obnašala kot se vsi toroci - vpila in kirčala in se smejala, ampak nihče jima tega ni zameril. Bila sta pač otroško razposajena. Z družino smo se spoprijateljili in resnično so vsi štirje sončki.

Vse to mi je dalo misliti. Velikokrat sem slišala, da ko bom imela svoje otroke bom pa že videla! Uh, kakšna grožnja! In po tem naj se odločim za otroke?! Že vnaprej nekateri povejo kako je to grozno, kaj vse moraš pretrpeti, naštejejo nekaj res velikih težav in na koncu bolj sebi v opravičilo kot meni v uteho dodajo, da na drugi strani pa so otroci res veselje, ki ga ne zamenjajo za nič drugega na svetu. Še dobro, da imam svojo glavo. Verjamem, da so z otroci težave, ampak te težave vplivajo nate točno toliko kolikor to dopustiš. Enako kakor z vsako drugo stvarjo. Verjamem, da ko pride v tvoje življenje otrok marsikaj postavi na glavo, ne verjamem pa, da se ti prepričanja in način razmišljanja spremenijo čez noč. Če prej nisi omejeval nikogaršnje svobode, verjetno tudi otrokove ne boš. Če si bil prepričan, da si raj na Zemlji ustvarjamo sami, boš to učil tudi svojega otroka. Če si prej razmišljal o tem, da ima vsaka bolezen svoj vzrok, boš vzroke iskal tudi, ko bo bolan tvoj otrok. Če se trudiš, da si dober človek, da odipraš srce Ljubezni, boš to počel še naprej, tudi ko bo v tvojem življenju otrok. Odgovorno sprejemanje življenja pomeni odgovorno sprejemanje vseh odločitev in njihovih posledic. Sami si kreiramo življenje in sami se odločimo, da bomo vanj povabili novo dušo, novo bitje svetlobe, novega človeka.

Otroka naučimo lahko le toliko kot sami znamo. Ne moremo ga naučiti tistega, česar sami ne znamo, zato je moje osebno menje, da kdor ima nevzgojene otroke, je tudi sam nevzgojen. Kdor se pritožuje, da mu otroci delajo težave, naj se zamisli nad sabo - otrok namreč ne učimo samo z besedami, ampak z dejanji. Nikakor ne morem obtoževati svojih staršev, da so delali napake, saj vem, da so me skušali vzgojiti in naučiti vse, kar so sami vedeli in znali. Moja naloga pa je, da ocenim, kaj od tega znanja mi v življenju koristi ter kateri vzorci mi ne pomagajo in jih lahko opustim. Del mojega življenjskega poslanstva je, da osebno in duhovno rastem in starši so mi zagotovili podlago, temelje na katerih lahko gradim naprej svoje življenje in pri tem trdno zagovarjam, da sem sama arhitekt svojega življenja. In moja naloga bo nekoč to znanje položiti v temelje življenja mojim otrokom in oni bodo sami arhitekti in kreatorji svojih življenj.

3. 08. 07

Igranje z valovi

Odhajam na oddih za vse moje nivoje. Kaj mi bodo povedali delfini in bitja morja povem, ko se vrnem. Do takrat pa vam pošiljam morje Svetlobe!

1. 08. 07

Manifestiranje ali kar želimo to dobimo

Vse kar je je energija in so vibracije. Ljudje smo v svojem najglobljem bistvu kreatorji, kar pomeni, da s svojimi mislimi in nameni ustvarjamo – ustvarjamo svoje življenje in smo zato zanj tudi odgovorni. Da pa ni vse tako preprosto imamo tudi temni Ego, ki je nasprotje našega svetlega Višjega Jaza. Svoje življenje torej kreiramo mi sami. Nihče drug. Niti Stvarnik ne posega v našo možnost svobodne izbire. Prav nasprotno, izpolni nam prav vsako željo, ki jo pošljemo v energijsko polje, ki nas obdaja. Želje, ki jih želimo zase in ne posegajo v svobodno izbiro drugega. S svojimi mislimi pošiljamo Stvarniku svoje želje, hotenja, namene. Ker v nefizični realnosti ni dualnosti, ki bi vse delila na dobro ali slabo torej tudi ni dobrih ali slabih želja. Je le način kako in kdaj se nam bo želja izpolnila.

In ponavadi se že tukaj zatakne. V nefizični realnosti oz. na energijskih nivojih čas in prostor ne obstajata, kar pomeni, da je božanska časovna uskladitev nekaj drugega kot jo doživljamo ljudje v fizičnem časovno-prostorskem kontinuumu. Če to združimo še z našo nepotrpežljivostjo (že včeraj je bilo prepozno), se nam zdi, da se naše želje tako ali tako nikoli ne izpolnijo ali pa se takrat, ko se izpolnijo že ne spomnimo več, da smo nekaj želeli, za to prosili in v to usmerjali svoje misli in energijo.

Najbolj nazoren primer je denar. Ljudje vedno želimo več denarja, vendar ponavadi niti ne vemo koliko več bi ga želeli ali za kaj bi ga porabili, če bi ga dobili. Če se zazremo globoko vase je to čista resnica! Recimo, da potrebujemo tisoč evrov za točno določen namen pa naj bo to neko izobraževanje ali tečaj, ki bi se ga želeli udeležiti. Za Stvarnika je dovolj že, da izrazimo namen (želim na ta tečaj) in sam od sebe nam bi avtomatično priskrbel vse, kar je potrebno za izpolnitev tega namena. Ampak mi potem sami malo zakompliciramo in začnemo zadeve omejevati. Se pravi, želimo na tečaj, zato potrebujemo tisoč evrov. In začnemo razmišljati, kje bi lahko dobili te evre. V službi je plača premajhna, da bi v takro kratkem času kaj prihranili in to možnost avtomatično izpustimo (pozor, mi smo tisti, ki tako razmišljamo), sem in tja kupimo kakšno srečko, se udeležimo nagradne igre, kjer je možno zelo na hitro dobiti večjo vsoto denarja. Ker nič ne zadanemo, smo že slabše volje in postanemo malo jezni na Vesolje, ki nam ne »odobri« tega denarja. Ker si res želimo na tečaj, se gremo na banko poznižmatt za kratkoročni kredit in ravno takrat je kakšna posebno ugodna akcija, vendar ponavadi še vedno čakamo, da nam bo denar padel z neba, v enem kosu. In tako manifestiramo naprej ter svojo energijo usmerjamo v točno določene kanale, za katere smo spet mi tisti, ki menimo, da bi od tam moral priti denar. Z vsem tem pa pravzaprav omejujemo svoje možnosti in vesolju preprečujemo, da bi nam »organiziral« za nas najustreznejši kanal po katerem bi dobili denar. In ko že obupamo in opustimo vse naše usmerjeno manifestiranje se zgodi. In to na način, ki nas preseneti, ker nanj nismo pomislili.

In tukaj se pokaže zanka našega manifestiranja: ali res mislimo, da smo pametnejši od Stvarnika in Vesolja? Da sami lahko poznamo vse načine, kako naj neka energija (pa naj bo to denar, ljubezen, sreča ali karkoli) pride do nas?! Preveč se opiramo na naše racionalno razmišljanje in analitični um, ki pa je žal omejen. Zato je toliko pomembneje, da poslušamo svojo intuicijo, se povezujemo s svojim Višjim Jazom in svojo Dušo. Na ta način razvijamo tudi zaupanje v Boga, Vesolje, Univerzum, Stvarnika ali karkoli že za nas predstavlja Najvišje.