24. 02. 08

Odpuščanje – "forgive or let it go?"

Veliko je govora o odpuščanju – da je potrebno odpustiti vsem , ki so nam kaj slabega storili. Ampak mene je vedno zanimalo, kdaj veš, da si nekomu odpustil. Neštetokrat sem namreč v svoji glavi sklenila, da določeni osebi odpustim neko dejanje, besedo ali karkoli že. In čez dan ali dva sem se zalotila, da še vedno premišljujem o tej isti osebi in kaj mi je storila. Pa saj sem ji vendar odpustila! 

Kar nekaj časa je trajalo, da sem spoznala, da odpuščanje ni samo "forgive", ampak je odpuščanje predvsem "let it go". Torej, ko spremenim svoj odziv na dejanje/besede te osebe, ko razumem, da v dani situaciji ta oseba ni znala drugače in ko se zavem, kaj me je pri tem naučila… takrat vem, da sem ji odpustila. Odpuščam predvsem za nazaj, kajti odpustimo lahko le nekomu, ki nas je "prizadel". Prizadet pa je vedno lahko le naš Ego. In tega je prizadel nek drug Ego. In kadar odpuščamo, se moramo dvigniti nad Ego vseh vpletenih. Takrat lahko ugotovimo, da smo se nekaj naučili, osebnostno zrasli in situacijo enostavno odpustimo iz svojega življenja.

Na prvem mestu pa je zagotovo odpuščanje sebi. Če smo iskreni sami s seboj in pregledamo kako se obnašamo do sebe, hitro ugotovimo, da smo vedno le mi sami tisti, ki se prizadenemo, ki se ne ljubimo dovolj in se zato nase jezimo, se zapostavljamo in si mnogo stvari zamerimo. Na prvem mestu moramo torej odpustiti sebi, da grdo ravnamo sami s seboj. In, ko smo sami s seboj razčistili, ko smo spoznali, da smo mi sami tisti, ki se mučimo, takrat si lahko odpustimo (forgive) in opustimo samodestruktivne vzorce, ki jih nosimo v sebi (let it go). 

Ko odpustimo sami sebi, zmoremo odpustiti tudi drugim. Najlepše pa je, da takrat, ko v sebi najdemo mir in ravnovesje, le malokdo to lahko podre oz. nas prizadene in odpuščamo lahko sproti. Na ta način se znebimo velikih bremen, čustvene prtljage in odnosi z ljudmi okoli nas postanejo prijetnejši, polnejši in ljubeči.

V procesu odpuščanja in spuščanja so mi vedno pomagale vibracijske esence, ki so me poprle v nameri, mi dvignile vibracijo in pomagale, da je proces lepše ter hitrejše stekel. Prav Forgiveness - odpuščanje in Letting go - spuščanje sta idelani za tisto, kar opisujem zgoraj. Ta zadnja je namenjena predvsem spuščanju povezav s preteklimi odnosi, nekdanjeimi partnerji ali celo ob smrti bližnjega. Hvaležna sem, da imam ta orodja na voljo in z veseljem jih priporočam tudi tebi bralka oz. bralec.

17. 02. 08

Nekaj o Bogu

Stephen Turoff je eden velikih "promotorjev" Boga in Božje Ljubezni. Prvič, ko sem slišala o njem, sem slišala, da je psihični kirurg, potem sem prebrala knjigo o njem in obiskala njegov seminar. Predlani sem bila še na posvetivi rodovnega posestva v Vikrčah. Energije, ki jih kanalizira in oddaja so neverjetne in njegov govor poseže v globoko v plasti fizičnega in duhovnega bitja.

Njegov stavek, ki je popolnoma spremenil moje razumevanje vere in boga je bil: I DO NOT BELIEVE IN GOD… I KNOW HIM. Na začetku moje poti, je bilo to nekaj, kar mi je dalo misliti. Kako je Bog lahko oseben? Kako je lahko "mali človek" v osebnem poznanstvu s Stvarnikom, Vsemogočnim Bogom? In globoka resnica, da Bog ni nekaj ali nekdo visoko nad nami, ampak je v nas, je z vsakim izmed nas, je sesula mojo obrambo. In Bog NI star gospod z dolgo brado, ki je jezen na nas, ker smo grešniki, ampak je Ljubezen, ki nas napolnjuje in nam pomaga, da se v njem zopet najdemo. Čeprav zaradi zgodovine, ki jo nosi in nenehnih zlorabljanj, nerada uporabljam besedo Bog, je ta beseda še vedno tista, ki lahko zaobjame vse ostale (Stvarnik, Vseprisotni, Vsemogočni, Enost, Univerzum, Najvišji…).

In Stephenov glas, ki zveni kot glas preroka, ubesedi tisto, kar moramo slišati: da je Bog vedno z nami, da je v nas, da nas ljubi ne glede na to kaj storimo in da smo pravzaprav mi tisti, ki ga "kaznujemo", ker ga zanemarjamo, ga obtožujemo in zlorabljamo njegovo ime in besede. In danes nam je ubesedil zgodovino učlovečenja Boga.

Na začetku je bila praznina. In iz te praznine se je oblikovala misel, ki je ustvarila besedo. Ta je povzročila gibanje in pričelo se je stvarjenje. In v tem stvarjenju se je Bog oddvojil iz samega sebe, da bi lahko izkusil in ljubil samega sebe. V tem mešanju energij, oblikovanju in preoblikovanju svetlobe je bil ustvarjen duhovni svet, ki je popoln. Svetloba se je še naprej zgoščevala, dokler ni postala tako gosta, da se je spremenila v materijo in ustvarila posnetek popolnega sveta – nepopolni svet. Svetloba je tako zgoščena, da je postala zamrznjena v času in prostoru. Z dviganjem vibracije, s približevanjem Bogu to svetlobo segrevamo in topimo ter se na ta način približujemo spet nazaj popolnemu svetu. To pa je možno le skozi Ljubezen. Ljubezen nas vodi nazaj v Boga iz katerega smo bili ustvarjeni. In vse, kar moramo storiti je, da ljubimo ... sebe, ljudi okoli nas, vse kar obstaja, Boga. Samo ljubimo.

12. 02. 08

Trenutki neskončnosti

Včasih je duhovno znanje, nasvete in poglede težko praktično vpeljati v življenje. Ko smo sami s seboj, še nekako gre… potem pa pride jutro in zopet je potrebno v službo, med vsakdanje ljudi, z vsakdanjimi navadami, različnimi vibracijami… kot bi se vse naše duhovno zavedanje začasno zapeljalo na stranski tir. Lahko bi rekli, da nas vsakdanjik posrka vase. In tako dan za dnem. Vsak dan sicer prinese nekaj novega, ampak nekje pod površjem čepi občutek ujetosti, vrtenja v krogu…čista rutina. In z rutino se je najtežje boriti. Če se ne ubadamo z njo, nas neopazno zavije v svoje mreže in čas beži mimo nas, brez da bi se kaj "zgodilo". Dan postane enak dnevu, pod kožo se nam splazi apatija, razum kot bi otopel.

Kaj storiti? Sama opažam, da "lovim trenutke". Še posebej tiste, ki se zdijo najbolj vsakdanji – sončni vzhod, oblaki na nebu, prvi pomladanski cvetki, popoldanska svetloba v gozdu, čivkanje vrabcev, sončni žarki na obrazu. Za hip postanejo ti trenutki neskončni. Postanejo "ujeti" v moj zdaj. In ugotovila sem, da me ti trenutki polnijo z energijo. S tisto pravo. Dajo mi vedeti, da je stvarstvo z menoj. V teh trenutkih ni več misli, ni več skrbi in ni več rutine. So samo čudovita občutja, srkanje lepote in povezanost z vsem kar je.

Pravzaprav je težko razložiti. Zadnjih nekaj mesecev so to trenutki, ki dajejo obdobju v katerem se nahajam čisto poseben smisel. Dajo mi vedeti, da je to obdobje učenja, prehoda od nečesa starega k novemu. Kot bi mi kazali, kaj imam in kam me pelje pot, če to želim. Vem, da me čaka nekaj čudovitega, vendar se moram naučiti premostiti in povezati "povprečni" vsakdanjik s potjo, ki sem si jo namenila. Zadnje čase si dostikrat želim, da bi se počasneje premikala skozi čas, vendar vem, da je z višanjem vibracije nujno odvreči vso odvečno prtljago. Kaj mi lahko koristi in kaj ne? Je res smiselno zapravljati energijo za vklapljanje v potrošništvo? Če zvečer gledam televizijo ali lahko rečem, da nimam časa za pisanje, ustvarjanje ali meditacijo? Ne gre več za to ali imam čas ali ne, ampak čemu namenjam svojo energijo. S čim se bom in s čim se ne bom ukvarjala, obremenjevala, razmišljala. Medtem pa lovim trenutke. Neskončne trenutke lepote. Celo v jutranjem odsevu vzhajajočega sonca na aluminijasti strehi podjetja na poti v službo. In potem me za 8 ur posrka vsakdanjik.

2. 02. 08

Sanje, sanjanje in zavest

Vsi sanjamo. Vsi, brez izjeme, le da se eni sanj spominjajo, drugi ne. Sanje so človeštvo že od nekdaj privlačile, predvsem njihova razlaga. Najstarejša najdena sanjska knjiga je egipčanska, ki je nastala 1500 pr.n.št. Kasneje je imela vskak civilizacija svojo knjigo. V nedavni zgodovini sta se s sanjami ukvarjala Freud in Jung, ri prvem so sanje tesno povezane z arhetipi in kolektivnim nezavednim, pri drugem z zavrto spolnostjo. Toda kaj so sanje? Zakaj sanjamo? Dokazano je, da človekovo fizično telo zaradi pomanjkanja spanja ne utrpi posledic, utrpi jih njegova psiha. Človekovo duševno stanje se drastično poslabša, če mu je kraten spanec. In pri tem imajo sanje očitno veliko vlogo.

Ko človek zaspi, zaspijo tudi njegove misli, njegov ego in takrat se odpre višjim nivojem. Ker ni več mentalnih blokad, je zmožen prejemati sporočila. In ta sporočila so sanje. Psihologi se veliko ukvarjajo s sanjami, jih delijo na vrste, jim določajo funkcije, v osnovi pa so sanje namenjene posamezniku. Le posameznik sam lahko svoje sanje dojame na način, kot so mu bile namenjene. Sanje vsebujejo tisto, česar se ne zavedamo, ko skušamo razumeti trenutno situacijo, zato nam največkrat niso takoj razumljive. Sanjamo namreč na različnih nivojih zavesti.

Kadar sanjamo na mentalni ravni, največkrat predelujemo dnevne dogodke in vtise, tekoče informacije in takrat so sanje le vrsta slik in vtisov, ki med seboj nimajo nobene zveze pa tudi nobenega sporočila. Naš um le pospravlja in sortira.

Sanje na čustveni ravni se ponavadi vrtijo okoli naših odnosov – do drugih ljudi, situacij, dogodkov, predmetov. Kar nam ni uspelo v fizični realnosti, izživimo v sanjah. Največkrat se na tem nivoju odvija neka bolj ali manj smiselna zgodba z osebami, ki jih poznamo ali pa (še) ne. Takšne sanje nam skušajo sporočiti česar si nočemo priznati ali pa nam nakazujejo kako se bodo odnosi odvijali.

In potem so sanje na višjih nivojih, ko z našo zavestjo komunicira naš višji jaz oz. naša duša. Na tem nivoju imajo sanje globlji pomen in ponavadi pomembno sporočilo. Takim sanjam lahko rečemo preroške sanje, na tem nivoju se dogajajo astralna potovanja. Kadar se zbudimo iz takšnih sanj imamo občutek realnosti in živosti. Takšne sanje nam največkrat še dolgo ostanejo v spominu in lahko celo vlivajo na naše odzivanje v fizičnih situacijah. V takšnih sanjah komunicirajo z nami naši vodniki, angeli ali druge duše.

In to sanjanje lahko spodbujamo in krepimo tako, da pričnemo pisati sanjski dnevnik. Ko sem si dve leti nazaj pričela pisati svoj sanjski dnevnik sem pričela spominjati vsakih sanj. In sanje so bile bolj jasne, konkretnejše pa tudi razna sporočila, ki sem jih dobivala v sanjah so mi pomagala v vsakdanjem življenju. Ko sem z dnevnikom prenehala, sem počasi zopet pričela pozabljati sanje, sporočila niso bila več tako konkretna in močna. Sedaj si zapišem le tiste posebno »močne« sanje, ki mi ponavadi prinesejo »navodila« ali razlage. Naše duhovno vodstvo z nami komunicira na način, ki ga dojemamo in razumemo in če se odločimo, da bomo okrepili svojo povezavo z njimi skozi sanje, se bodo tudi naši vodniki in angeli temu z lahkoto prilagodili. Pri razlagi sanj je tako ni najpomembnejše vprašanje kaj pomenijo, ampak kaj pomenijo tebi?!