25. 3. 09

Prebujanje čaker z nadangeli

Sobota 4.4.2009 ob 10:00 v Studiu relaksacije in oblikovanja, Foersterjeva 10, Novo mesto
Čakre so energijski vrtinci, povezani s telesnimi žlezami na fizičnem nivoju in z različnimi svetlobnimi telesi na energetskem nivoju. Kadar svetloba brez ovir napaja naša energijska središča, se počutimo lahkotne in naše življenje teče brez nepotrebnih težav v vseh situacijah in odnosih. Včasih potrebujemo močan energijski curek, da izperemo in premaknemo morebitno zastalo energijo.
Posebna intenzivna štiriurna delavnica je namenjena prebujanju čaker s pomočjo nadangelov. Spoznali bomo lastne čakre in njihovo delovanje, aktivirali jih bomo s pomočjo nadangelov in izdelkov Aura-SomeTM. Prebudili bomo energijske potenciale, ki jih vsebujejo čakre, spoznali boste tehnike čiščenja čaker, ki jih lahko izvajate sami in se spoznali z nadangeli, ki vam pri tem lahko pomagajo. Delavnica je odličen začetek in osnova za kakršnokoli nadaljnje delo s čakrami.
Delavnica je energijsko izredno intenzivna. Zaradi omejenega števila mest, so obvezne prijave na manca@zdravljenje-duse.si ali preko telefona 040 888 978 (Manca).


22. 3. 09

Duhovna realnost

Kaj si predstavljate, ko vam nekdo omeni duhovni razvoj? Večina ljudi si predstavlja, da je za duhovni razvoj potrebno vsaj pol dneva meditirati in drugo polovico dneva izvajati jogijske vaje. Ljudje, ki se "duhovno razvijajo" naj bi bili odzemljeni, z glavo nekje v oblakih in večino dneva prepevali čudne indijske mantre. Na drugi strani se od novodobnih duhovnežev pričakuje, da bodo doživeli kar nekakšno instant razsvetlitev in čez noč postali svetniki, brez madeža, brez ego problemov.

Duhovna realnost je precej drugačna. Kdor se poda na pot duhovnega razvoja, je šele začetnik. Ne govori se zaman o duhovno prebujenih ljudeh, kajti večina ljudi dejansko spi v fizičnem vsakdanjiku. Razlika med duhovnim iskalcem in "navadnim" človekom je v tem, da skuša duhovno prebujeni človek zavestno živeti svoje življenje. Upam si namreč trditi, da večina ljudi živi iz dneva v dan. Pravzaprav se sploh ne zavedajo svojega življenja. Ujeti so v vsakdanje navade, rutino in živijo v prepričanju, da tako ali tako nimajo vpliva na svoje lastno življenje. Kot bi že celo življenje živeli v gosti megli. Tako so je navajeni, da se niti ne vprašajo ali obstaja še kaj drugega. V tej megli jih v glavnem vodi ego, ki ne počne drugega kot da skrbi, da v tej megli tudi ostanejo. V megli ima ego moč. Potem se zgodi nekaj, kar človeka rukne, da prične razmišljati o tem, da mogoče obstaja še kaj drugega kot megla. In začne iskati. Vsak išče na svoj način, vsak hodi po svoji poti. Na tej poti lahko naleti na druge ljudi, ki mu lahko pomagajo ali pa ga ovirajo. Tem iskalcem poti ven iz megle pravimo, da so duhovno prebujeni.

Duhovno prebujanje pa je proces. V megli imamo vzorce, imamo cel kup težav, vse je precej komplicirano, nekaterih stvari niti nočemo izpustiti. Ko namreč prihajamo v čedalje manj meglena območja namreč šele vidimo, kaj vse vlačimo s seboj. In pričnemo te plasti odlagati. To pa je precej dolgotrajen proces. In dokler iskalec ne odloži zadnje meglice, ga na tej poti še vedno spremlja ego. In ko odloži zadnjo meglico takrat pravzaprav spozna, da je bila največja težava ta, da se je poistovetil z meglo, ki ga je obdajala. Da je bila največja ovira ta, da je bil prepričan, da je on ta megla.

Kaj ta metafora pomeni v vsakdanjem življenju? In kakšno ima zvezo z realnostjo? Duhovna pot ni pot najmanjšega odpora, kjer se človek odklopi od vsakdanjega življenja. Najlažje je poiskati votlino in v njej celo življenje meditirat o univerzalnih vesoljnih resnicah. Najtežja naloga duhovnega prebujanja je, to početi v vsakdanjem življenju. Ko hodiš v službo, ko se srečuješ z najrazličnejšimi ljudmi, ko vsak dan znova srečuješ druge duhovne iskalce… in ob vsem tem skušaš ohranjati svoj notranji mir. Vedno znova analiziraš lastne odzive, iščeš vzorce, ki ti pomagajo razumeti, zakaj si se znašel v neki situaciji, zakaj si srečal točno tistega človeka. Ko spoznaš, da ni svet kriv za tvojo "nesrečo", ampak si za svoja dejanja in besede, svoje odzivanje na okolico in s tem ustvarjenje svoje realnosti odgovoren sam… takrat se potovanje šele začne. Takrat šele najdemo vso "šaro in kramo", ki leži na našem lastnem podstrešju. In začnemo čistiti, kos za kosom. Skozi inkarnacije se je namreč krama (karma) odlagala in proces čiščenja tega je zelo težko opraviti na hitro. Zakaj pa se to čiščenje, ta pot iz megle sploh splača? Je vredno vsega truda? Na to vprašanje bo vsak odgovoril drugače. Zase lahko rečem, da je čudovita izkušnja, da je neverjetno kaj vse se najde, kar pa je pri vsem najlepše je to, da vsaj vem, koliko je še za sčistiti, medtem, ko nekateri sploh še ne vedo, da imajo podstrešje. Ste pripravljeni na pot skozi meglo, poiskat svoje podstrešje in pogledat, kaj tam leži?

9. 3. 09

Svoboda notranjega bitja

Slika je od TUKAJ

Ste vedeli, da obstaja razlika med vašimi vzorci in vzorci, ki ste jih prejeli od drugih ljudi? Na prvem mestu so vzorci, ki smo jih prejeli od naših staršev. Prvih 20 let življenja smo preživeli skupaj z njimi in že v najzgodnejših letih smo se učili odzivanja na situacije, odnose in življenje samo. Vsak med nami se zaloti, da se včasih obnaša ali odziva natanko tako kot to počne naša mama ali oče. Včasih nam to odgovarja, drugič nam povzroča težave. Če nezavedno posnemamo samo obnašanje, pomislite koliko smo »pobrali« na drugih nivojih: čustva, strahove, mentalne vzorce. Vpletli smo jih v naše lastno doživljanje sveta.

Pravijo, da se do 3. oz 4. leta starosti intenzivno razvija desna polovica naših možganov, ki je povezana s čustvi, domišljijo in intuicijo. Leva polovica možganov, ki je povezana z logiko, besedami in jezikom, pomnjenjem se razvija od tretjega leta naprej. To pomeni, da na začetku življenja razvijamo svoje čustveno telo in vanj vsrkavamo vtise, ki jih prejemamo iz svoje okolice. V tem obdobju dobimo vase čustveni odtis svojih staršev, bratov in sester, starih staršev in odnosov, ki prevladujejo med njimi. Če česa nismo dobili ali smo nečesa dobili preveč, nas to spremlja celo življenje.

Potem se nam prične razvijati leva, razumska polovica možganov, ki naše izkušnje skuša praktično povezati, sestavlja sliko sveta, ki jo pričnemo razumevati. Oblikovati se pričnejo stališča, prepričanja, navade in mentalni vzorci. Kar nam povedo to verjamemo, ker še nismo razvili kritičnega uma – ta pride na vrsto kasneje, ko imamo dovolj znanja, da ga lahko med seboj primerjamo.

Vse te plasti, ki se oblikujejo na začetku inkarnacije, se dopolnijo še z izkušnjami skozi katere gremo na poti odraščanja in oblikuje se naša fizična osebnost, s katero se ponavadi istovetimo. Potem pa pride (ali pa ne) obdobje, ko se pričnemo spraševati kdo smo in kam gremo. Takrat začnemo najprej preučevati te zunanje plasti razuma in čustvenega telesa. Z opazovanjem svojega vsakodnevnega obnašanja, odzivanja in delovanja lahko ugotovimo od koga ali kdaj smo dobili določen vzorec. Da je določena enkratna izkušnja »kriva« da se v situacijah vedno obnašamo kot takrat. Ob tem naj z vami delim svojo najljubšo modrost:

Rekel je zavrnjeni ljubimec: Nikoli več se ne bom zaljubil! Učitelj mu je odvrnil: Kot mačka si, ki se je spekla, ko je sedela na vroči peči in sedaj sploh noče več sesti!

Plast za plastjo, vzorec za vzorcem pridemo do vzrokov in jih razrešimo. In takrat nas prenehajo omejevati vse omejitve, ki smo si jih nabrali v tem življenju. Na novo lahko »sprogramiramo« vzorce, ki jih želimo, ki nam pomagajo naprej in nas ne zadržujejo v preteklosti. In takrat začutimo, kaj pomeni biti svoboden. Začutimo, da se nam ni več potrebno skrivati za maskami, ampak smo lahko to, kdor v resnici smo.

3. 3. 09

O sreči, notranji radosti in veselju

Veliko se govori o sreči. Vsakič, ko nekomu voščimo lepe želje, zraven omenimo srečo. O sreči obstaja cel kup pregovorov in modrih misli, napisanih je bilo veliko knjig, obstaja celo klub srečnih in vendar se ob sami definiciji sreče znajdemo pred neznanko. Kaj je sreča? Nekaj težko opisljivega, nekaj kar občuti vsak človek drugače in nekaj kar iščemo prav vsi. Sreča je notranji občutek, je stanje našega notranjega bitja, neobremenjenega s strahovi in temnimi čustvi. Vsak zase točno ve, kaj ga osrečuje in kdaj je doživel resnični občutek sreče. Sreča je polna prisotnost zavesti v trenutku tukaj in zdaj, je občutek notranjega veselja in izpolnjenosti. Seveda je to le moje razumevanje in definiranje sreče. In vsak ima svojo definicijo sreče.

Ko smo to, kar v resnici smo, smo v polnem občutku sreče, zliti z enostjo, smo v svojem polnem potencialu, v svojem pravem izvornem stanju, stanju naše duše. Ko se duša utelesi v fizično realnost in gre skozi proces vzgoje (nalaganja filtrov), se pojavi neravnovesje med različnimi energetskimi telesi in zavedanje našega pravega bitja postane le daljni spomin. Hrepenenje po našem izvornem stanju se kaže skozi iskanje sreče. Veliko modrecev in razsvetljenih je skozi tisočletja in stoletja učilo, da je pravo srečo mogoče najti le znotraj sebe. In res sreče ne moremo najti v zunanjem svetu, v materialnih dobrinah, ampak je to občutek, ki je vedno v nas samih. Le najti ga je potrebno.

Slediti občutku sreče velikokrat pomeni delovati v nasprotju z logiko in razumom. Ko najdemo sebe, ko sledimo svojim notranjim vzgibom, ko vstopimo v svoj polni potencial najdemo znotraj sebe izvir veselja, ki nam zagotavlja, da ponovno odkrijemo srečo, ki leži znotraj nas. In vprašali boste: kako vem, da delam prav, da hodim po pravi poti proti svoji sreči? Samo vi, si lahko odgovorite na to vprašanje. Če v vsaki stvari, ki jo delate, v vsakem odnosu, v katerem se znajdete, v vsakem trenutku, ki ga živite, čutite veselje in srečo, ste na pravi poti.