28. 09. 07

Zgodba

Tole zgodbo sem nekoč dobila po mailu, skupaj z razlago.

Živela sta kmet in njegov osel – oba stara in željna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima zdebelile kožo. Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival, ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako. Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve. Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo stare živali vleči iz mokre pasti. Sosedje so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje. Pa ga ni bilo. Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo na njo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali na njo, je žival to zeljo preprosto stresla iz sebe in stopila na njo. Tako si je počasi utirala pot na svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.

Življenje bo metalo na vas vse vrste zemlje, od mehke, trde do blatne, črne. Uporabite zvijačo in preprosto stresite s sebe vse te smeti in stopite nanje tako, kot je to storil stari osel. Vsaka od vaših težav je samo stopnica gor, v višave. Iz najglobljih lukenj in pasti se lahko rešimo le, če se ne predamo in poiščemo rešitev. Drugi ne bodo pomagali, vsak od njih bo na nas metal samo svojo zemljo. Naučiti se moramo aktivirati svojo moč in sami poiskati svojo rešitev.

Vedno, ko boste to počeli, se spomnite na starega osla in na njegovih pet pravil, ki nam ponujajo rešitev:

1. Osvobodi svoje srce sovraštva.

2. Osvobodi svoj um skrbi.

3. Naj bo tvoje življenje bolj preprosto.

4. Daruj, ne da bi v zameno kaj pričakoval.

5. Ljubi več in … otresaj s sebe zemljo, kajti v tem življenju moraš postati rešitev in ne več problem.


Nauk zgodbe?

Osel se je domislil genialne rešitve zato, ker njegovega uma niso zapolnjevale misli sovraštva do kmeta, ki mu ni pomagal. Ni se spominjal dogodkov, ko je kmetu sam pomagal, ker je to takrat pač delal brez potrebe, da bi mu kmet moral kaj vrniti v zameno. Prav tako ni igral vloge žrtve, torej v sebi ni imel misli, ki bi mu jemale pozornost in moč, ko bi jokal nad svojo zlo usodo. Bil je pač samo navaden in preprost osel in kot tak je razumel, da so zemljo metali ljudje samo zato, da bi on stopil na njo in se rešil. Zato se je zemlje razveselil in jo razumel kot priložnost, da prileze na vrh, na svetlobo.

Vse svoje pomisleke in dvome zberite, jih zapišite in v njih poiščite svojo temačnost. V teh mislih leži samo temačnost, ki jih mečete v druge. Če jo drugi stresejo s sebe in stopijo na njo, so oni dobri, vi pa ne. Če tega ne storijo, ste jih žive pokopali in zazidali v grob. Ampak to je že njihov problem. Vaš pa, da položite pod mikroskop malo svoje zemlje in analizirate njeno vsebino.

23. 09. 07

Iskanje vzorcev

Pot me je zanesla na novo področje delovanja, zaposlitve, če sem natančnejša, in odsotnost pisanja ni ravno zgled vzorne samodiscipline. So pa mi te "duhovne počitnice" ponudile možnost za vpogled v trenutno situacijo, da sem si lahko odgovorila na vprašanje zakaj me je zaneslo ravno sem in kaj je tisto, kar se lahko pri tem naučim ter dam tudi drugim. Najprej sem se naučila, da je izredno pomembno živeti in delati v skladu s srcem in napotki, ki nam jih stalno zagotavlja naša intuicija, torej naša povezanost z višjim jazom in dušo. Pravzaprav to sploh ni komplicirano. Mi le mislimo da je. In definitivno preveč mislimo in premalo poslušamo sami sebe. To sta dve različni zadevi.

Zelo zanimivo je opazovati sam sebe – glede na to, da smo ljudje večplastna bitja, je to popolnoma mogoče v vsakem trenutku, vendar je za to potrebno že nekaj dela na sebi, predvsem pa je pomembno zavedanje, da lahko hkrati delujemo na različnih nivojih. Pogovor sam s sabo konec dneva zna biti sila zanimiv. In najboljše je, da ni pri tem nobene tehnike. Enostavno v mislih preletimo dan in na ta način zelo hitro ugotovimo, kaj je bilo v tem dnevu za nas najpomembnejše. Opazujemo svoj odziv na situacijo ali odnos in ga analiziramo. Zakaj smo se odzvali na ta način? Bi se lahko drugače? Kaj smo pri tem občutili takrat in kaj občutimo sedaj?

In v takem trenutku lahko hitro prepoznamo ali nas je vse skupaj omejevalo ali nam je odprlo nove poti. In ključno je, da se vprašamo kaj bi morali storiti, da bi v situaciji občutili pozitivna, svetla čustva? Pri tem ponavadi odkrijemo, da nam občutenje teh čustev onemogočajo različni vzorci, ki smo jih pridobili z vzgojo ali pa smo si jih postavili sami. In v naslednji fazi že lahko ugotovimo, da to ali sploh niso naši vzorci ali pa smo si jih bogvezakaj postavili čisto sami. V vsakem primeru lahko sklenemo, da nas omejujejo in jih zato ne potrebujemo več. In naslednjič smo lahko pozorni na to v katerih situacijah pridejo na pot in kako se mi na njih odzivamo. In že samo s tem imamo moč, da jih spremenimo ali popolnoma opustimo.

Ko smo že pri samoanalizi delovanja, lahko pogledamo še na katerem nivoju je določen vzorec. Kje smo ga začutili? Morda pa je bil samo glas v glavi – je bil naš lasten ali smo slišali koga drugega (kadar slišim, kako bi nekaj rekla moja mama točno vem, da je vzorec privzgojen). Je vzorec v naših mislih, čustvih ali občutenjih? In tam kjer ga zaznamo, tam se ga lahko tudi znebimo. Če nas venomer preganja misel, kaj si bodo ljudje mislili, je to vzorec, ki ga nosimo v svoji glavi in ga moramo rešiti na razumski ravni. Kadar nas ob nečem zvija v želodcu, je torej sedež nelagodja v sončnem pletežu, ki je povezan s čustvi in strahovi. Kadar se enostavno neprijetno počutimo ali nas celo mrazi po telesu, ne znamo pa definirati kje in kako, pomeni, da občutimo energetske vibracije in je torej vzrok na energetski ravni in ga bomo reševali z bolj duhovnimi rešitvami.

Zakaj poslušamo druge? Ker premalo zaupamo sebi. Zakaj si premalo zaupamo? Ker so nas učili, da drugi več vedo, da ne moreš nič proti življenju, da je usoda nespremenljiva… vsak ima svoj vzrok. Naredite poizkus, eksperiment, če hočete…odločite se, da en dan posvetite samo sebi in se začnite poslušati. Kaj vam sporoča vaše telo? Kaj vam sporočajo vaša čustva? Katere misli se sprehajajo po vaši glavi? Kaj vam narekujejo vaši občutki? In nenazadnje je že čas, da se pogovorite s svojim srcem…kaj pravi tisti tihi glasek, ki ga največkrat kar preslišite? Samo en nasvet: ne lažite sami sebi.

10. 09. 07

Modeli resničnosti

Iz knjige Roberta Barrya Teorija o skoraj vsem (za skoraj vsakogar)

Vsakdo med nami dojema vesolje po svoje. Svet skušamo doumeti tako, da ga razstavljamo na sestavne dele in ga zopet sestavljamo v množico modelov, pri čemer sami izbiramo delce in določamo hipotetična razmerja med njimi. A prepogosto se zgodi, da ne prepoznamo omejitev teh naših modelov. Pozabljamo, da modele resničnosti zgolj apliciramo na svet in da nikakor nimamo v lasti absolutne resnice. Velikokrat se čudimo, kadar drugi ne prepoznavajo resnic, ki smo jih odkrili ali sprejeli. Sklepamo, da so preneumni ali preveč zaslepljeni, da bi videli stvari, kakršne so "v resnici".

V resnici ni resničnost nobenemu posamezniku dostopna v celoti. Vsakdo ima v glavi le nekakšen pojmovni okvir resničnosti, ki nas obdaja. Vsaka od teh različic stvarnosti je odraz našega občutenja sebe. Zato obstaja v našem svetu trenutno okrog 5 milijard individualnih resničnosti. Na nižjih ravneh zavesti obstaja še več resničnosti – živalskih, rastlinskih in mineralnih. Poleg tega obstaja celo vesolje resničnosti, o katerih vemo malo ali skoraj nič. Resničnost, ki jo zaznavamo in doživljamo, je torej le majcen in edinstven pododdelek celotne stvarnosti.

Da bi doumeli celotno resničnost, uporabljamo množico znanstvenih teorij, filozofij in religioznih pogledov. Ti okviri nam pomagajo razlagati in razvrščati svet okrog sebe. S časom se tudi spreminjajo, in sicer zaradi vrste družbenih in političnih dejavnikov.

Vedeti moramo, da so naši pogledi, teorije, prepričanja, modeli resničnosti ali kakorkoli že to imenujemo relativni – glede na naše edinstveno doživljanje sveta. Vedeti moramo, da so naši modeli resničnosti zgolj modeli. Iz resničnosti jemljemo take in drugačne razpoznavne vzorce ali ponavljajoče se teme, potem pa jih med sabo primerjamo, da bi podelili svetu smisel. Svoje modele bodisi ves čas posodabljamo, da bi se ujeli z našimi izkustvenimi podatki, ali pa ožimo svoje izkustvo in upoštevamo le podatke, ki se ujemajo z našimi modeli.

V nadaljevanju avtor povzame bistvene značilnosti posameznih fizikalnih razlag vesolja skozi Newtonov svet, kvantno fiziko, Einsteinovo relativnostno teorijo in celo predvidi, kam bi lahko zavila fizika nove generacije. Ker je sam psiholog, se loti človekovega psihološkega profila izhajajoč iz zgodovinskih pogledov na zavest o sebi in dojemanje samega sebe, nato pa skuša združiti fiziko nove dobe in samorazvoj posameznika, v iskanju enotne teorije, ki bi lahko na razumljiv način razložila bistvo bivanja in vsega kar je. V iskanju enotne teorije in znanstvene razlage, ugotovi, da jo je nemogoče opredeliti, saj sam princip razvoja katerekoli teorije temelji na sprejemanju osnovne absolutne postavke, ki jo je nemogoče potrditi ali ovreči znotraj teorije same. In tako zaključi poglavje o fizičnem vesolju:

Tudi pri našem iskanju teorije vsega si lahko obetamo, da bomo izdelali kvečejmu notranje dosledno teorijo, ki bo razložila vse, kar je nameravala razložiti, razen drobne postavke zaupanja, ki si jo je sposodila iz neskončne skrivnosti – in ta biva onkraj področja znanosti.

Knjiga se nato posveti iskanju resnic, ki jih učijo različne religije. O tem pa več kdaj drugič…



4. 09. 07

Ko bom velik bom...

V družini je velikokrat prelomen trenutek in veliko premišljevanja, ko prvi otrok konča osnovno šolo. Kaj in kako naprej. In ubogega 14 letnika/co neusmiljeno sprašujejo: kaj bi rad počel v življenju, kaj te veseli? In, ker ubogi otrok v času hormonskega divjanja ne razmišlja o tem, kaj je tisto, kar bi počel v življenju (obstajajo tudi izjeme seveda), velikokrat starši predlagajo špekulacijo – razmisli kje boš zagotovo dobil službo, ki bo po možnosti še dobro plačana. In potem glede na socialno okolje in (ne)ambicije staršev ta otrok naredi srednjo šolo, nekateri še fakulteto in potem pristanejo v službi. V službi, kjer jim večina znanja iz šole niti ne koristi in kjer se začne vsakodnevna rutina. In potem zamenjajo nekaj služb, ugotovijo, da je več ali manj povsod isto in potem vegetirajo tistih 8 ur na dan. In če jih vprašaš kaj bi želeli delati… Če bi imeli na izbiro, ob predpostavki, da denar ni problem, izbrati idealno zaposlitev… kaj bi počeli? Žalostno je, da večina ljudi na to ne zna odgovoriti. Kaj bi opravljali dan z dnem z veseljem in predanostjo?

Vem in verjamem, da kdor z veseljem opravlja svoje delo in pri tem celo uživa, je pri tem uspešen in tudi zasluži dovolj denarja za preživetje. Žal pa nosimo v sebi strahove, ki nam preprečujejo, da bi delovali iz srca. Celo naše življenje nam namreč trobijo, da je potrebno razmišljati z glavo in ne srcem, da živimo v preračunljivem, kapitalističnem svetu, kjer male ribe propadejo še preden se naučijo plavati. In mi vsemu temu verjamemo. Strah, da ne bi imeli denarja, da nam naše lastno veselje ne bo dovolj za plačevanje položnic, nam preprečuje, da bi energija stekla. Kajti naša usoda je v naših lastnih rokah. In energija, ki jo oddajamo privlači tiste ljudi, ki vibrirajo na enaki frekvenci. In zakaj v današnji potrošniški družbi, kjer je ponudbe toliko, da ne znamo izbrati, naj ne bi mogli uspeti. Ravno danes je največ možnosti, da iz nič ustvariš bogastvo. Pa ne bogastvo, ki bi se merilo v jahtah in razkošnih avtomobilih, ampak bogastvo, ki ti omogoča, da si srečen, da si lahko izpolniš želje, da opravljaš delo, ki te veseli in ob tem osebnostno in duhovno rasteš.

Vsaka stvar seveda potrebuje svoj čas. Kolikokrat smo dobili čudovito idejo – pa recimo, da smo jo dobili od našega višjega jaza, duše, angelov, kogarkoli, skozi našo kronsko čakro. Vse nam je bilo popolno, videli smo možnosti, imeli izoblikovan načrt in vse je bilo kristalno jasno, ko se je ideja pomikala navzdol skozi naše tretje oko. Nato se je spustila na raven komunikacije, ko smo si celo zapisali, da ne bi pozabili ključnih elementov. In potem je ta ideja prišla v našo srčno čakro, kjer smo se srčno odločili, da bomo to izpeljali in vse je bilo še vedno jasno, nam logično in razumljivo in izvedljivo. In potem ta energija na poti v materialnost pade na nivo sončnega pleteža. Med vse naše strahove. In takoj se nanjo prilepijo dvomi, blokade, strahovi. Kar naenkrat ta ideja ni več tako zelo dobra. Kaj pa če…? In vsi če-ji tega sveta se prilepijo na vse elemente naše ideje. In, ker smo negotovi takoj poiščemo še kakšno mnenje in seveda ljudje na to našo idejo prilepijo še svoje strahove in ideja pade na nivo sakralne čakre, kjer so vsi naši odnosi, do ljudi, stvari in principov. Vse povezave se naenkrat zamajejo in ko pride, če pride do korenske čakre, ji še zadnji udarec zada naš preživetveni strah: ali bom s tem lahko preživel, bom dobil dovolj denarja. In ideja (pro)pade. In tako smo čudovito idejo oprali v naših strahovih, jo raztrgali ob pomoči naših lastnih vzorcev in jo na koncu poteptali kot brez vrednosti.

In naslednjič, ko beremo o nekom, ki je svojo idejo obranil pred vsem tem, ki "si je upal" slediti svojim sanjam in mu je uspelo (vsi poznamo zgodbe o uspehu), se čudimo, kako je nekaterim življenje naklonjeno, kako so rojeni pod srečno zvezdo in če imamo slab dan še dodamo: to bi se pa tudi jaz lahko spomnil!