Kaj je realnost? Obstaja ena realnost, ki je objektivna ali obstaja več realnosti? Je sploh mogoče opredeliti realnost kot objektivno ali je to subjektivna stvar posameznika? Zakaj je za nekoga dan čudovit, za nekoga drugega pa popolnoma brezvezen? Realnost je stvarnost, je resničnost, je vse kar je in kar nas obdaja. In smo zopet na začetku, saj ne vemo kaj vse obstaja. Znanost je uvedla eksaktnost, merljivost, ponovljivost in napovedljivost, da bi postavila okvir resničnosti. In najbolj hecno je to, da verjame, da so ti okviri trdni, da je to res vse kar je. Če bi se pogovarjali s filozofom, bi vsekakor dobili enega bolj kompliciranih opisov realnosti. Psihologova in fizikova definicija realnosti bi se prav tako razlikovali. Kaj pa če vprašam tebe kaj je realnost? Kaj je zate realnost? Vsak od nas opazuje, zaznava realnost in v njej celo biva. In vsak svojo realnost tudi zagovarja. To kar vidim, čutim, slišim, tipam je realno. In upam si trditi, da je to moja realnost, kar pomeni, da ni nujno, da je enaka tvoji realnosti. Zakaj pravzaprav kompliciram z realnostjo? V duhovnem svetu se namreč pojem realnosti popolnoma na novo definira. Pojavijo se namreč občutki in zaznavanja, ki jih v materialnosti ni in s tem se pojavi tudi dvom, ali je vse to kar doživljam resnično? Naučili so nas namreč, da je resnično samo tisto, kar lahko zaznamo z materialnimi čutili in kar zazna večina ljudi. Če torej jaz slišim glasove, pet ljudi okoli mene pa ne… ali jih resnično slišim ali si domišljam. Moja realnost se kar naenkrat ne sklada več z realnostjo večine in večino so učili, da tisto česar ne vidi, sliši ali čuti ne obstaja. In vendar jaz vidim in čutim angele, mojstre in duhovno vodstvo. Včasih bolj, drugič manj jasno. Pri tem pa moj um nenehno preverja ali je vse to v skladu s tem, kar se je naučil v šoli ali slišal s strani znanosti. In največkrat ni. In potem začne vrtati: ah daj Manca to si ti samo domišljaš; to si si sama izmislila; tvoja domišljija ti dela sto na uro…In verjamem, da se mnogi med vami ubadate z enakimi težavami. Kaj pa če si vse skupaj samo domišljam?!
In to je razlog, zakaj sem se spotaknila ob pojem realnosti. Ker se je moja realnost iz materialne razširila tudi na energetski nivo, pa na nivo angelov in duhovnega vodstva. Moja zavest skače in se giblje med in na nivojih, ki jih v tem življenju prej nisem zaznavala. Takrat še niso bili del moje realnosti. Sedaj so postali moja realnost, moj resnični svet, moja stvarnost. In prepričana sem, da ima vsak posameznik svojo realnost. V njej živi, se giblje, razmišlja, čustvuje, se je zaveda z vsemi svojimi čutili. Del realnosti vedno delimo z drugimi ljudmi. Kadar se ljudje strinjajo, da z določenimi čutili občutijo isto stvar, se njihove realnosti prepletejo in ustvarijo skupno stvarnost. Na primer vsi se strinjamo, da je tisto, kar lahko trdno primemo v roke resnično in ravno zato postane naša skupna realnost. V skupini, kjer vsi zaznavamo angelska bitja na enak ali podoben način, se strinjamo, da so ta bitja resnična in postanejo naša realnost. S tem, ko več ljudi potrdi zaznavanje nekega pojava ali entitete le-ta postane resnična in del skupne realnosti. Problem nastane, kadar so osebne realnosti posameznikov predaleč narazen. Kadar posamezniki pojava/entitete/stvari ne zaznavajo ali jo zaznavajo na različne načine in se vklopi v igro še naš predragi Ego, ki želi na vsak način dokazati, da je njegova realnost tista, ki jo je potrebno sprejeti in razglasiti kot edino pravo. Takrat vsak zagovarja svojo realnost in skuša izničiti realnost drugih. Po domače rečemo temu bitka za to, kdo ima prav. Zadnje čase veliko delam na tem, da svoje realnosti ne vsiljujem drugim in skušam spoštovati njihovo realnost. In vedno bolj ugotavljam, da vsak posameznik na tem planetu živi v svojem svetu in s tem, ko spreminja sebe, spreminja svojo realnost in s tem tudi dele skupne realnosti. In odgovor na naslovno vprašanje… odgovori si nanj v svoji realnosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar