27. 12. 07

Manifestiranje

Kdor malo spremlja duhovni utrip na slovenskem (pa tudi drugod), je verjetno opazil, da je v decembru polno delavnic, ki so namenjene manifestaciji. Gre pravzaprav za ustvarjanje, kreiranje in prizemljevanje idej in želja. Toda zakaj zdaj? Smo v tistem obdobju leta, ko se energetsko stvari prenehajo in se pričenjajo na novo postavljati. Vzemimo letni čas kot tak. Do 21. decembra se je dan krajšal, sedaj pa se je pričel ponovno daljšati. Naši predniki so se v tem času poslavljali od starega, umirajočega sončnega božanstva in veselo pozdravljali novo, mlado sončno božanstvo. Božič je le nadaljevanje tega praznovanja. Novo rojstvo že samo po sebi pomeni nov začetek. Staro leto se konča in prične se novo leto, ki ga burno pozdravlja zemeljsko prebivalsvo vseh veroizpovedi in kultur (če zanemarimo nekajdnevne zamike).

December je torej čas, ko se poslavljamo od starega. Je torej idealen čas, da analiziramo peteklo dogajanje in »počistimo«, kar je še ostalo. Kaj nam je preteklo leto prineslo; kaj smo se naučili; kje smo največ pridobili in česa se moramo še znebiti? Na ta vprašanja si lahko odgovorimo precej hitro. Potrebujemo le miren kotiček in v mislih preletimo preteklo leto. Hitro bomo naleteli na res pomembne dogodke in tisto, ker je nas zaznamovalo.

Naslednji korak je, da izoblikujemo kaj želimo v naslednjem letu. Kaj si resnično želimo? In dovoljeno nam je, da se prepustimo sanjarjenu. Dopustimo si, da naše želje poletijo med oblake. Ni ovir in na noben način ni ČE-jev. Katere so naše najgloblje želje? Pomemben del manifestacije je oblikovanje želja. In naslednji korak je, da si to zapišemo. S tem željo definiramo tudi v materialnosti. Potem si privoščimo kratko meditacijo. Občutimo željo, ko postane realnost. Predstavljajmo si, kako bi se počutili, kakšna čustva bi nas prevevala, kako bi čutili in občutili uresničeno željo. Vse to lahko zapišemo na papir ali v dnevnik, lahko narišemo ali se izrazimo na kakršenkoli način. Predvsem pa ne smemo popustiti svojemu mentalu, da bi na koncu zavzdihnili: ah kaj ko so to samo želje, ki se ne morejo ureničiti. V trenutku, ko smo željo oblikovali, smo namreč Vesolju oddali naročilo in vsaka misel, da tega pravzaprav ne zaslužimo ali, da je neuresničljivo je odpoved naročila. In to je bistvo manifestacije. Ni zapletenih formul ali skrivnih urokov. Je preprosto oblikovanje želja, občutenje realizacije in zaupanje, da bo Vesolje našlo način za manifestacijo. V filmu The Secret je proces manifestacije zapisan v desetih korakih:

1. Odloči se, kaj hočeš.
2. Verjemi, da to lahko imaš.
3. Verjemi, da si to zaslužiš.
4. Verjemi, da je to zate mogoče.
5. In potem vsak dan za nekaj minut zapri oči in vizualiziraj, da to, kar si želiš, že imaš.
6. In občuti občutke, da to že imaš.
7. Nato pridi ven iz tega, se osredotoči na to, kar že imaš in bodi za to hvaležen.
8. In res bodi. Uživaj v tem, prav?
9. In potem pojdi v dan in to izpusti.
10. Zaupaj, da bo Vesolje ugotovilo, kako to manifestirati.


P.S. Prepis besedila filma, ki govori ravno o manifestaciji je mogoče dobiti v wordovem dokumentu v slovenščini. Pišite na zdravljenjeduse@gmail.com in vam ga pošljem.

8. 12. 07

Usoda, karma in mi

Nekateri verjamejo v usodo, drugi ne. Da je že vse določeno, brez možnosti spreminjanja. Takšna je usoda. Tako nam je določil Bog. Drugi Verjamejo v karmo. Da je to življenje posledica prejšnjih. Da moramo popraviti krivice, ki smo jih nekoč storili. Ali pa drugi nam. Obe možnosti jemljeta nam samim možnost odločanja. In to nima smisla. Vse vere učijo o svobodni volji človeka. Ste se kdaj vprašali kaj to pomeni? Da imamo svobodno voljo? Nič drugega kot možnost odločanja v vsakem trenutku. Naša duša na poti iskanja svoje božanskosti se ima vsak trenutek možnost odločiti kako bo delovala, kaj bo izbrala.

Ljudje smo takšni, da težko priznamo, da smo se zmotili. Zato je še toliko težje, da bi priznali, da smo si to (in vsa druga) življenja sami izbrali. Naš človeški um to zelo težko sprejme: Kako? Sam sem si izbral vse preizkušnje in težave? Saj nisem neumen! In vendar naša duša točno ve, kaj potrebuje. Katere lekcije mora dati skozi, da bo dosegla naslednjo stopnjo. In ve, kje potrebuje pomoč. Zato se dogovori z drugimi dušami, da se bodo v zemeljski razsežnosti srečale. Naš um nikoli ne bo mogel doumeti prepletenosti poti različnih duš. Kako je v kozmosu vse urejeno, da se določene stvari zgodijo ob pravem času na pravem kraju. Naključja, usoda ali nespremenljiva določenost?!

Že dolgo nazaj sem imela sanje, ki so bila bolj astralna projekcija, kjer so vodniki na meni razumljiv način pokazali, kako pravzaprav deluje ta naša "usoda". Pred inkarnacijo v zemeljsko razsežnost si naša duša zada neko generalno nalogo, ki se kasneje kaže kot namen, smisel življenja. Ponavadi to niso nekakšne komplicirane naloge, ampak čisto preproste stvari, ki pa jih z našim umom (ne) dojamemo skozi življenje. Na primer sprejeti sebe. V vseh situacijah. Duša si bo izbrala prostor in čas, kjer ji bo to omogočeno. Dogovorila se bo še z drugimi dušami, ki ji bodo pri tem pomagale. Na ta način se bo utelesila v družini, ki ji bo nudila takšne pogoje, ki ji bodo pomagali. Ko se duša pripravlja na to življenje, ne gleda, ali se ji bodo dogajale dobre ali slabe stvari, ampak se osredotoča na način, ki bo njej najbolj pomagal, da se nauči sprejeti sebe. Ker je vsaka duša individualen izraz Stvarnika, je tudi njen način enkraten. Nekatere duše bodo tako izbrale okolje, ki jih bo zatiralo in zaničevalo in bodo prisiljene v svoji človeški podobi poiskati samo sebe in se tako prepoznati in sprejeti, druge duše si bodo morda izbrale okolje, ki jih bo podpiralo na vseh nivojih pa njihov zemeljski jaz tega enostavno ne bo prepoznal.

In kje se sedaj vključi možnost izbire? Znotraj okolja, časa in prostora, ki smo si ga izbrali, se lahko poljubno premikamo. Vedno, v vsakem trenutku in situaciji izbiramo svoj odziv, svoj izbor. Pri vsem tem se je potrebno spomniti, da čas in prostor obstajata samo v zemeljski razsežnosti. Zato je mogoče tudi to, da duša izpolni svojo lekcijo hitreje kot je bilo "načrtovano" in se že v zemeljskem času loti naslednje lekcije. Na ta način lahko predela več stopenj. Možnosti je veliko, scenarije pišemo sproti. In tako lahko pridemo do zaključka, da nič ni določeno. Vse je možnost, vse je izbira.

"Sistem" reinkarnacije in karme največkrat primerjam s fakulteto. Vsaka fakulteta ima svoj program in svoje profesorje ter s tem povezane lekcije. K vsakemu predmetu sodijo predavanja in vaje. Da bi opravili letnik je potrebno opraviti toliko in toliko izpitov. Vsak izpit lahko opravljamo večkrat. In šele, ko opravimo vse izpite, gremo lahko v naslednji letnik. Sami izberemo ali bomo na predavanja hodili ali ne, kako se bomo pripravljali na izpite in kako jih bomo opravljali. Večina odločitev je prepuščena nam samim. Znotraj fakultete – življenja.

29. 11. 07

Odnosi

Zadnje čase imam občutek kot da ljudje ne znajo več živeti drug z drugim. Vsi imajo takšne ali drugačne težave v odnosih: partnerskih, prijateljskih, na delovnem mestu… na vseh področjih. V službi ravno rešujemo problem dveh sodelavk, ki se živi ne moreta videti, kaj šele, da bi sodelovali. In to se baje vleče že tri leta. Delita si pisarno, kar pomeni, da sta 8 ur na dan skupaj in si nagajata. Eno moti če je okno odprto, drugo če je zaprto. Eno moti, če se druga pogovarja po telefonu, drugo, če pošilja faks. Vsaka malenkost je povod, da si skočita v lase. Ta teden pa je zadeva dosegla vrhunec. Ena je prišla in drugi pomotoma izklopila podaljšek za elektriko na kateri je bil priključen njen računalnik. Letele so kletvice, zmerjanja, sledil je jok in stok. Ena grozi, da bo zaradi psihičnih pritiskov začela hodit na bolniško, druga grozi s civilno tožbo…Huje kot otroci v vrtcu!

Pred tremi leti sem bila na poroki znanke, ki se ravno sedaj ločuje. On jo je varal, ona je vložila ločitev in sedaj ji on nagaja in grozi, da ne bo plačeval alimentov, da ji ne bo nič pustil… v glavnem podrobnosti niso lepe.

Ena od prijateljic ima že sedaj težave s potencialnim bodočim, druga ugotavlja, da od moža ne dobiva tistega kar bi želela, tretja ima spet svoje probleme. Očitno smo v obdobju, ki nas kruto izziva, da začnemo delati na sebi in na odnosih. Ljudje v odnosih drug drugemu nastavljamo ogledalo. Kje nas najbolj boli? Tam je naša šibka točka, ki jo je potrebno brez odlašanja raziskati in okrepiti. V partnerskih odnosih se seveda pokaže več šibkih točk. Začne se z malenkostjo, ki kmalu postane nekaj, kar nam gre na živce in na koncu preraste v pravo vojno. Enostavno, ker ni tako kot smo si mi zamislili. Ponavadi brez upoštevanja partnerjevih zamisli, mnenj, idej. Vse prevečkrat delujemo po principu: kar je tvoje je moje, kar je moje pa tebe nič ne briga. Še kakšen tak lep vzorec se najde: želimo kontrolo nad drugimi, ne želimo pa da drugi kontrolirajo nas. Najhujša pa je naša lastna trmoglavost, sploh če smo prepričani, da mora biti po naše. Imeti svoj prav. Ni lepšega kot to… če hočemo razdreti odnos.

Začne se vedno z nami samimi: ne delaj drugim, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili in star slovenski pregovor postane globoka resnica: pometi najprej pred svojim pragom.

In še za konec: VES SVET LJUBITI JE LAHKO, PROBLEM JE LE TALE BEDAK POLEG MENE.

23. 11. 07

Izguba nedolžnosti

Vabilo Blogrole naj napišemo nekaj o izgubi nedolžnosti mi je dalo misliti. Kaj vse povezujemo z nedolžnostjo in njeno izgubo? Najlepša in najpreprostejša nedolžnost je nedolžnost malih otrok. Ti še niso »pokvarjeni« in nas zato s svojimi globokimi očmi in težkimi vprašanji vedno postavljajo pred soočenje z resnico. Takšno ali drugačno. In, ko mali otroci odraščajo, prevzemajo vzorce odraslih in počasi izgubljajo nedolžnost. Nedolžnost je tako nekaj, kar malim otrokom zavidamo, čeprav si tega na glas ne priznamo. Zakaj je ne moremo več pridobiti nazaj?! Morda bi se morali vprašati ali se sploh želimo vrniti v ta čas otroške nedolžnosti. Globoko v sebi verjamem, da je odgovor na vprašanje pri vseh ljudeh pritrdilen. Kdo si ne bi želel še enkrat postati neobremenjen z vsemi slabimi spomini, razbliniti vse zamere in spoznavanje težkih, trpljenja polnih trenutkov.
Čas nedolžnosti tako enačimo z nevednostjo in nepoznavanjem vseh »grozot sveta«. Kaj pa, če je čas nedolžnosti nekaj povsem drugega? Če je to čas, ko še verjamemo v Ljubezen, ko se še spominjamo Enosti in Svetlobe iz katere prihajamo! In vse naše iskanje in vsa naša dejanja so pravzaprav podzavestna težnja k vrnitvi v to stanje nedolžnosti. V stanje, dobro znano naši duši, v stanje, ki ne obstaja v prostoru in času, kjer ni ničesar, kar ima prizvok slabega, temnega in negativnega. Kjer je naša duša popolnoma svobodna in povezana z vsem in vsemi. In v tem stanju blaženosti se duša odloči, da želi v materialnost, v prostor in čas, kjer pozabi, da je ona Svetloba in Ljubezen in se utelesi. In z rojstvom v ta naš svet izgubi nedolžnost.
V svetu dvojnosti se prične znova učiti vsega od začetka. Išče in si prizadeva odkriti kdo je in od kod prihaja. Kakšen je bil namen tega utelešenja, rojstva ali inkarnacije? Kogar takšna vprašanja močno privlačijo in si prizadeva najti odgovore, se začne počasi vračati v čas nedolžnosti. Počasi odvrže pridobljene vzorce, se osvobodi zamer in vseh »slabih« stvari, čustev, misli. Ljudem, ki so nedolžnost našli, pravimo, da so postali razsvetljeni. V njihovih očeh lahko vidimo v globino njihove duše in ob njih smo postavljeni pred soočenje z resnico. Takšno ali drugačno.

aab096e4255040899a62ccab485b29b0

15. 11. 07

Denar

Kjerkoli se prepleteta ezoterika in denar je osnovna teza enaka: denar je energija in denar sam po sebi je nevtralna energija. Je brez namena. Mi, ljudje smo tisti, ki mu določimo namen in s tem opredelimo njegovo energijo. Z istim denarjem lahko kupimo orožje ali pa hrano. Z istim bankovcem, da sem bolj natančna. Mi smo torej tisti, ki ga uporabljamo za svoje interese, namene, koristi. Če, je denar energija, pomeni, da je njegova količina, ki se znajde v naših rokah popolnoma odvisna od nas samih. In smo tam. Denar je nergija, ki kroži. Mi sami smo tisti, ki ji dopuščamo in določamo koliko je pride do nas. Naši strahovi, predsodki in miselni vzorci ustvarjajo blokade, ki preprečujejo, da bi energija (denar) krožila ali nas obilno preplavljala.

Sama sem že večkrat dobila potrditev tega, da vesolje poskrbi za vse in, da moji lastni strahovi in skrbi pri tem naredijo več škode kot koristi. Tako sem se naučila, da kadar potrebujem denar, »pošljem naročilo« angelom in se potem potrudim, da na to čim manj mislim ali se obremenjujemo od kod in kako in ali sploh bo denar prišel. In pride. Točno taka vsota, kot jo potrebujem. Najbolj nazoren primer se mi je zgodil, ko sem se odločila, da bom naredila drugo stopnjo reikija. Takrat sem ravno pisala diplomo in nisem nikjer delala, torej denarja iz tega naslova nisem mogla dobiti. Od staršev si nisem hotela izposoditi. Prijavila sm se na tečaj in se ploh nisem obremenjevala s tem ali bom denar zbrala in kako, ker sem imela precej dela z diplomo. Tečaj je bil v soboto, v četrtek pa še vedno nisem imela denarja. Ko sem bila ravno na tem, da se počasi začem sekirat, je zazvonil telefon in mamin 85 letni stric je klical ali bi šla z njim v petek v Celovec, ker ima opravke pa ne bi šel rad sam (dolga vožnja in te stvari). Ker nisem imela drugih obveznosti sem šla torej v petek z njim v sosednjo Avstrijo, kjer je v eni od bank zaprl svoj varčvalni račun. Ko sva prispela v Ljubljano mi je v zahvalo, ker sem šla z njim dal 100€. Očno toliko kolikor sem potrebovalaza reiki tečaj naslednji dan.

Takšni in podobni primeri so me naučili, da zaupam. Naslednja lekcija, ki sem se je morala naučiti je bila, da znam vrednotiti sebe in svoje delo. Kadar sem iskala (in tudi dobila) službo, sem bila plačana točno toliko kolikor sem si sama postavila ceno. Skoraj vedno sem imela razpon: maksimum tam, kjer mislim, da bi morala imeti plačo, vendar ne verjamem, da mi jo bodo dali, neko srednjo vrednost, ki se mi je zdela realna in bi bilo pošteno, če bi jo imela in minimum, ki sem ga nekako skrivala pred sabo, ker je bila to meja pod katero pa zagotovo ne gem. Ampak globoko nekje v sebi sem vedno vedela, da je to tista zadnja meja na katero še pristanem. In uganite, kje sem ponavadi pristala. Točno na minimumu. Tam sem si namreč v resnii postavila ceno, tam sem se koncentrirala na svojo vrednost. Priznam, da tega še ne obvladam najbolje, še vedno imam namreč v ozadju tisto najnižjo pod katero ne grem, čeprav mi je to mejo uspelo že kar precej dvigniti. Tudi moja zadnja plača je na tej meji. In zmanifestirala sem si jo popolnoma sama.

Veste kje je vaša cena, kako se vrednotite? Se vam zdi, da imate premalo denarja? Koliko pa bi ga pravzaprav zares potrebovali? Če vam jutri z neba pade 100.000 evrov, veste natanko kaj bi z njimi? Če ne, potem jih ne potrebujete. Če veste, kaj bi z njimi, kje so v vas samih blokade, s katerimi si preprečujete, da bi jih dobili?

aab096e4255040899a62ccab485b29b0

4. 11. 07

Samoanaliza vrednot

Prejšnjič sem pisala o tem kje se nahajam glede na različna področja svojega življenja. Drugi del naloge, ki smo jo dobili na tečaju pa je bil povezan z vrednotami: napišite seznam svojih vrednot in preglejte na katerih življenjskih področjih delujete v skladu z njimi. Te naloge sem se lotila naslednji dan po odkrivanju področij življenja. Najprej sem ugotovila, da se pravzaprav sploh še nikoli nisem poglobila v to katere so moje vrednote (če izključim tiste, ki se jih ponavadi izpolnjuje v anketah). Kaj je tisto, kar mi je v življenju resnično pomembno? Čemu dajem prednost in kaj me vodi?! Kaj mi veliko pomeni v odnosih z drugimi in okoljem nasploh?! Kaj določa moje delovanje?! Najprej sem ugotovila, da se vrednote skozi življenje spreminjajo, saj bi bili odgovori na prej napisana vprašanja 10 ali celo 5 let nazaj drugačni in čez 5 let bodo verjetno spet drugačni. Tako lahko govorim le o svojih trenutnih vrednotah. S posameznimi besedami sem skušala odgovoriti na prej zastavljena vprašanja in dobila lep nabor besed. Potem sem ugotovila, da nekatere besede označujejo pravzaprav isto in jih združila ter na koncu prišla do 4 vrednot, ki trenutno vodijo moje življenje in so ga na nek način tudi že v preteklosti. Na prvem mestu je SAMOZAVEDANJE – vključuje živeti življenje s polno odgovornostjo, zavedanje in sprejemanje posledic svojih dejanj, iskreno delo na svojem razvoju, ki je edinstven in omogoča, dadopuščaš svobodno izbiro tudi drugim, hkrati pa ne dovoliš, da bi kdorkoli kratil tvojo. Samozavedanje mi omogoča, da vem kaj hočem, želim in v skladu s tem tudi odgovorno delujem. Ostale vrednote so logična posledica samozavedanja.

Na drugem mestu je tako SVOBODA v smislu dopuščanja svobodne izbire in nevmešavanja v življenje drugih. Znotraj tega je zame izredno pomembna poštenost (fair play), ki ima duhovni vidik (ne stori drugim, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili) in čisto psihološkega, ki izhaja iz mojega Ega in potrebuje še veliko dela – če se trudim po svojih najboljših močeh in drugi tega ne opazijo ali celo kritizirajo, sem užaljena in prizadeta.

Sledi UČENJE, ki vključuje modrost, inteligenco, splošno razgledanost; spoznavanje novega in širjenje obzorij torej. To cenim in si prizadevam, da sama nenehno širim svoja obzorja. Na četrtem mestu je vrednota, ki me verjetno najbolje odraža in to je VESELJE DO ŽIVLJENJA – pomeni uživanje v vsem kar je in besede, ki so znotraj te vrednote so energičnost, motivacija, strast, zagon, entuziazem. Ob spoznavanju sebe, Boga-Ljubezni, Zemlje, duhovnih resnic je edini moj zaključek, da smo tu zato, da odkrijemo da smo Ljubezen in pri tem uživamo v raju na Zemlji, ki nam ga je podaril Stvarnik.

Vsa navdušena, da sem "odkrila" svoje vrednote, sem se lotila naslednjega koraka in sicer, da sem preverila, kako se držim teh vrednot na posameznih področjih življenja. In, ko sem pogledala zapiske prejšnjega dne, sem ugotovila, da stvari, ki jih moram izboljšati potrebujejo izboljšanje samo zato, ker niso v skladu z mojimi vrednotami. Na primer na področju zdravja želim več narediti na področju kakovostne energetske hrane, kar je povezano z vrednoto samozavedanja – vem kdo sem in kaj potrebujem, konkretneje kaj potrebuje moje telo. Vrednota učenja se kaže skozi literaturo in informacije, ki jih zbiram o prehranjevanju, vzgoji rastlin in iskanje ter izpopolnjevanje tehnik, ki mi pomagajo pri zdravljenju. In tako naprej.

Moj končni zaključek je, da vse vrednote spodbujajo mojo duhovno izpolnitev in moja duhovna pot spodbuja in krepi moje vrednote. Zanimivo popotovanje, ki vam ga priporočam. Veste katere so vaše vrednote?

3. 11. 07

Področja mojega življenja

Zadnjič smo na tečaju dobili naslednjo nalogo: napišite seznam, kje v življenju se nahajate glede na različna področja (zdravje, odnosi, finance, kariera, kreativnost, duhovna izpolnitev), kje bi na teh področjih želeli biti in kaj boste naredili, da boste tja prišli. Usedla sem se torej z zvezkom v roki in pregledala področja svojega življenja.

ZDRAVJE: fizično telo mi dobro služi, vendar ga zadnje čase malo zanemarjam. Predvsem se neustrezno prehranjujem (vsaj za moje pojme), saj pojem občutno premalo kakovostne, hranilne hrane, poleg tega sem v zadnjih dveh mesecih povečala tudi količino mastne hrane in mesa. Želim si ustvariti več priložnosti za hrano, ki ne bo nahranila le mojega fizičnega telesa, ampak tudi etersko, psihično in duhovno telo.

OBILJE: na denar ne gledam več, kot nekaj česar mi nenehoma primanjkuje, ampak dovolim, da priteče v moje življenje takrat, ko ga potrebujem. Enostavno zaupam Angelom, da bo za moje potrebe denar pritekel takrat in toliko kolikor bom rabila. Poleg tega, sem že večkrat dobila potrditev, da toliko kolikor verjamem, da zaslužim, toliko dobim.

ODNOSI: delim jih na dva dela – tiste na delovnem mestu in tiste izven njega, torej moje družabno življenje. Trenutno je slednje bolj na stranskem tiru, saj me stres na delovnem mestu izčrpava in mi zato v prostem času zmanjkuje volje za ukvarjanje z odnosi. Ugotovila pa sem, da odnosi na delovnem mestu vplivajo na odnose doma, obratno pa ne – če mi v službi ne gre vse po maslu, sem doma sitna, če pa doma ni kaj v redu pa to na moje delo ne vpliva. V svojem življenju želim gojiti odnose, ki me izpolnjujejo, zato jih polnim s harmonijo, ljubeznijo in svetlobo.

KARIERA: dobila sem zaposlitev v skladu s svojimi željami in sposobnostmi, vendar sem si očitno zmanifestirala preveč nalog. Delam, kar me veseli, ampak trenutno me to delo (količina) psihično izčrpava. Postaviti si moram prioritete v skladu s tem kar zmorem in si delo časovno bolje organizirati. Trenutno delo je zaželjeno, vendar vem, da me v prihodnosti čaka drugačna kariera, zato istočasno delam tudi na tem področju, ampak vam še ne izdam kako.

KREATIVNOST: tako kot odnose, tudi kreativnost delim na tisto na delovnem mestu in tisto, ki je izražena izven službe. Kreativnost na delovnem mestu se kaže predvsem skozi ideje, kako najbolj optimalno urediti in organizirati delovne procese in v končnih izdelkih (predlogi, predstavitve, spremembe…). Kreativnost v zasebnem življenju se trenutno izraža skozi pisanje in grafično oblikovanje in je zadnja dva meseca bolj v ozadju. Pričenjam z delom na tem, da zmanjšam psihično obremenitev na delovnem mestu in mi na ta način ostane energija za kreativnost v prostem času.

DUHOVNA IZPOLNITEV: vem, da nenehno napredujem pri odkrivanju sebe, svojega namena in poslanstva. Uživam v učenju in spoznavanju novega in zopet sem našla čas za branje knjig. Vesela in zadovoljna sem z doseženim in nadaljnje korake prepuščam svojemu Višjemu Jaz, svoji Duši in svojemu duhovnemu vodstvu.

24. 10. 07

Živalsko kraljestvo


Odkar se med vikendi sproščam na Dolenjskem sem pričela bolj zaznavati naravo kot tako. Vsak sončen vzhod in zahod se mi zdita nekaj najlepšega, gozd je vsak dan znova lepši, bolj pravljičen in nasploh se vse podobe narave kažejo v novi luči. Opazila pa sem, da se me drobne živalice, ki živijo na naši parceli sploh ne bojijo. To, da se metulji pojavljajo povsod je že skoraj normalno. Martinčki se približajo na meter in radovedno opazujejo kaj se dogaja. Zadnjič pa sva imeli za malo miško celo fotoseanso.

Martinčki se vedno potikajo naokoli in opazujejo dogajanje na med tednom mirni parceli.


Zvečer se po terasi sprehaja krastača (včasih celo dve).


11. 10. 07

Angeli - prvi stik


Glede na to, da so Angeli že nekaj časa del mojega življenja, si sploh ne znam več predstavljati kako bi bilo brez njihove pomoči. Danes pa me je presenetilo vprašanje, kako z njimi vzpostaviti stik. Kako narediti prvi korak? In sem se postavila v kožo nekoga, ki je šele slišal za Angele in verjetno ne ve kako naj se nanje obrne. 
 
Zadeva je lahko enostavna ali pa zelo komplicirana. Odvisno od tega kaj je za posameznika bolj sprejemljivo. Lahko greste v knjižnico, si izposodite knjigo, ki govori o Angelih in s tem bolje spoznate njihov svet. 
 
Druga možnost je, da pogledate na internet, kje je kakšna delavnica z ali o Angelih, se prijavite in zveste vse kar vas zanima. 
 
Tretja možnost je, da zjutraj, ko vstanete enostavno povabite Angele, da vas cel dan spremljajo in vam pomagajo v vseh situacijah, da delujete kot je za vas najbolje. Brez kompliciranja, ne potrebujete poznati imen Angelov ali njihovih področij delovanja. Zvečer preglejte kakšen je bil vaš dan, zberite vtise, lahko si jih celo napišete v zvezek ali dnevnik. Ta pride prav, ko čez kakšen teden pokukate nazaj in ugotovite marsikaj zanimivega. 
 
Ne obremenjujte se s tem kako se pogovarjati z Angeli. Najlažje je v mislih, če je vam lažje lahko tudi naglas izrekate svoje prošnje. Lahko jim napišete pismo (velja tudi elektronska oblika)… pravzaprav ni pravilnega ali napačnega načina. Preprosto naredite tisto ob čemer se boste najbolje počutili.

Če svoji intuiciji še ne zaupate dovolj, si lahko omislite pomoč z angelskimi kartami (pojdite v trgovino in kupite tiste, ki so vam tisti trenutek najbolj všeč), uporabite angelske esence, ki vas bodo povezale z določenim angelom ali vzpostavite stik s svojimi angeli s pomočjo angelskega terapevta.


7. 10. 07

Posvetitev

"Nekoč je živela na Zemlji rasa, ki se je zelo razlikovala od človeške, kakršna živi na Zemlji danes. V celoti je razodevala zakon duha in ne zakona materije, kot to počno zdajšnji ljudje. Zavedala se je na božanski ravni in razodevala je Boga tukaj, na Zemlji, ne da bi v to vpletala telesne lastnosti - kakršno je samoljublje. Ta rasa si je zaradi svoje božanske čistosti v resnici zaslužila ime božji sinovi. vse življenje je temeljilo na duhovnosti, ljubezni in nesebičnosti. ... Poznali so vse naravne zakonitosti, skrivnosti materije, tudi skrivnosti svojega bitja in moči duha."

Tako opisuje ljudi - božje sinove faraon, njihov potomec, svoji hčerki. Knjiga avtorice Elisabet Haich Posvetitev me je potegnila vase in skorajda ne bi ne jedla in ne spala, da bi hitreje izvedela kakšne modrosti in skrivnosti še skriva ta knjiga. Elisabeth potuje v življenje v Egiptu, kjer se je pripravljala na Posvetitev. Posvetitev je prehod stanja zavesti iz notranjih napetosti nižjega jaza v poistovetenje z resničnim božanskim - z Bogom. V tem stanju vsezavedanja in brezpogojne ljubezni so na voljo prav vse informacije, vse znanje, vsa modrost in božansko zavedanje.

Spremljamo njeno učenje in resnice, ki jih razkriva njen učitelj, veliki svečenik Ptahotep. Dotakneta se tako definicije (ne)materije, energijskih vplivov, karme, čaker, gradnje piramid, skrinje zaveze, svete geometrije... skratka vsega kar je potrebno vedeti na poti premagovanja lastnega ega (nižjega jaza, ki je ujet v materialno), da bi se izrazil višji jaz, duša oziroma skozi njo Bog sam.

Vsekakor knjiga, ki zajame skoraj vse, kar potrebuje iskalec na duhovni poti. Priporočam!

2. 10. 07

Čakre – vrtinci energije

O čakrah je napisanega že ogromno. In osnovne zadeve čivkajo že
vrabci na strehi: da jih je sedem, da ima vsaka svojo barvo, da vsaka vpliva na določen nivo in vzorce in tako naprej. In ko človek vse prebere ga najprej stisne v vseh čakrah, ker so zagotovo zablokirane ali pa preveč aktivne, ker ima vse simptome in težave povezane z vsemi čakrami – situacija postane podobna kot pri študentih medicine, ki dobijo ravno tisto bolezen o kateri se učijo. Večina ljudi ima težave s čakrami. To je dejstvo. Ampak za vsako težavo obstaja tudi rešitev.

Žal je za rešitev potrebno tudi nekaj narediti. In prva stvar je, da se je potrebno vsaj približno pozanimati o nekaterih osnovah delovanja čaker. Čakre so energijski vrtinci in segajo iz našega fizičnega telesa skozi različne nivoje avre. Vsaka čakra vibrira na svoji vibraciji in privlači podobne vibracije, zato so posamezne čakre bližje določenim področjem in zato medsebojno vplivajo. Na primer preživetje je povezano z najbolj zemeljskim, torej fizičnim, nivojem in zato sovpliva s korensko čakro, medtem ko je samoizpolnitev in povezava z najvišjim povezano z našo najvišjo, torej kronsko čakro.

Pomemben vidik dela s čakrami, ki je po mojem mnenju premalo poudarjen, je zavedanje, da so energijski vrtinci na sprednjem in tudi zadnjem delu telesa – spredaj so povezani z našimi željami, zadaj pa z voljo in zato mora biti vsaka čakra uravnotežena tudi sama s seboj.

Naše čakre so različnih velikosti, lahko spreminjajo obliko, so premalo ali preveč aktivne, predvsem pa so največkrat v medsebojnem neravnovesju, zato je po mojem mnenju najpomembnejše, da jih uravnovesimo. To pa lahko storimo le, če se temeljito lotimo dela z njimi. Čiščenje čaker ob pomoči meditacijskih zgoščenk je najenostavnejša in najlažje dostopnejša metoda. Usedemo se, se sprostimo in prijazen glas nas skozi meditacijo vodi od čakre do čakre.

Druga metoda je, da se sami lotimo čiščenja. Enostavno se usedemo in začnemo pri prvi čakri. Lahko se nanjo samo osredotočimo, lahko se z njo pogovorimo, lahko poprosimo angele, da nam pomagajo, ena od možnosti je, da delamo z nihalom, biorgonomijo, vizualizacijo ali katerokoli tehniko, ki nam odgovarja. Pravzaprav omejitev ni. Vse je odvisno od naše domišljije. Tudi pri tem, kako čakro zaznavamo ni omejitev. Sama sem vizualen tip, zato vidim. Videla pa sem že vse: od navadnih krogcev do čudovitih vrtincev, cvetlic, vrtov, morskih vetrnic, kristalov, geometrijskih likov…vsega kar lahko spravim v barve. Spomnim se, da je moje prvo čiščenje čaker potekalo z angeli. In takrat mi je nadangel Mihael porinil v roke macolo in mi rekel naj razbijem blokade v čakrah. Naslednjič sem čakre čistila kot sobe – vsaka čakra je bila soba v katero sem vstopila in jo počistila – pobrisala sem prah, pometla, pomila okna. Sedaj jih samo presvetlim s svetlobo ali pa enostavno poprosim angele naj počistijo vse kar ni v moje najvišje dobro.

Napačne predstave ali tehnike za delo s čakrami torej ni. Vsak si lahko izbere svojo tehniko. Svoj način, tak, ki njemu osebno najbolje odgovarja in naj dela in opazuje spremembe. Pomembno je, da opazujete spremembe v vsakdanjem življenju. So vaši odzivi na zunanje okolje enaki ali so se spremenili? Kako doživljate določene situacije. Pomembno je, da zavestno delate na sebi, saj se pri čiščenju sproščajo tudi stari vzorci in potlačene situacije. Ne obremenjujte se s tem, ampak se zavedajte, da je to proces vaše osebne rasti. Če je prišlo na dan, pomeni, da se čisti in da tega ne potrebujete več. Torej odpustite. Ukrotite orkane v svojih čakrah, umirite nenadzorovano vrtinčenje in dopustite, da svež vetrič prinese svetlobo in ljubezen v vas. In opazujte kako vaše čakre čedalje bolj žarijo, se iskrijo in vam dovajajo energijo na vsa področja vašega življenja.

28. 09. 07

Zgodba

Tole zgodbo sem nekoč dobila po mailu, skupaj z razlago.

Živela sta kmet in njegov osel – oba stara in željna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima zdebelile kožo. Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival, ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako. Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve. Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo stare živali vleči iz mokre pasti. Sosedje so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje. Pa ga ni bilo. Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo na njo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali na njo, je žival to zeljo preprosto stresla iz sebe in stopila na njo. Tako si je počasi utirala pot na svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.

Življenje bo metalo na vas vse vrste zemlje, od mehke, trde do blatne, črne. Uporabite zvijačo in preprosto stresite s sebe vse te smeti in stopite nanje tako, kot je to storil stari osel. Vsaka od vaših težav je samo stopnica gor, v višave. Iz najglobljih lukenj in pasti se lahko rešimo le, če se ne predamo in poiščemo rešitev. Drugi ne bodo pomagali, vsak od njih bo na nas metal samo svojo zemljo. Naučiti se moramo aktivirati svojo moč in sami poiskati svojo rešitev.

Vedno, ko boste to počeli, se spomnite na starega osla in na njegovih pet pravil, ki nam ponujajo rešitev:

1. Osvobodi svoje srce sovraštva.

2. Osvobodi svoj um skrbi.

3. Naj bo tvoje življenje bolj preprosto.

4. Daruj, ne da bi v zameno kaj pričakoval.

5. Ljubi več in … otresaj s sebe zemljo, kajti v tem življenju moraš postati rešitev in ne več problem.


Nauk zgodbe?

Osel se je domislil genialne rešitve zato, ker njegovega uma niso zapolnjevale misli sovraštva do kmeta, ki mu ni pomagal. Ni se spominjal dogodkov, ko je kmetu sam pomagal, ker je to takrat pač delal brez potrebe, da bi mu kmet moral kaj vrniti v zameno. Prav tako ni igral vloge žrtve, torej v sebi ni imel misli, ki bi mu jemale pozornost in moč, ko bi jokal nad svojo zlo usodo. Bil je pač samo navaden in preprost osel in kot tak je razumel, da so zemljo metali ljudje samo zato, da bi on stopil na njo in se rešil. Zato se je zemlje razveselil in jo razumel kot priložnost, da prileze na vrh, na svetlobo.

Vse svoje pomisleke in dvome zberite, jih zapišite in v njih poiščite svojo temačnost. V teh mislih leži samo temačnost, ki jih mečete v druge. Če jo drugi stresejo s sebe in stopijo na njo, so oni dobri, vi pa ne. Če tega ne storijo, ste jih žive pokopali in zazidali v grob. Ampak to je že njihov problem. Vaš pa, da položite pod mikroskop malo svoje zemlje in analizirate njeno vsebino.

23. 09. 07

Iskanje vzorcev

Pot me je zanesla na novo področje delovanja, zaposlitve, če sem natančnejša, in odsotnost pisanja ni ravno zgled vzorne samodiscipline. So pa mi te "duhovne počitnice" ponudile možnost za vpogled v trenutno situacijo, da sem si lahko odgovorila na vprašanje zakaj me je zaneslo ravno sem in kaj je tisto, kar se lahko pri tem naučim ter dam tudi drugim. Najprej sem se naučila, da je izredno pomembno živeti in delati v skladu s srcem in napotki, ki nam jih stalno zagotavlja naša intuicija, torej naša povezanost z višjim jazom in dušo. Pravzaprav to sploh ni komplicirano. Mi le mislimo da je. In definitivno preveč mislimo in premalo poslušamo sami sebe. To sta dve različni zadevi.

Zelo zanimivo je opazovati sam sebe – glede na to, da smo ljudje večplastna bitja, je to popolnoma mogoče v vsakem trenutku, vendar je za to potrebno že nekaj dela na sebi, predvsem pa je pomembno zavedanje, da lahko hkrati delujemo na različnih nivojih. Pogovor sam s sabo konec dneva zna biti sila zanimiv. In najboljše je, da ni pri tem nobene tehnike. Enostavno v mislih preletimo dan in na ta način zelo hitro ugotovimo, kaj je bilo v tem dnevu za nas najpomembnejše. Opazujemo svoj odziv na situacijo ali odnos in ga analiziramo. Zakaj smo se odzvali na ta način? Bi se lahko drugače? Kaj smo pri tem občutili takrat in kaj občutimo sedaj?

In v takem trenutku lahko hitro prepoznamo ali nas je vse skupaj omejevalo ali nam je odprlo nove poti. In ključno je, da se vprašamo kaj bi morali storiti, da bi v situaciji občutili pozitivna, svetla čustva? Pri tem ponavadi odkrijemo, da nam občutenje teh čustev onemogočajo različni vzorci, ki smo jih pridobili z vzgojo ali pa smo si jih postavili sami. In v naslednji fazi že lahko ugotovimo, da to ali sploh niso naši vzorci ali pa smo si jih bogvezakaj postavili čisto sami. V vsakem primeru lahko sklenemo, da nas omejujejo in jih zato ne potrebujemo več. In naslednjič smo lahko pozorni na to v katerih situacijah pridejo na pot in kako se mi na njih odzivamo. In že samo s tem imamo moč, da jih spremenimo ali popolnoma opustimo.

Ko smo že pri samoanalizi delovanja, lahko pogledamo še na katerem nivoju je določen vzorec. Kje smo ga začutili? Morda pa je bil samo glas v glavi – je bil naš lasten ali smo slišali koga drugega (kadar slišim, kako bi nekaj rekla moja mama točno vem, da je vzorec privzgojen). Je vzorec v naših mislih, čustvih ali občutenjih? In tam kjer ga zaznamo, tam se ga lahko tudi znebimo. Če nas venomer preganja misel, kaj si bodo ljudje mislili, je to vzorec, ki ga nosimo v svoji glavi in ga moramo rešiti na razumski ravni. Kadar nas ob nečem zvija v želodcu, je torej sedež nelagodja v sončnem pletežu, ki je povezan s čustvi in strahovi. Kadar se enostavno neprijetno počutimo ali nas celo mrazi po telesu, ne znamo pa definirati kje in kako, pomeni, da občutimo energetske vibracije in je torej vzrok na energetski ravni in ga bomo reševali z bolj duhovnimi rešitvami.

Zakaj poslušamo druge? Ker premalo zaupamo sebi. Zakaj si premalo zaupamo? Ker so nas učili, da drugi več vedo, da ne moreš nič proti življenju, da je usoda nespremenljiva… vsak ima svoj vzrok. Naredite poizkus, eksperiment, če hočete…odločite se, da en dan posvetite samo sebi in se začnite poslušati. Kaj vam sporoča vaše telo? Kaj vam sporočajo vaša čustva? Katere misli se sprehajajo po vaši glavi? Kaj vam narekujejo vaši občutki? In nenazadnje je že čas, da se pogovorite s svojim srcem…kaj pravi tisti tihi glasek, ki ga največkrat kar preslišite? Samo en nasvet: ne lažite sami sebi.

10. 09. 07

Modeli resničnosti

Iz knjige Roberta Barrya Teorija o skoraj vsem (za skoraj vsakogar)

Vsakdo med nami dojema vesolje po svoje. Svet skušamo doumeti tako, da ga razstavljamo na sestavne dele in ga zopet sestavljamo v množico modelov, pri čemer sami izbiramo delce in določamo hipotetična razmerja med njimi. A prepogosto se zgodi, da ne prepoznamo omejitev teh naših modelov. Pozabljamo, da modele resničnosti zgolj apliciramo na svet in da nikakor nimamo v lasti absolutne resnice. Velikokrat se čudimo, kadar drugi ne prepoznavajo resnic, ki smo jih odkrili ali sprejeli. Sklepamo, da so preneumni ali preveč zaslepljeni, da bi videli stvari, kakršne so "v resnici".

V resnici ni resničnost nobenemu posamezniku dostopna v celoti. Vsakdo ima v glavi le nekakšen pojmovni okvir resničnosti, ki nas obdaja. Vsaka od teh različic stvarnosti je odraz našega občutenja sebe. Zato obstaja v našem svetu trenutno okrog 5 milijard individualnih resničnosti. Na nižjih ravneh zavesti obstaja še več resničnosti – živalskih, rastlinskih in mineralnih. Poleg tega obstaja celo vesolje resničnosti, o katerih vemo malo ali skoraj nič. Resničnost, ki jo zaznavamo in doživljamo, je torej le majcen in edinstven pododdelek celotne stvarnosti.

Da bi doumeli celotno resničnost, uporabljamo množico znanstvenih teorij, filozofij in religioznih pogledov. Ti okviri nam pomagajo razlagati in razvrščati svet okrog sebe. S časom se tudi spreminjajo, in sicer zaradi vrste družbenih in političnih dejavnikov.

Vedeti moramo, da so naši pogledi, teorije, prepričanja, modeli resničnosti ali kakorkoli že to imenujemo relativni – glede na naše edinstveno doživljanje sveta. Vedeti moramo, da so naši modeli resničnosti zgolj modeli. Iz resničnosti jemljemo take in drugačne razpoznavne vzorce ali ponavljajoče se teme, potem pa jih med sabo primerjamo, da bi podelili svetu smisel. Svoje modele bodisi ves čas posodabljamo, da bi se ujeli z našimi izkustvenimi podatki, ali pa ožimo svoje izkustvo in upoštevamo le podatke, ki se ujemajo z našimi modeli.

V nadaljevanju avtor povzame bistvene značilnosti posameznih fizikalnih razlag vesolja skozi Newtonov svet, kvantno fiziko, Einsteinovo relativnostno teorijo in celo predvidi, kam bi lahko zavila fizika nove generacije. Ker je sam psiholog, se loti človekovega psihološkega profila izhajajoč iz zgodovinskih pogledov na zavest o sebi in dojemanje samega sebe, nato pa skuša združiti fiziko nove dobe in samorazvoj posameznika, v iskanju enotne teorije, ki bi lahko na razumljiv način razložila bistvo bivanja in vsega kar je. V iskanju enotne teorije in znanstvene razlage, ugotovi, da jo je nemogoče opredeliti, saj sam princip razvoja katerekoli teorije temelji na sprejemanju osnovne absolutne postavke, ki jo je nemogoče potrditi ali ovreči znotraj teorije same. In tako zaključi poglavje o fizičnem vesolju:

Tudi pri našem iskanju teorije vsega si lahko obetamo, da bomo izdelali kvečejmu notranje dosledno teorijo, ki bo razložila vse, kar je nameravala razložiti, razen drobne postavke zaupanja, ki si jo je sposodila iz neskončne skrivnosti – in ta biva onkraj področja znanosti.

Knjiga se nato posveti iskanju resnic, ki jih učijo različne religije. O tem pa več kdaj drugič…



4. 09. 07

Ko bom velik bom...

V družini je velikokrat prelomen trenutek in veliko premišljevanja, ko prvi otrok konča osnovno šolo. Kaj in kako naprej. In ubogega 14 letnika/co neusmiljeno sprašujejo: kaj bi rad počel v življenju, kaj te veseli? In, ker ubogi otrok v času hormonskega divjanja ne razmišlja o tem, kaj je tisto, kar bi počel v življenju (obstajajo tudi izjeme seveda), velikokrat starši predlagajo špekulacijo – razmisli kje boš zagotovo dobil službo, ki bo po možnosti še dobro plačana. In potem glede na socialno okolje in (ne)ambicije staršev ta otrok naredi srednjo šolo, nekateri še fakulteto in potem pristanejo v službi. V službi, kjer jim večina znanja iz šole niti ne koristi in kjer se začne vsakodnevna rutina. In potem zamenjajo nekaj služb, ugotovijo, da je več ali manj povsod isto in potem vegetirajo tistih 8 ur na dan. In če jih vprašaš kaj bi želeli delati… Če bi imeli na izbiro, ob predpostavki, da denar ni problem, izbrati idealno zaposlitev… kaj bi počeli? Žalostno je, da večina ljudi na to ne zna odgovoriti. Kaj bi opravljali dan z dnem z veseljem in predanostjo?

Vem in verjamem, da kdor z veseljem opravlja svoje delo in pri tem celo uživa, je pri tem uspešen in tudi zasluži dovolj denarja za preživetje. Žal pa nosimo v sebi strahove, ki nam preprečujejo, da bi delovali iz srca. Celo naše življenje nam namreč trobijo, da je potrebno razmišljati z glavo in ne srcem, da živimo v preračunljivem, kapitalističnem svetu, kjer male ribe propadejo še preden se naučijo plavati. In mi vsemu temu verjamemo. Strah, da ne bi imeli denarja, da nam naše lastno veselje ne bo dovolj za plačevanje položnic, nam preprečuje, da bi energija stekla. Kajti naša usoda je v naših lastnih rokah. In energija, ki jo oddajamo privlači tiste ljudi, ki vibrirajo na enaki frekvenci. In zakaj v današnji potrošniški družbi, kjer je ponudbe toliko, da ne znamo izbrati, naj ne bi mogli uspeti. Ravno danes je največ možnosti, da iz nič ustvariš bogastvo. Pa ne bogastvo, ki bi se merilo v jahtah in razkošnih avtomobilih, ampak bogastvo, ki ti omogoča, da si srečen, da si lahko izpolniš želje, da opravljaš delo, ki te veseli in ob tem osebnostno in duhovno rasteš.

Vsaka stvar seveda potrebuje svoj čas. Kolikokrat smo dobili čudovito idejo – pa recimo, da smo jo dobili od našega višjega jaza, duše, angelov, kogarkoli, skozi našo kronsko čakro. Vse nam je bilo popolno, videli smo možnosti, imeli izoblikovan načrt in vse je bilo kristalno jasno, ko se je ideja pomikala navzdol skozi naše tretje oko. Nato se je spustila na raven komunikacije, ko smo si celo zapisali, da ne bi pozabili ključnih elementov. In potem je ta ideja prišla v našo srčno čakro, kjer smo se srčno odločili, da bomo to izpeljali in vse je bilo še vedno jasno, nam logično in razumljivo in izvedljivo. In potem ta energija na poti v materialnost pade na nivo sončnega pleteža. Med vse naše strahove. In takoj se nanjo prilepijo dvomi, blokade, strahovi. Kar naenkrat ta ideja ni več tako zelo dobra. Kaj pa če…? In vsi če-ji tega sveta se prilepijo na vse elemente naše ideje. In, ker smo negotovi takoj poiščemo še kakšno mnenje in seveda ljudje na to našo idejo prilepijo še svoje strahove in ideja pade na nivo sakralne čakre, kjer so vsi naši odnosi, do ljudi, stvari in principov. Vse povezave se naenkrat zamajejo in ko pride, če pride do korenske čakre, ji še zadnji udarec zada naš preživetveni strah: ali bom s tem lahko preživel, bom dobil dovolj denarja. In ideja (pro)pade. In tako smo čudovito idejo oprali v naših strahovih, jo raztrgali ob pomoči naših lastnih vzorcev in jo na koncu poteptali kot brez vrednosti.

In naslednjič, ko beremo o nekom, ki je svojo idejo obranil pred vsem tem, ki "si je upal" slediti svojim sanjam in mu je uspelo (vsi poznamo zgodbe o uspehu), se čudimo, kako je nekaterim življenje naklonjeno, kako so rojeni pod srečno zvezdo in če imamo slab dan še dodamo: to bi se pa tudi jaz lahko spomnil!

31. 08. 07

Objektivna realnost – je to mogoče?

Kaj je realnost? Obstaja ena realnost, ki je objektivna ali obstaja več realnosti? Je sploh mogoče opredeliti realnost kot objektivno ali je to subjektivna stvar posameznika? Zakaj je za nekoga dan čudovit, za nekoga drugega pa popolnoma brezvezen? Realnost je stvarnost, je resničnost, je vse kar je in kar nas obdaja. In smo zopet na začetku, saj ne vemo kaj vse obstaja. Znanost je uvedla eksaktnost, merljivost, ponovljivost in napovedljivost, da bi postavila okvir resničnosti. In najbolj hecno je to, da verjame, da so ti okviri trdni, da je to res vse kar je. Če bi se pogovarjali s filozofom, bi vsekakor dobili enega bolj kompliciranih opisov realnosti. Psihologova in fizikova definicija realnosti bi se prav tako razlikovali. Kaj pa če vprašam tebe kaj je realnost? Kaj je zate realnost? Vsak od nas opazuje, zaznava realnost in v njej celo biva. In vsak svojo realnost tudi zagovarja. To kar vidim, čutim, slišim, tipam je realno. In upam si trditi, da je to moja realnost, kar pomeni, da ni nujno, da je enaka tvoji realnosti. Zakaj pravzaprav kompliciram z realnostjo?

V duhovnem svetu se namreč pojem realnosti popolnoma na novo definira. Pojavijo se namreč občutki in zaznavanja, ki jih v materialnosti ni in s tem se pojavi tudi dvom, ali je vse to kar doživljam resnično? Naučili so nas namreč, da je resnično samo tisto, kar lahko zaznamo z materialnimi čutili in kar zazna večina ljudi. Če torej jaz slišim glasove, pet ljudi okoli mene pa ne… ali jih resnično slišim ali si domišljam. Moja realnost se kar naenkrat ne sklada več z realnostjo večine in večino so učili, da tisto česar ne vidi, sliši ali čuti ne obstaja. In vendar jaz vidim in čutim angele, mojstre in duhovno vodstvo. Včasih bolj, drugič manj jasno. Pri tem pa moj um nenehno preverja ali je vse to v skladu s tem, kar se je naučil v šoli ali slišal s strani znanosti. In največkrat ni. In potem začne vrtati: ah daj Manca to si ti samo domišljaš; to si si sama izmislila; tvoja domišljija ti dela sto na uro…In verjamem, da se mnogi med vami ubadate z enakimi težavami. Kaj pa če si vse skupaj samo domišljam?!

In to je razlog, zakaj sem se spotaknila ob pojem realnosti. Ker se je moja realnost iz materialne razširila tudi na energetski nivo, pa na nivo angelov in duhovnega vodstva. Moja zavest skače in se giblje med in na nivojih, ki jih v tem življenju prej nisem zaznavala. Takrat še niso bili del moje realnosti. Sedaj so postali moja realnost, moj resnični svet, moja stvarnost. In prepričana sem, da ima vsak posameznik svojo realnost. V njej živi, se giblje, razmišlja, čustvuje, se je zaveda z vsemi svojimi čutili. Del realnosti vedno delimo z drugimi ljudmi. Kadar se ljudje strinjajo, da z določenimi čutili občutijo isto stvar, se njihove realnosti prepletejo in ustvarijo skupno stvarnost. Na primer vsi se strinjamo, da je tisto, kar lahko trdno primemo v roke resnično in ravno zato postane naša skupna realnost. V skupini, kjer vsi zaznavamo angelska bitja na enak ali podoben način, se strinjamo, da so ta bitja resnična in postanejo naša realnost. S tem, ko več ljudi potrdi zaznavanje nekega pojava ali entitete le-ta postane resnična in del skupne realnosti. Problem nastane, kadar so osebne realnosti posameznikov predaleč narazen. Kadar posamezniki pojava/entitete/stvari ne zaznavajo ali jo zaznavajo na različne načine in se vklopi v igro še naš predragi Ego, ki želi na vsak način dokazati, da je njegova realnost tista, ki jo je potrebno sprejeti in razglasiti kot edino pravo. Takrat vsak zagovarja svojo realnost in skuša izničiti realnost drugih. Po domače rečemo temu bitka za to, kdo ima prav. Zadnje čase veliko delam na tem, da svoje realnosti ne vsiljujem drugim in skušam spoštovati njihovo realnost. In vedno bolj ugotavljam, da vsak posameznik na tem planetu živi v svojem svetu in s tem, ko spreminja sebe, spreminja svojo realnost in s tem tudi dele skupne realnosti. In odgovor na naslovno vprašanje… odgovori si nanj v svoji realnosti!

22. 08. 07

Civilizacija kam greš?

Razvoj sveta zadnjih 500 let narekuje t.i. Zahodna civilizacija. Civilizacija, ki je samo sebe razvila na temeljih institucionalizirane krščanske religije in etnocentrizma. Odkar so »znanstveniki« začeli iskati drugačno razlago sveta kot jo uči cerkvena institucija, je bilo duhovno življenje v drugem planu. V Evropi je bila vsakršna duhovnost izkoreninjena z inkvizicijo in ljudje so imeli na izbiro (in večinoma še vedno izbirajo med tema dvema možnostima) le cerkveno in znanstveno razlago vsega kar je. Tisti, ki so živeli in tisti, ki še živimo v svetu racionalne misli, smo naučeni, da je resnično samo tisto, kar lahko vidimo, otipamo in izmerimo. Tisto kar ni znanstveno dokazano in sprejeto, ne obstaja. Pika.

Druga alternativa je bila biti pripadnik religije (krščanske seveda) in potem lahko verjameš v Boga, ki je tam zgoraj in opazuje nas grešnike, nas sodi in nam nalaga težko življenje in trpljenje. Malo se mu lahko odkupiš, če spoštuješ 10 zapovedi, sprejmeš zakramente in hodiš redno k maši. Pika.

Danes, ko je dostop do vsakovrstnih informacij širok, ko se je kvantna fizika dokopala do zanimivih odkritij, je dostop do duhovnosti kar naekrat postal nekaj skoraj vsakdanjega. Vsak že uči svojo vero, svoje resnice (in nekatere so edine zveličavne), svoje tehnike, medtem ko na drugi strani še vedno stojijo skeptiki. V ozadju je globok zgodovinski kolektivni strah pred »čarovnicami«, ki je posledica inkvizicije v tem prostoru in ki preprečuje, da bi ljudje zaupali, da jo bodo odnesli brez kazni, če se bodo ukvarjali z določenimi znanji. Vse je pomešano, nihče več ne ve komu naj verjame, pri vsem tem pa se je izgubila »zdrava pamet«, zaupanje vase in v svoje sposobnosti, saj imamo že za vsako stvar strokovnjaka, ki zagotovo najbolje ve kaj in kako. Zaupanje vase, da znamo, da zmoremo in da smo sami kreatorji svoje usode. Da je življenje naše in da sami izberemo komu in kaj verjamemo. Da poslušamo svoje občutke, svojo intuicijo in svoje duhovno vodstvo. Ravno zato se lahko pojavijo in obdržijo sodobni guruji, razni šarlatani in izkoriščevalci, ki oznanjajo raznorazne stvari in ljudi prepričajo v skoraj vse.

Eni pravijo, da ni več starih vrednot, ki so nekoč držale družbo skupaj, da je to razlog, zakaj razpadajo družine in je čedaje več nasilja. Drugi pravijo, da je tehnologija tista, ki nas oddaljuje drug od drugega, da ne znamo več ohranjati medsebojnih odnosov. Tretji spet krivijo kapitalizem in politiko, ki izkorišča množice. Globoka resnica je v starem pregovoru: najprej pometi pred svojim pragom. Kakšen je moj odnos do samega sebe? Kaj želim od življenja in kaj sam naredim zato? Kar nočeš da bi drugi storili tebi, ne delaj ti njim. Ste se kdaj zamislili nad pomenom in resnico tega reka? Kajti družba je sestavljena iz posameznikov. In, če so ti posamezniki zadovoljni in srečni ljudje, ki jim je mar za zdrave medsebojne odnose, za sožitje in spoštujejo življenje bo točno taka tudi družba, ki jo bodo (bomo) sestavljali.

Civilizacije zrastejo in propadejo. Vedno so in vedno bodo. Tudi ta naša Zahodna civilizacija bo doživela svoj propad. Vendar že danes ustvarjamo novo civilizacijo s tem, ko spreminjamo sebe, ko vzgajamo otroke, ko gradimo nove odnose z ljudmi okoli nas. Kaj torej lahko naredi posameznik? Neskončno veliko, saj s tem, ko spremeni sebe, spremeni družbo, ustvarja novo civilizacijo in spremeni svet!

19. 08. 07

Riding - kanalizirana sporočila angelov, vodnikov in mojstrov



Angelske karte Pogovori z angeli sem si kupila zase. Da bi pomagala sebi. Začelo se je doma, v moji sobi. Najmanj 10x na dan sem vlekla karte in več ali manj na enaka vprašanja dobivala enake odgovore. Potem sem jih kmalu "preizkusila" na prijateljici. Eni, dveh, treh... Potem me je sestrična prosila, če ji malo pogledam v karte. Sva se dogovorili, da ji pošljem po mailu razlago kart. Potegnem karte in pričnem pisati. In sem kar pisala in to precej več, kot je bil sam pomen karte. In v tistem me je prešinilo, da sem pravzaprav naredila angelski riding.

Sedaj, ko sem bolje razvila svojo intuicijo in odprla vse kanale so tudi ridingi postali pogostejši, sporočila bolj jasna in konkretna. In kaj sploh je angelski riding? Je prevajanje sporočil iz višjih vibracij, ki jih posreduje duhovno vodstvo. Postanem kanal, ki da duhovnemu vodstvu na voljo svoje telo, da lažje preda sporočilo za tiste, ki sami še niso razvili senzibilnosti za višje vibracije. Jasnovidnost, jasnočutnost, jasnoslušnost in jasnovednost so del te senzibilnosti. V poglobljeni meditaciji so vsi moji čuti dobro odprti, zato lahko angele, vodnike, mojstre in druga bitja svetlobe vidim, slišim, občutim in prejemem vse potrebne informacije ter uvide. Kadar se pripravljam na riding pa ne potrebujem globoke meditacije, ampak je dovolj, da se umirim, se skozi svoje srce in tretje oko povežem s svojo dušo in povabim duhovno vodstvo, da preda sporočilo za osebo za katero delam riding. Preden začnem, potegnem še karto iz enega od kompletov in potem pišem. Največkrat sem nekje na pol "prisotna" in niti ne sledim vsebini, ki jo pišem. Šele, ko je sporočilo končano, popravim tipkarske napake (pišem kar direktno na laptop) in ugotovim kakšno je pravzaprav sporočilo. Pogledam karto, ki sem jo potegnila preden sem začela pisati in vedno se neverjetno dopolnjuje s kanaliziranim sporočilom.

Toda zakaj sem potem pridobila to zmožnost kanaliziranja, če ne zato, da pomagam tistim, ki pomoč potrebujejo. Začela bom z angelskimi ridingi za vse, ki želijo prejeti sporočila svojega duhovnega vodstva. Zakaj pa ne! Istočasno kot sem idejo dobila, se je oglasil moj dragi Ego, ki me je najprej zatrl, da zakaj pa bi jaz to počela, saj tega nihče ne bo hotel imeti. Se pravi, če je Ego proti, sem jaz za!

Naslednja stvar, ki se je vtihotapila v mojo glavo je bila povezana s plačilom za ridinge. Kar nekaj časa sem se borila sama s seboj ali naj sploh računam ridinge. Velikokrat se namreč govori o tem, da bi morala biti duhovnost kar brezplačna - kdor je duhoven, naj za svoje storitve ne računa. Ampak... do te stopnje, kjer sem sedaj vendar nisem prišla kar tako, čez noč. Delavnice, seminarji, predavanja, meditacija - saj to je vendar izobraževanje! In izobražujemo se zato, da imamo znanje, ki ga drugi potem najamejo - temu rečemo zaposlitev. Torej gre za najem mojega znanja in sposobnosti.

Če torej želite izvedeti kaj vam sporoča vaše duhovno vodstvo - tukaj sem, prevajam, predajam.



Osebno angelsko sporočilo


Kanaliziranje sporočil je prevajanje višjih vibracij, ki jih posreduje duhovno vodstvo. Postanem kanal, ki da duhovnemu vodstvu na voljo svoje telo, da preda sporočilo za tiste, ki sami še ne zaupate svoji m intuitivnim spoznanjem. Jasnovidnost, jasnočutnost, jasnoslušnost in jasnovednost so del te senzibilnosti. V poglobljeni meditaciji so vsi moji čuti dobro odprti, zato lahko angele, vodnike, mojstre in druga bitja svetlobe vidim, slišim, občutim in prejemem vse potrebne informacije ter uvide, ki vam pomagajo razumeti situacijo v kateri se nahajate in možnosti, ki so vam na voljo za izhod iz nje.

Angelsko sporočilo je v celoti kanaliziran odgovor povezan z vašim vprašanjem. Povežem se z vašim duhovnim vodstvom in po nareku napišem sporočilo. Poleg tega potegnem tri karte iz kompleta Vnebovzetih mojstrov ter vam pošljem njihov opis in razlago.

Z angeli komuniciram že več kot 5 let in na svoji poti Svetlobe sem bila iniciirana v drugo stopnjo reikija, obiskovala tečaj meditacije in intuicije pri Teji Melinc in se udeležila mnogih angelskih delavnic pri slovenskih in tujih učiteljih... V želji po globljem vpogledu in razumevanju sem pridobila certifikat ANGEL THERAPY PRACTITIONER®, ki mi ga je dodelila Doreen Virtue.

Obvestilo 1.7.2014: angelskih ridingov v tej obliki ne delam več, so pa del osebnih coachingov in individualnih programov, ki jih najdete na www.manca.si


13. 08. 07

Otroci - bogastvo ali križ staršev?!

Zadnje čase se veliko pogovorov in dogajanja vrti okoli otrok in vzgoje. Na dopustu sem imela priložnost opazovati tri različne družine. Mlada družina z dvema majhnima otrokoma (eden približno 3 leta in punčka stara nekaj mesecev) je bila polno zaposlena. Ona je kuhala, pospravljala, pripravljala stvari za na plažo pa za na sprehod, on ji je precej pomagal in predvsem skrbel za sina. Odnos, ki sem ga opazovala je bil... kaj naj rečem...zaskrbljujoč. Otrok je hlepel po pozornosti... pa ne tisti ego pozornosti, ampak: Ati tukaj sem in ali sploh veš, da te imam rad! Oče v tistih dneh ni pokazal niti kančka topline, naklonjenosti, kaj šele ljubezni. Bilo je čutiti, da se v vlogi očeta ne znajde, da bi rajši užival življenje brez otrok. Navzven je bilo vse čudovito: pomaga ženi, skrbi za otroka, ga uči kaj je prav in kaj narobe in otrok je lepo vzgojen. Ampak topline v njegovem odnosu do žene in otroka ni bilo. Samo dolžnost. Mama in njen odnos do hčerke ... ista zgodba. Otroka oba svetla sončka, ki sta prišla trosit radost. Še prej pa morata očitno omehčati srca staršev.

Najbolj glasni v tistem delu kampa so bili člani enajstčlanske družine (devet otrok). Pa ne kar se tiče govorjenja, ampak vpitja in kričanja. Poleg njih so bili še njihovi prijatelji (z dvemi otroci) in pri čuvanju otrok so sodelovali vsi. Priznam, da tako grdega govorjenja in zmerjanja še nisem slišala iz ust nobenih staršev. Verjamem, da je vzgoja devetih otrok težka, ampak poznam kar nekaj številčnih družin, kjer starši ne zmerjajo svojih otrok z neumneži, kozami in nekaterimi drugimi slabšalnimi imeni in jim ne grozijo, da jih bodo s kamni po glavi ali pa roke potrgali, jih obglavili in podobno. Resnično je bil nivo na zelo zelo nizki ravni. Ti starši so cel dopust preživeli skakajoč za otroci, imeli so težave od prvega do zadnjega dne, otroci so kar naprej jokali in niti en obraz ni bil nasmejan.

Otroka v tretji družini sta sončka. Tako toplih in odprtih otrok že dolgo nisem srečala. Komunikacija v družini je bila normalna, oziroma starša sta se z otrokoma pogovarjala kot z odraslima - pa brez pretiravana ali kakršnegakoli spakovanja. Otroka sta se sicer obnašala kot se vsi toroci - vpila in kirčala in se smejala, ampak nihče jima tega ni zameril. Bila sta pač otroško razposajena. Z družino smo se spoprijateljili in resnično so vsi štirje sončki.

Vse to mi je dalo misliti. Velikokrat sem slišala, da ko bom imela svoje otroke bom pa že videla! Uh, kakšna grožnja! In po tem naj se odločim za otroke?! Že vnaprej nekateri povejo kako je to grozno, kaj vse moraš pretrpeti, naštejejo nekaj res velikih težav in na koncu bolj sebi v opravičilo kot meni v uteho dodajo, da na drugi strani pa so otroci res veselje, ki ga ne zamenjajo za nič drugega na svetu. Še dobro, da imam svojo glavo. Verjamem, da so z otroci težave, ampak te težave vplivajo nate točno toliko kolikor to dopustiš. Enako kakor z vsako drugo stvarjo. Verjamem, da ko pride v tvoje življenje otrok marsikaj postavi na glavo, ne verjamem pa, da se ti prepričanja in način razmišljanja spremenijo čez noč. Če prej nisi omejeval nikogaršnje svobode, verjetno tudi otrokove ne boš. Če si bil prepričan, da si raj na Zemlji ustvarjamo sami, boš to učil tudi svojega otroka. Če si prej razmišljal o tem, da ima vsaka bolezen svoj vzrok, boš vzroke iskal tudi, ko bo bolan tvoj otrok. Če se trudiš, da si dober človek, da odipraš srce Ljubezni, boš to počel še naprej, tudi ko bo v tvojem življenju otrok. Odgovorno sprejemanje življenja pomeni odgovorno sprejemanje vseh odločitev in njihovih posledic. Sami si kreiramo življenje in sami se odločimo, da bomo vanj povabili novo dušo, novo bitje svetlobe, novega človeka.

Otroka naučimo lahko le toliko kot sami znamo. Ne moremo ga naučiti tistega, česar sami ne znamo, zato je moje osebno menje, da kdor ima nevzgojene otroke, je tudi sam nevzgojen. Kdor se pritožuje, da mu otroci delajo težave, naj se zamisli nad sabo - otrok namreč ne učimo samo z besedami, ampak z dejanji. Nikakor ne morem obtoževati svojih staršev, da so delali napake, saj vem, da so me skušali vzgojiti in naučiti vse, kar so sami vedeli in znali. Moja naloga pa je, da ocenim, kaj od tega znanja mi v življenju koristi ter kateri vzorci mi ne pomagajo in jih lahko opustim. Del mojega življenjskega poslanstva je, da osebno in duhovno rastem in starši so mi zagotovili podlago, temelje na katerih lahko gradim naprej svoje življenje in pri tem trdno zagovarjam, da sem sama arhitekt svojega življenja. In moja naloga bo nekoč to znanje položiti v temelje življenja mojim otrokom in oni bodo sami arhitekti in kreatorji svojih življenj.

3. 08. 07

Igranje z valovi

Odhajam na oddih za vse moje nivoje. Kaj mi bodo povedali delfini in bitja morja povem, ko se vrnem. Do takrat pa vam pošiljam morje Svetlobe!

1. 08. 07

Manifestiranje ali kar želimo to dobimo

Vse kar je je energija in so vibracije. Ljudje smo v svojem najglobljem bistvu kreatorji, kar pomeni, da s svojimi mislimi in nameni ustvarjamo – ustvarjamo svoje življenje in smo zato zanj tudi odgovorni. Da pa ni vse tako preprosto imamo tudi temni Ego, ki je nasprotje našega svetlega Višjega Jaza. Svoje življenje torej kreiramo mi sami. Nihče drug. Niti Stvarnik ne posega v našo možnost svobodne izbire. Prav nasprotno, izpolni nam prav vsako željo, ki jo pošljemo v energijsko polje, ki nas obdaja. Želje, ki jih želimo zase in ne posegajo v svobodno izbiro drugega. S svojimi mislimi pošiljamo Stvarniku svoje želje, hotenja, namene. Ker v nefizični realnosti ni dualnosti, ki bi vse delila na dobro ali slabo torej tudi ni dobrih ali slabih želja. Je le način kako in kdaj se nam bo želja izpolnila.

In ponavadi se že tukaj zatakne. V nefizični realnosti oz. na energijskih nivojih čas in prostor ne obstajata, kar pomeni, da je božanska časovna uskladitev nekaj drugega kot jo doživljamo ljudje v fizičnem časovno-prostorskem kontinuumu. Če to združimo še z našo nepotrpežljivostjo (že včeraj je bilo prepozno), se nam zdi, da se naše želje tako ali tako nikoli ne izpolnijo ali pa se takrat, ko se izpolnijo že ne spomnimo več, da smo nekaj želeli, za to prosili in v to usmerjali svoje misli in energijo.

Najbolj nazoren primer je denar. Ljudje vedno želimo več denarja, vendar ponavadi niti ne vemo koliko več bi ga želeli ali za kaj bi ga porabili, če bi ga dobili. Če se zazremo globoko vase je to čista resnica! Recimo, da potrebujemo tisoč evrov za točno določen namen pa naj bo to neko izobraževanje ali tečaj, ki bi se ga želeli udeležiti. Za Stvarnika je dovolj že, da izrazimo namen (želim na ta tečaj) in sam od sebe nam bi avtomatično priskrbel vse, kar je potrebno za izpolnitev tega namena. Ampak mi potem sami malo zakompliciramo in začnemo zadeve omejevati. Se pravi, želimo na tečaj, zato potrebujemo tisoč evrov. In začnemo razmišljati, kje bi lahko dobili te evre. V službi je plača premajhna, da bi v takro kratkem času kaj prihranili in to možnost avtomatično izpustimo (pozor, mi smo tisti, ki tako razmišljamo), sem in tja kupimo kakšno srečko, se udeležimo nagradne igre, kjer je možno zelo na hitro dobiti večjo vsoto denarja. Ker nič ne zadanemo, smo že slabše volje in postanemo malo jezni na Vesolje, ki nam ne »odobri« tega denarja. Ker si res želimo na tečaj, se gremo na banko poznižmatt za kratkoročni kredit in ravno takrat je kakšna posebno ugodna akcija, vendar ponavadi še vedno čakamo, da nam bo denar padel z neba, v enem kosu. In tako manifestiramo naprej ter svojo energijo usmerjamo v točno določene kanale, za katere smo spet mi tisti, ki menimo, da bi od tam moral priti denar. Z vsem tem pa pravzaprav omejujemo svoje možnosti in vesolju preprečujemo, da bi nam »organiziral« za nas najustreznejši kanal po katerem bi dobili denar. In ko že obupamo in opustimo vse naše usmerjeno manifestiranje se zgodi. In to na način, ki nas preseneti, ker nanj nismo pomislili.

In tukaj se pokaže zanka našega manifestiranja: ali res mislimo, da smo pametnejši od Stvarnika in Vesolja? Da sami lahko poznamo vse načine, kako naj neka energija (pa naj bo to denar, ljubezen, sreča ali karkoli) pride do nas?! Preveč se opiramo na naše racionalno razmišljanje in analitični um, ki pa je žal omejen. Zato je toliko pomembneje, da poslušamo svojo intuicijo, se povezujemo s svojim Višjim Jazom in svojo Dušo. Na ta način razvijamo tudi zaupanje v Boga, Vesolje, Univerzum, Stvarnika ali karkoli že za nas predstavlja Najvišje.

20. 07. 07

Vse je vibracija - vibracija Ljubezni

Kaj je energija? Iz česa smo? Kaj sestavlja in poganja vidni in nevidni svet? Znanost se že dolgo trudi odgovoriti na ta vprašanja. Želi izmeriti. Izumlja naprave za merjenje teh valov pa onih impulzov… Valovanje torej in vibracije. Iz tega smo mi in vse kar je. VSE. Najvišja vibracija je vibracija čiste Ljubezni, vibracija Najvišjega. Iz nje izhaja vse drugo. Višja kot je hitrost vibracije bližje smo čisti Ljubezni in Svetlobi. Vibracije z različnimi hitrostmi tako predstavljajo različne nivoje energij, ki jim ljudje potem tako radi dajemo imena. Materialnost je naprimer močno upočasnjena vibracija. Življenjska energija – či, ki, prana – je že hitrejša vibracija, ki drži skupaj nižje vibracije materialnosti.

Če pogledamo na svet kot na prostor, kjer različne energije vibriraj različno hitro, ugotovimo, da se večina naših prepričanj in sodb kar hitro razblini. Ne obstaja več dobro ali slabo, ampak so le višje in nižje vibracije. In nižja kot je vibracija, bolj je oddaljena od Ljubezni. Zato je Ljubezen (brezpogojna seveda) "zdravilo" za vse. Njena zdravilnost je namreč v višanju vibracije. Tema je samo na drugi strani svetlobe. Jen a isti premici, če hočete, ampak samo na drugem koncu. Mi, kot svetle duše, smo znižali vibracijo in se spustili v materialnost, pozabili, da smo del Enosti in Ljubezni, da bi zopet lahko zvišali vibracijo in se vrnili v Enost. To je igra, ki jo igramo.

Tako živimo v svetu dualnosti in vse delimo na dobro in slabo, svetlo in temno, začetek in konec. Večina niti ne ve, da se vse to dogaja na isti premici. S tem, ko dvignemo vibracijo slabemu, se približamo dobremu, ko dvignemo vibracijo sebi, se približamo Njemu. Naše duhovno vodstvo obstaja na višji vibraciji od materialnosti, zato moramo dvigniti lastno frekvenco, če se želimo povezati z njim. Meditacija na primer je eden od načinov dviganja lastne vibracije. Vse kar nam "dvigne" energijo je višanje lastne vibracije. Zato je tako pomembno, da razmišljamo pozitivno, da se obdajamo z okoljem, ki nas dviga, nam pomaga rasti. In s tem se spreminja naša lastna realnost, naš svet, naše življenje in mi sami. Ni nam potrebno trpeti - trpljenje je le zadrževanje v nizkih vibracijah in nikakor ne pomaga k naši osebni in duhovni rasti. Včasih moramo skozi določeno vibracijo, da nas uglasi na frekvenco, ki nas pomaga dvigniti. Vsekakor pa trpljenje ni naš namen tu na Zemlji.

Danes že cel dan razmišljam o vibracijah in, da moram napisati nekaj na to temo. In ko sem odprla svoj mail sem dobila mesečno kanalizirano sporočilo Skupine. Ta kanaliziranja so ena mojih najljubših in resnično priporočam branje. In Skupina (angelov, mojstrov in bitij svetlobe) je povedala naslednje:

You came here with a purpose. You came here with a vibrational tone which is unique within you and that you carried from Home with the greatest possibility of sharing it with others. Find that tone. Do not worry about how you make a living at it. Do not worry about how your friends are going to accept it. Do not worry about whether or not people are going to call you “woo-woo”. Look at a way that you can express it for you will then be the mirror of god. You will then start to see well beyond the limitations of the field of duality and the field of polarity. You will begin seeing things as they really are, to start embracing every aspect of life. If you had one phrase to describe the meaning of life on Earth it would be “Enjoy the Ride”. What if we told you that you were here to have fun, laugh and play? What if we told you that you were here to enjoy the ride every step of the way? Well, we are telling you that again now. That is when you become the highest use to the universe that you can be. When you smile, when you laugh, you become the same vibration as the angels. Laughter is the language of the angels. That is how we communicate. That is how we communicate with you and when you notice that all of your belief systems temporarily go away when you laugh and you come down to what is real. That reality is beautiful.

See that in each other. Find ways of sharing that with each other. Find ways of expressing that through your stories, through your music, through your artwork through every piece of your vibration. Dare to push yourselves beyond the limitations of light and dark to see the absolute incredible beauty in the truth of the color of god.

Copyright 2007 Lightworker. This information is meant to circulate and may be freely disseminated, in whole or in part. Further information from the Group may be found at: http://www.Lightworker.com. Thanks for helping to spread the Light!

15. 07. 07

Mavrica za vse

Somewhere over the rainbow



Iz ust malega angelčka

11. 07. 07

Velika lekcija: samodisciplina

Odločitve, ki jih sprejemamo v življenju znajo biti naporne. Še posebej, če zahtevajo spremembo nas samih. Najtežje je pogledati sebe in si priznati ravno tisto, kar vztrajno potiskamo nekam noter, globoko v najtemnejši kot nas samih. In neverjetno spretni smo pri izogibanju ravno tistemu kotu. Najlažje je sedeti in čakati, da se bo morda kaj premaknilo samo od sebe. Da se bo prikazala dobra vila, zamahnila s čarobno palčko in vse bo v najlepšem redu. Ampak kaj, ko je v tistem temnem kotu, ki se ga tako vztrajno izogibamo še toliko krame!

Pometam po svojih temnih kotih. Stopila sem na pot, ki zahteva, da počistim svojo notranjost. Podobno kot spomladansko čiščenje, le da je tole bolj podobno selitvi. Odpiram predale in odkrivam stvari, ki jih že dolgo nisem videl. Potem se je potrebno odločiti kaj od tega še potrebujem in kaj je potrebno vreči stran, torej odpustiti oz življenja. In sedaj sem se spotaknila ob samodisciplino. Ni skrita, sredi sobe leži velik kup, ki mi trenutno še preprečuje vpogled v to, kaj vse ga sestavlja. Vidim samo posledice: stvari ostajajo nedokončane oziroma se jih sploh ne lotim. Največkrat jih odlašam na nedoločljiv čas v prihodnosti. Bom. Jutri.

Ena izmed idej, ki se mi je zadnjič utrnila je, da bi se malo bolj resno lotila ridingov. Kanaliziranje sporočil mi gre že kar dobro, ampak potem sem obstala pred temle kupom samodiscipline. Če dobim "naročilo" za riding to pomeni, da se moram usesti in ga pretočiti na računalnik. V roku toliko dni. Glede na to, da stojim pred velikim kupom ovir v sobi moje discipline pa sem se hitro vprašala ali bom sama sebe uspela vsakič znova disciplinirati, da ne bom počela tega vedno zadnji trenutek!? In sem spet tam.

Glede svoje redne meditacije sem sklenila že neštetokrat: zdaj pa res začnem. Takoj jutri. In dnevi minevajo. Malo me tolaži dejstvo, da nisem edina, ki ima težave s samodisciplino, na drugi strani pa še nisem naletela na ustrezno rešitev ali pomoč, ki bi temu naredila konec. Je res potrebno, da se vsak sam vzame v roke ali se kje slučajno skriva tista dobra vila, ki bi povedala formulo za vzpostavitev samodiscipline. Vsak začetek je pač težak. Korak za korakom, vsak dan, se mi zdi, da je še najboljši približek čudežne formule. Ja in vedno je lažje govoriti, kot storiti ta korak. In na začetku se je potrebno truditi za vsak korak posebej. Potem pa sčasoma zadeve stečejo in rodi se navada. In naša navezanost na navado. In, ker je ena od naših lekcij (ki jo učijo tudi vse jogijske šole) nenavezanost, se kaj hitro zgodi ali pojavi nekaj, kar nam to navado postavi na majava tla. Sprememba postane nujna. In ponovno se je potrebno odločiti kaj in kako naprej. In pričeti korakati v novo smer, biti samodiscipliniran.

Spremembe so neizbežne, če želimo rasti in od nas zahtevajo odločanje, razumevanje in zaupanje, da je to za nas dobro. Poleg tega nas spodbujajo, da si na novo postavljamo sami sebe. Pri tem pa moramo biti vztrajni in disciplinirani Iz tega si drznem potegniti zaključek, da je naša največja lekcija in naloga v vsakem življenju, ki ga prebijemo tu na Zemlji: SAMODISCIPLINA. Teorijo sedaj poznam, potrebno je le še, da pričnem delovati v skladu s tem. Angeli, mojstri in vodniki…POMAGAJTE!

3. 07. 07

Kdo si človek?


V življenju slej ko prej pridemo do točke, kjer se vprašamo kdo smo. Od kod prihajamo? Kaj je naš namen? Nekateri ostanejo pri teh vprašanjih, morda skomignejo z rameni češ: pretežka tema zame, drugi se oprejo vere in skušajo tam poiskati odgovore, tretji pa začnejo raziskovati. Na internetu je ogromno informacij, toda kako najti pravo, tisto, ki nam da odgovor. Moja izbira je bila knjižnica – zanimivo, da so knjige z duhovno vsebino v knjižnicah pod oznako okultizem! In sem brala. Nekatere knjige sem požrla, druge samo prelistala, tretjih nisem niti odprla. Informacije, ki so me pritegnile sem iskala naprej na internetu.

Več kot sem prebrala, bolj sem ugotavljala, da imajo več ali manj vse smeri in teorije skupno osnovo, da nosijo iste informacije. Torej kdo smo ljudje? Definitivno smo duše, ki nosimo v sebi božansko iskro Ljubezni. Smo različni izrazi Kreatorja/Boga/Univerzalne inteligence/Ljubezni – jaz bom uporabljala ime Bog, kdor želi ga lahko nadomesti s katerimkoli drugim, njemu bližjim izrazom. Bog je nosilec vseh teh energij. Ne da se ga opisati, ker On je Vse in iz Njega (nekateri avtorji uporabljajo žensko obliko, se pravi Nje) vse izhaja. In ker je del Njega/Nje (ženski in moški princip sta v božanskem združena, zato je težko govoriti o kakršnemkoli spolu) v vsaki duši, torej vsakem človeku, je odnos z Bogom intimna, individualna stvar posameznika. Zato lahko tolikokrat slišimo, preberemo, da ko najdemo sebe, najdemo Boga.

Toda zakaj človek? Zakaj smo se duše odločile, da znižamo svojo vibracijo in se materializiramo v tem svetu dvojnosti? Tukaj si vpogledi niso najbolj enotni. Načeloma bi jih lahko posplošila in dejala, da smo se duše enostavno odločile poizkusiti, kako je živeti brez občutka enosti in ven iz Ljubezni. Da pridobimo izkustvo, da izgubimo in se naučimo zopet najti svojo božansko iskro. Če je Bog veliki Kreator, smo tudi mi Kreatorji – da se torej naučimo kreiranja. V tem ne more biti nič slabega, saj je nekaj najlepšega ustvarjati. Vsi si želimo biti kreativni. To je nekakšna potreba globoko v nas, ki nas sili, da se izražamo. Da se vprašamo, kaj smo v življenju dosegli. Kaj smo skreirali. In pri tem se učimo. Učimo se najti pot v srce in skozi srce izboljšati povezavo z našo dušo, s samim sabo.

Da bi lažje izkusili vse vidike bivanja in kreiranja imamo možnost svobodne izbire. Sami vsak trenutek izbiramo situacije, odnose, izkušnje, ki jih bomo (do)živeli. Zato smo sami odgovorni za svoje življenje in vse, kar se nam dogaja. Zjutraj izberemo in se odločimo kakšen dan bomo preživeli. V vsakem odnosu se odločimo kakšen odziv bomo izbrali. Mi smo tisti, ki se odločimo, da bomo sprejeli spremembe v svoje življenje. Če se postavimo v perspektivo svobodne izbire to pomeni, da lahko v vsakem trenutku izberemo tiso, kar je za nas najboljše. Iz vsake izkušnje torej lahko rastemo in se iz nje učimo. Ni več ves svet »kriv« za naše težave, ampak smo mi tisti, ki smo izbrali takšno pot. In, če nismo zadovoljni s potjo po kateri hodimo – izberimo drugačno! Zdaj! Ne jutri, ali ko bodo okoliščine boljše – zdaj! Saj smo vendar Kreatorji, imamo izbiro. Izberimo!