Odnosi kot zrcalo

Ste kdaj resnično pogledali svoje pomembne odnose in česa ste se naučili? Ni težko opaziti tistih, ki so nas spodbujali, nam bili v oporo in v nas prebudili tisto najboljše, veliko težje je prepoznati lekcije, ki so nam jih podarili tisti, ki so z nami grdo ravnali, nas prizadeli, razočarali ali sprožili druga "negativna" čustvena stanja. Kar hitro označimo takšne ljudi za naše rablje, sami sebe pa dojamemo kot žrtev. Žrtev, ki ni imela nikakršne možnosti proti zlobnim, tiranskim in nevemkakšnim ljudem še. In potem čakamo, da se bo oseba popravila, spoznala svojo zmoto in nas prišla prosit odpuščanja. In mi bomo potem velikodušno odpustili… ali pa tudi ne. Na vse skupaj potrebujemo pogled z druge plati.

Prvo izredno pomembno dejstvo je, da v svoje življenje vedno (ampak res vedno) pritegnemo le tisto, kar ustreza našim lastnim vibracijam. V svojem astralnem telesu nosimo vse informacije, vzorce, prepričanja, situacije, ki smo jih doživeli in razvili v tem, pa tudi vseh prejšnjih življenjih. In tega res ni malo. V nadaljevanju bom vse to poimenovala z eno besedo – programi – ker so to resnično nekakšni informacijski energijski programi, ki nas usmerjajo in s tem določajo naše delovanje. Ni naključje, da so se računalniški sistemi in programi razvili tako kot so se, saj v prehodu v vodnarjevo dobo imenitno posnemajo naše lastno delovanje. Če smo torej unikaten informacijski operacijski sistem, je logično, da morajo biti vsi programi, ki jih nalagamo kompatibilni. Naš operacijski sistem zato lahko deluje in izmenjuje informacije s podobnimi oz. enakimi operacijskimi sistemi, ki govorijo enak programski jezik. V odnose torej vstopamo s tistimi ljudmi, s katerimi se, na tem osnovnem programskem nivoju, razumemo.

Druga predpostavka, ki je pomembna za razumevanje, rast in razvoj nas samih je, da se stalno razvijamo, posodabljamo in spreminjamo. To pa lahko počnemo le skozi delovanje in interakcijo z drugimi ljudmi. Če bi se zaprli v votlino in celo življenje meditirali, bi pravzaprav težko rekli, da smo se česa naučili. Če uporabim prispodobo z računalniškega področja: naložili smo DOS, malo pobrskali po imenikih in ugotovili, da zadeva bolj ali manj deluje. Ko pa vstopamo v odnose, naletimo na drugačne funkcije, vidimo da je možen drugačen način uporabe, začnemo uporabljati nadgradnje, aplikacije in se morda celo naučimo programiranja.

Odnosi nam ponujajo možnost razvoja in nadgrajevanja s tem, ko določene funkcije uporabljamo, druge izbrišemo, tretje podvajamo itd. Z zunanjim svetom namreč komuniciramo preko ekrana (naša komunikacija) in tipkovnice (čustva in miselni vzorci, na katere "pritiskajo" drugi uporabniki). Če določenega programa v našem sistemu ni, ga nihče ne more uporabljati. Če imamo v svojem sistemu program: jaz sem žrtev, bo prišel zunanji uporabnik (avtoritarna mati, nasilni partner, škodoželjna prijateljica…) in ga sprožil. Na ta način nam ljudje nastavijo naše lastno ogledalo. Postanejo uporabniki našega informacijskega sistema in nam tako pokažejo, kakšne programe nosimo v sebi. Dokler so ti programi "inštalirani" v našem sistemu jih je možno uporabljati, nadgrajevati ali celo okužiti z virusi. In če nam določen uporabnik ni všeč ter se ga na nek način znebimo, bo slej ko prej prišel nov uporabnik in pričel uporabljati isti program. Torej, če se nam določeni odnosi ponavljajo – npr. vedno naletim na partnerja, ki me ne ceni! - to pomeni, da v sebi nosimo točno takšen program – ne cenim se! Kdo je torej odgovoren, da nas ljudje ne cenijo - uporabniki ali naš lastni sistem?

Ko se pričnemo zavedati, da je le od nas odvisno katere programe imamo naložene v svojem sistemu, je čas, da pričnemo z njimi delati – da izbrišemo tiste, ki jih ne potrebujemo, da nadgradimo tiste, ki nam koristijo in spodbujajo boljše delovanje, da naložimo nove. Pri tem bodo skoraj zagotovo nekateri uporabniki odšli, ker ne bo več programa, s katerim so delali, prišli bodo novi, ki bodo preizkusili naše nove programe. Prav vsak pa bo hkrati naš učitelj, naše zrcalo tega, kar nosimo v sebi. In zato naš blagoslov.