Denar

Kjerkoli se prepleteta ezoterika in denar je osnovna teza enaka: denar je energija in denar sam po sebi je nevtralna energija. Je brez namena. Mi, ljudje smo tisti, ki mu določimo namen in s tem opredelimo njegovo energijo. Z istim denarjem lahko kupimo orožje ali pa hrano. Z istim bankovcem, da sem bolj natančna. Mi smo torej tisti, ki ga uporabljamo za svoje interese, namene, koristi. Če, je denar energija, pomeni, da je njegova količina, ki se znajde v naših rokah popolnoma odvisna od nas samih. In smo tam. Denar je nergija, ki kroži. Mi sami smo tisti, ki ji dopuščamo in določamo koliko je pride do nas. Naši strahovi, predsodki in miselni vzorci ustvarjajo blokade, ki preprečujejo, da bi energija (denar) krožila ali nas obilno preplavljala.

Sama sem že večkrat dobila potrditev tega, da vesolje poskrbi za vse in, da moji lastni strahovi in skrbi pri tem naredijo več škode kot koristi. Tako sem se naučila, da kadar potrebujem denar, »pošljem naročilo« angelom in se potem potrudim, da na to čim manj mislim ali se obremenjujemo od kod in kako in ali sploh bo denar prišel. In pride. Točno taka vsota, kot jo potrebujem. Najbolj nazoren primer se mi je zgodil, ko sem se odločila, da bom naredila drugo stopnjo reikija. Takrat sem ravno pisala diplomo in nisem nikjer delala, torej denarja iz tega naslova nisem mogla dobiti. Od staršev si nisem hotela izposoditi. Prijavila sm se na tečaj in se ploh nisem obremenjevala s tem ali bom denar zbrala in kako, ker sem imela precej dela z diplomo. Tečaj je bil v soboto, v četrtek pa še vedno nisem imela denarja. Ko sem bila ravno na tem, da se počasi začem sekirat, je zazvonil telefon in mamin 85 letni stric je klical ali bi šla z njim v petek v Celovec, ker ima opravke pa ne bi šel rad sam (dolga vožnja in te stvari). Ker nisem imela drugih obveznosti sem šla torej v petek z njim v sosednjo Avstrijo, kjer je v eni od bank zaprl svoj varčvalni račun. Ko sva prispela v Ljubljano mi je v zahvalo, ker sem šla z njim dal 100€. Očno toliko kolikor sem potrebovalaza reiki tečaj naslednji dan.

Takšni in podobni primeri so me naučili, da zaupam. Naslednja lekcija, ki sem se je morala naučiti je bila, da znam vrednotiti sebe in svoje delo. Kadar sem iskala (in tudi dobila) službo, sem bila plačana točno toliko kolikor sem si sama postavila ceno. Skoraj vedno sem imela razpon: maksimum tam, kjer mislim, da bi morala imeti plačo, vendar ne verjamem, da mi jo bodo dali, neko srednjo vrednost, ki se mi je zdela realna in bi bilo pošteno, če bi jo imela in minimum, ki sem ga nekako skrivala pred sabo, ker je bila to meja pod katero pa zagotovo ne gem. Ampak globoko nekje v sebi sem vedno vedela, da je to tista zadnja meja na katero še pristanem. In uganite, kje sem ponavadi pristala. Točno na minimumu. Tam sem si namreč v resnii postavila ceno, tam sem se koncentrirala na svojo vrednost. Priznam, da tega še ne obvladam najbolje, še vedno imam namreč v ozadju tisto najnižjo pod katero ne grem, čeprav mi je to mejo uspelo že kar precej dvigniti. Tudi moja zadnja plača je na tej meji. In zmanifestirala sem si jo popolnoma sama.

Veste kje je vaša cena, kako se vrednotite? Se vam zdi, da imate premalo denarja? Koliko pa bi ga pravzaprav zares potrebovali? Če vam jutri z neba pade 100.000 evrov, veste natanko kaj bi z njimi? Če ne, potem jih ne potrebujete. Če veste, kaj bi z njimi, kje so v vas samih blokade, s katerimi si preprečujete, da bi jih dobili?

aab096e4255040899a62ccab485b29b0