13. 08. 07

Otroci - bogastvo ali križ staršev?!

Zadnje čase se veliko pogovorov in dogajanja vrti okoli otrok in vzgoje. Na dopustu sem imela priložnost opazovati tri različne družine. Mlada družina z dvema majhnima otrokoma (eden približno 3 leta in punčka stara nekaj mesecev) je bila polno zaposlena. Ona je kuhala, pospravljala, pripravljala stvari za na plažo pa za na sprehod, on ji je precej pomagal in predvsem skrbel za sina. Odnos, ki sem ga opazovala je bil... kaj naj rečem...zaskrbljujoč. Otrok je hlepel po pozornosti... pa ne tisti ego pozornosti, ampak: Ati tukaj sem in ali sploh veš, da te imam rad! Oče v tistih dneh ni pokazal niti kančka topline, naklonjenosti, kaj šele ljubezni. Bilo je čutiti, da se v vlogi očeta ne znajde, da bi rajši užival življenje brez otrok. Navzven je bilo vse čudovito: pomaga ženi, skrbi za otroka, ga uči kaj je prav in kaj narobe in otrok je lepo vzgojen. Ampak topline v njegovem odnosu do žene in otroka ni bilo. Samo dolžnost. Mama in njen odnos do hčerke ... ista zgodba. Otroka oba svetla sončka, ki sta prišla trosit radost. Še prej pa morata očitno omehčati srca staršev.

Najbolj glasni v tistem delu kampa so bili člani enajstčlanske družine (devet otrok). Pa ne kar se tiče govorjenja, ampak vpitja in kričanja. Poleg njih so bili še njihovi prijatelji (z dvemi otroci) in pri čuvanju otrok so sodelovali vsi. Priznam, da tako grdega govorjenja in zmerjanja še nisem slišala iz ust nobenih staršev. Verjamem, da je vzgoja devetih otrok težka, ampak poznam kar nekaj številčnih družin, kjer starši ne zmerjajo svojih otrok z neumneži, kozami in nekaterimi drugimi slabšalnimi imeni in jim ne grozijo, da jih bodo s kamni po glavi ali pa roke potrgali, jih obglavili in podobno. Resnično je bil nivo na zelo zelo nizki ravni. Ti starši so cel dopust preživeli skakajoč za otroci, imeli so težave od prvega do zadnjega dne, otroci so kar naprej jokali in niti en obraz ni bil nasmejan.

Otroka v tretji družini sta sončka. Tako toplih in odprtih otrok že dolgo nisem srečala. Komunikacija v družini je bila normalna, oziroma starša sta se z otrokoma pogovarjala kot z odraslima - pa brez pretiravana ali kakršnegakoli spakovanja. Otroka sta se sicer obnašala kot se vsi toroci - vpila in kirčala in se smejala, ampak nihče jima tega ni zameril. Bila sta pač otroško razposajena. Z družino smo se spoprijateljili in resnično so vsi štirje sončki.

Vse to mi je dalo misliti. Velikokrat sem slišala, da ko bom imela svoje otroke bom pa že videla! Uh, kakšna grožnja! In po tem naj se odločim za otroke?! Že vnaprej nekateri povejo kako je to grozno, kaj vse moraš pretrpeti, naštejejo nekaj res velikih težav in na koncu bolj sebi v opravičilo kot meni v uteho dodajo, da na drugi strani pa so otroci res veselje, ki ga ne zamenjajo za nič drugega na svetu. Še dobro, da imam svojo glavo. Verjamem, da so z otroci težave, ampak te težave vplivajo nate točno toliko kolikor to dopustiš. Enako kakor z vsako drugo stvarjo. Verjamem, da ko pride v tvoje življenje otrok marsikaj postavi na glavo, ne verjamem pa, da se ti prepričanja in način razmišljanja spremenijo čez noč. Če prej nisi omejeval nikogaršnje svobode, verjetno tudi otrokove ne boš. Če si bil prepričan, da si raj na Zemlji ustvarjamo sami, boš to učil tudi svojega otroka. Če si prej razmišljal o tem, da ima vsaka bolezen svoj vzrok, boš vzroke iskal tudi, ko bo bolan tvoj otrok. Če se trudiš, da si dober človek, da odipraš srce Ljubezni, boš to počel še naprej, tudi ko bo v tvojem življenju otrok. Odgovorno sprejemanje življenja pomeni odgovorno sprejemanje vseh odločitev in njihovih posledic. Sami si kreiramo življenje in sami se odločimo, da bomo vanj povabili novo dušo, novo bitje svetlobe, novega človeka.

Otroka naučimo lahko le toliko kot sami znamo. Ne moremo ga naučiti tistega, česar sami ne znamo, zato je moje osebno menje, da kdor ima nevzgojene otroke, je tudi sam nevzgojen. Kdor se pritožuje, da mu otroci delajo težave, naj se zamisli nad sabo - otrok namreč ne učimo samo z besedami, ampak z dejanji. Nikakor ne morem obtoževati svojih staršev, da so delali napake, saj vem, da so me skušali vzgojiti in naučiti vse, kar so sami vedeli in znali. Moja naloga pa je, da ocenim, kaj od tega znanja mi v življenju koristi ter kateri vzorci mi ne pomagajo in jih lahko opustim. Del mojega življenjskega poslanstva je, da osebno in duhovno rastem in starši so mi zagotovili podlago, temelje na katerih lahko gradim naprej svoje življenje in pri tem trdno zagovarjam, da sem sama arhitekt svojega življenja. In moja naloga bo nekoč to znanje položiti v temelje življenja mojim otrokom in oni bodo sami arhitekti in kreatorji svojih življenj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar