28. 06. 07

Zemljine čakre



Prva korenska čakra je povezana z goro Sinaj. Lokacija zemeljskih čaker se je skozi tisočletja spreminjala, prva čakra pa je že od nekdaj na tem področju. Zemeljska korenska čakra je na Bližnjem Vzhodu že od začetka človeštva. Skozi čas se je njena natančna lokacija vseskozi pomikala po tem območju, vendar ga nikoli ni zapustila. Od tu izvira bazična energija planeta Zemlje. Kvalitete prve čakre so povezane s preživetjem in ravno v bližini prve čakre so se rojevale prve civilizacije. Za neintegrirano družbo, kot je vaša, je značilno, da je s prvo čakro povezanih veliko strahov in konfliktov. Zato je to področje že od začetkov človeštva dobesedno področje konfliktov. Ko bodo enkrat razrešeni konflikti na Bližnjem vzhodu, bo to pomenilo konec vseh konfliktov na planetu.

Za nahajališče druge čakre ne morem biti najbolj natančen, ker moj kanal preslabo pozna geografijo. Nahaja se v Braziliji v bližini Amazonke. Ta čakra je skozi zgodovino precej spreminjala svojo lokacijo, vendar je trenutno na omenjenm področju. Energija druge čakre predstavlja integracijo moškega in ženskega aspekta – integracijo spolne energije. Vsebuje tudi primitivne emocije. Energija brazilskega Amazonskega pragozda seva te kvalitete. Druga čakra ima tudi velik vpliv na globoke predele nezavednega, v katerem ljudje procesirate svoje sence in temne strani sebe. To področje energetsko pomaga predelati človeške sence oz. temne plati.

Tretja čakra, ki je sončni pletež vašeg sveta, se nahaja na področju gore Kilimandžaro v Afriki. Kvalitete tretje čakre so namen, motivacija pa tudi energija moči in poguma. Sedaj se bom dotaknil izvenzemeljskih bitij – nekatera prva človeška naselja, v katerih so bili ljudje genetsko ustvarjeni s strani izvenzemeljskih bitij, so se nahajala na tem področju. Ne bom se spuščal v podrobnejšo zgodovino teh ljudi, ki so jih genetsko ustvarila izvenzemeljska bitja, jih preučevala in jim vladala. Ravno na področju tretje zemeljske čakre so se ljudje prvi uprli nadaljni vladavini izvenzemeljskih bitij. Zato je to področje dolgo časa vsebovalo energije namena, motivacije, poguma in moči. S tega področja vašega planeta energetsko izvira volja do življenja.

Četrta čakra je srčna čakra. Nahaja se na področju, ki ga imenujete Haleakala. To je vulkan na Mauiju na Havajih. Poudariti moram, da je to točka izžarevanja, kajti tu se energija srca in brezpogojne ljubezni, ki žari v kolektivno zavest. Kadar obiščete to področje, je povsem naravno, da se vaša srčna čakra odpre zelo na široko. Tisti, ki se zanimate za delfine zagotovo veste, da je prav na tem območju ogromno delfinov. Mnogo jih je ravno zaradi energije srca, saj delfini pomagajo ljudem pri odpiranju srca. Rad bi poudaril, da so delfini prvi zavestni sesalci, ki energijo ljubezni sprejemajo in jo integrirajo v planet.

Peta čakra, ki predstavlja grlo planeta se nahaja na področju gore Mt. Shasta v severni Kaliforniji. Kvaliteti grlene čakre sta komunikacija in izražanje.. Veliko ljudi se je spraševalo, zakaj ravno iz Amerike prihaja toliko idej in konceptov. Energija gore Mt. Shasta je portal skozi katerega se komunikacija pretaka v kolektivno podzavest. Govorim o komunikaciji na višjih nivojih zavedanja – komunikacija duha in človeškega potenciala. Nekatera osnovna duhovna spoznanja iz Amerike so nastala prav na tem področju. Naloga gore je kanaliziranje energije komunikacije po celem svetu.

Šesta čakra, tretje oko planeta, se nahaja v Himalaji. Opravičujem se, ker ne morem biti specifičen, katera gora je njeno središče. Ta čakra je na tem področju od začetkov človeštva. Kvaliteti tretjega očesa sta notranji uvid in intuicija. Prav področje himalaje je že tisočletja sedež ezoteričnega znanja. S tega področja prihaja vera v mir in z njim povezani verski sistemi. Tukaj je hranjena vizija prihodnosti planeta Zemlja.

Sedma, kronska čakra je na gori Fuji. Za to obstaja prav poseben razlog. Energija japonske ustvarja most med Vzhodom in Zahodom. Kot verjetno veste se filozofija Vzhoda in Zahoda ne osredotočata na iste stvari. Zahod je osredotočen na razum in zanemarja duha. Vzhod pa se veliko bolj ukvarja z duhovnim in ne toliko razumskim. Zenkrat obema filozofijama še ni uspelo najti ravnotežja ali skupnega dogovora. Torej, kako naj bi se ti dve planteni energiji združili? Skozi kulturo, ki ima močan duhovni temelj in bo istočasno navdušena nad uporabo razuma. Ta kultura bo sama želela združiti razum in duhovnost. In če pomislite, le katera druga kultura na Zemlji bi to lahko napravila bolje kot japonska? Japonska je prehod med Vzhodom in Zahodom. In ravno tu, skozi simbolično kronsko čakro, se bo zgodila integracija dveh nasprotnih konceptov. Da bom bolj natančen – končna integracija med materijo in duhom. In tako je energijski cneter, ki deluje za ta namen gora Fuji.
Za vas prevedla: Manca


26. 06. 07

Odnosi: partnerstvo: ljubezen



Včasih se zdi, da je bilo na temo odnosov, partnerstva in ljubezni povedano že vse in vendar se iz dneva v dan srečujemo z novimi težavami na tem področju. Vsak med nami si želi imeti partnerja, ki bi nas osrečeval in osrečil do konca naših dni. Tako kot živijo srečno do konca dni princi in princeske v pravljicah. Zadnje čase veliko slišim o tistih (z)vezah, ki šele nastajajo, kjer še ni pravega partnerstva, ampak iz nekakšnega odnosa nastaja ali pa samo želi nastati partnerstvo.

Ker smo ljudje večplastni, so večplastni tudi naši odnosi. tako nas nekdo ne privlači samo na fizičnem nivoju, ampak se kaj hitro pri tem vpletejo zraven še čustva, misli, srce in kadar je partnerstvo tisto pravo celo naša duša. Ljudje so naše zrcalo in po univerzalnem zakonu enako privlači enako - torej bomo vedno pritegnili osebo, ki nam je v nečem podobna in ta oseba nam bo nastavila zrcalo nas samih. Ne takoj na začetku. Takoj na začetku namreč nastopi faza zaljubljenosti. V tej fazi odpremo srce... in kadar odpremo srce začutimo ljubezen in ljubimo. Ker tega ne počnemo vsak dan, je ta ljubezen za nas nekaj novega, nenavadnega in izjemno močnega. In to ljubezen projiciramo v izbrano osebo. Če se srce odpre na obeh straneh, potem smo zaljubljeni do ušes. Osebo vidimo tako kot je, kot bitje ljubezni in ne kot navadnega človeka z vsemi svojimi človeškimi lastnostmi. In na samem začetku, v fazi zaljubljenosti je ta ljubezen lahko celo brezpogojna. Ker pa navadno ljudje nismo dovolj duhovno zreli, se zraven vmešajo še naši strahovi, prepričanja, mentalni vzorci ter vsa navlaka, ki jo tovorimo v svojih energetskih in miselnih vzorcih, zato ta ljubezen hitro postane pogojna in osebo si začnemo prilaščati (posesivnost) ali se bati, da nismo dovolj dobri in nas bo partner zapustil (ljubosumnost). Bolj ko nas prevzemajo ti strahovi, bolj se nam zapira srce in ljubezen mineva. In partnerja zapreta srce drug pred drugim in kar naenkrat sta postavljena drug pred drugega, vsak v svoji človeški podobi.

Zveza je v krizi. Ljudje smo pač navajeni, da svoje težave in tisto, česar si ne želimo priznati, projiciramo v druge. In točno to nas najbolj moti. Tisto, kar nas pri partnerju najbolj moti je točno tisto, kar moramo počistiti pri sebi. Zakaj me neka lastnost moti? Kakšen je moj odnos do tega? Ali si priznam, da imam to lastnost v sebi? Bolj ko nas moti, bolj globoko je zakopano v nas. In če si nečesa ne priznamo (jaz pa že ne!) je to točno tisto, kar moramo očistiti. Pa če si še tako zatiskamo oči. Za prepir sta vedno potrebna dva. Tudi, če je začel oni drugi, sem mu jaz vrnil z enako mero energije. Iste energije. Pristal sem, da bom igral enako melodijo. Vedno!

Kaj pa zveze v nastajanju, kjer eden odpre srce drugi pa ne? Kjer je zaljubljenost enostranska? Ljudje ljubezen začutijo in ta jih privlači. Lahko so že v vezah, kjer imajo razvite močne energetske in čustvene vezi: Ampak ta ljubezen odprtega srca...joj kako je lepa, privlači me, ampak ne morem, že imam partnerja...samo malo, tako je lepo...se bije bitka med srcem in glavo. In kadar sta srce in glava v neravnovesju takrat je človek neodločen, ne ve kateremu bi sledil. Kaj storiti? Postaviti si je potrebno nekaj vprašanj, uskladiti glavo in srce. Kaj mi ta zveza lahko prinese? Kaj se iz nje lahko naučim. Je ta oseba pripravljena preseči svoje neskladje med srcem in glavo. Si želi odrezati vezi prejšnjega partnestva zaradi nas ali to želimo mi? Kadar oseba tega ni pripravljena storiti sta na izbiro dve možnosti: trpimo naprej ali pa sami prerežemo vezi z njo in naredimo prostor za novo zvezo.

Transformacija vezi (z vizualizacijo ali Nadangelom Mihaelom) je čudovit in učinkovit način za razreševanje vseh odnosov. Tako izboljšanje slabih, kot tistih, ki so že čudoviti. Dokler v meditaciji ne transformiramo vezi, niti ne vemo koliko zamer gojimo do različnih ljudi, situacij, prostorov in celo predmetov. Če nismo zadovoljni z odnosi v katerih se nahajamo storimo nekaj! Ne skušajmo spremeniti drugih, ampak poglejmo vase in začnimo spreminjati sebe. S tem se bodo spremenili tudi naši odnosi.

Če ste se znašli v slepi ulici, ali se vrtite v krogu iz katerega ne vidite izhoda, vas usmerim in vam pomagam s srčnim coachingom, skupinskimi programi ali vsakodnevnimi navdihi. Preverite TUKAJ.

22. 06. 07

Angeli so misli Ljubezni, ki nam jih pošilja Bog

Moje spoznavanje in delo z angeli se je pričelo z branjem knjige Osvobajanje od sebe: Thomas in Angeli pravijo (žal knjiga Bernarde Pavko ni več v prodaji, se jo pa dobi v knjižnicah) in prvo srečanje z njimi je sledilo prav kmalu v obliki delavnice. In od takrat so zmenoj in jaz z njimi. Skupaj smo se pretolkli skozi marsikateri izziv in vedno so mi pomagali, da v vsaki situaciji najdem pravo lekcijo, me pripeljali do pravih ljudi in mi priskrbeli marsikateri prost parkirni prostor. Predvsem pa so mi pomagali, da sem se naučila zaupati, da je vedno in povsod za vse poskrbljeno.
Z angeli se pogovarjam vsak dan. Včasih slišim njihove odgovore zelo jasno, drugič mi odgovorijo skozi situacije ali pa preprosto poskrbijo, da jih čutim in se zavedam, da so z menoj. Pravzaprav so zame postali nekaj tako vsakdanjega kot zrak, ki ga diham. Konec koncev jih vdihujem. V vsa svoja telesa. So del mene.
Zanimivo je, ko na internetu berem kanaliziranja in sporočila angelov, se frekvence besed kar nekako ujamejo z angeli, kot jih čutim jaz. In takrat so ob meni kot, da bi mi govorili točno tisto kar berem. Včasih samo preletim tekst in vem o čem govorijo. Drugič uporabljajo zapletnejši jezik za katerega vem, da ga še nisem pripravljena doumeti.
Najraje jih samo občutim v svoji avri. To so izredno nežne energije, ki ustvarjajo intimne trenutke s samo seboj. Kadar sem razburjena (na tak ali drugačen način) vzamem karte in vedno dobim odgovor. Ne potrebujem več knjižice, niti ne rabim prebrati kaj piše na karti. V trenutku dobim vse potrebne informacije, tolažbo in spodbudo. In predvsem mi pomagajo pri odkrivanju moje duše. Vodijo me v njene globine in mi odkrivajo lepoto zemeljskega življenja, ki je polno obilja, veselja in ljubezni.
Angeli so tukaj, sedaj, vedno, da nam pomagajo. Ne glede na to kaj smo zagrešili, kako globoko smo zabredli ali pa pri vseh vsakdanjih zadevah. Samo dovoliti jim moramo in jim zaupati.

19. 06. 07

Prehod duše v svetlobo


Ko se človeku dopolni čas, ko opravi svojo nalogo na tem svetu, je čas, da njegova duša zapusti telo in se vrne Domov. O trganju vezi, ki jo čakajo ob odhodu iz materialnega, sem pisala v prejšnjem postu. Kaj pa se zgodi na drugi strani? Vse je odvisno od tega, v kakšni vibraciji se je nahajala duša pred in v času smrti. Zavest ljudi, ki živijo v bolj materialnih vibracijah, ki nimajo stika s svojim višjim jazom potrebuje več časa, da se zave svojega prehoda. S perspektive opazovalca je videti energetsko telo, ki je ovito v gosto rjavo energijo, znotraj katere se vrti in ustvarja strah, zmedenost in negotovost. Ljudje, ki jim je manjkalo Ljubezni, ne najdejo tiste srebrne nitke, ki jih povezuje z njihovo dušo in svetlobo in bi jim odprla pogled. V tem primeru lahko govorimo o entitetah ali celo duhovih. Duhovi so namreč energetski odtisi s celotnim čustvenim in mentalnim telesom, ki so ujeti med materialno in duhovno dimenzijo. Pomagamo jim lahko edino tako, da jim pošljemo Ljubezen. S tem jim dvignemo vibracijo, da se lahko dvignejo v Svetlobo.

Na drugi strani so duše, ki imajo v srcu Ljubezen in so povezane s svojim višjim jazom (četudi na nezavedni ravni). Te duše se ob prerezu vezi dvignejo proti Svetlobi. Takrat govorimo o temnem tunelu na koncu katerega je svetloba. Vedno jih pričakajo svetlobna bitja in duše. Ponavadi so to tista svetlobna bitja in duše, ki jih duša lahko in zmore prepoznati. Zakaj? Duša obremenjena z zemeljsko vibracijo v kateri je živela se ob smrti znajde v popolnoma novem prostoru, dostikrat zmedena. S seboj še vedno tovori čustveno in mentalno telo, ki prepoznavata le tiste vzorce, ki jih je spoznalo v življenju. Zato ni nič nenavadnega, da duše ljudi, ki so bili vzgajani v določeni veri pričakajo božanstva, svetniki tiste vere. V primeru krščanstva sta to največkrat Jezus in Marija. Oba sta v duhovnem svetu velika Mojstra polna Ljubezni. Poleg so ponavadi angeli in vodniki, ki so spremljali osebo v njenem življenju in pa tiste duše, ki so igrale v njenem življenju pomembno vlogo - starši ali stari starši, ki so že opravili prehod.

Za vsako dušo je njen prehod v Svetlobo čudovita izkušnja. Po dolgem času zopet izkusi polnost brezpogojne Ljubezni in neizmerno veselje vseh bitij, ki jo sprejmejo je že samo po sebi nekaj čudovitega. Duša po prehodu potrebuje zdravljenje. Ker se utelesimo, da se naučimo določenih lekcij, je zato pregled življenja tisto, kar se zgodi najprej. Nikoli se ne poudarja slabih izkušenj, ampak vedno se poišče tisto, kar je duša iz teh izkušenj pridobila. Ni kazni za slabo opravljene naloge. Duša se zaveda kje bi se lahko naučila še več in kater omejitve si je postavljala na svoji življenjski poti. V tej stopnji duša tudi ozavesti vse lekcije, ki se jih je naučila. Sledi zdravljenje duše, očiščevanje vseh morebitnih negativnih vzorcev.

Naslednja faza je odvisna od tega, na kakšni razvojni stopnji je duša. Če je bilo življenje zelo materialno ponavadi potrebuje več časa v Svetlobi oz Doma, drugače pa se začne že priprava na novo inkarnacijo. Duša skupaj s svojimi vodniki in mojstri določi namen naslednjega življenja in naredi temu primeren načrt. Izbere življenje, naloge in lekcije, ki jih bo morala osvojiti, da se dvigne v svoji vibraciji. Tukaj ponavadi govorimo o zakonu karme. Lekcije, ki jih v prejšnjem življenju ni uspela osvojiti se ponovijo. Kot nekakšen popravni izpit. Duša v naprej izbere situacije, ki ji bodo pri tem najbolje pomagale, poišče družino, ki ji bo omogočila pravo usmeritev in čas, ki bo ob vsem tem najprimernejši. V duhovni dimenziji oz. dimenziji Svetlobe prostor in čas ne obstajata, zato je morda nam težko doumeti, kako se vse skupaj odvija. Vendar nič hudega... pomembno je, da se zavedamo, da si sami izberemo življenje, da si izberemo namen in lekcije, ki jih želimo osvojiti in je zato samo od nas samih odvisno kako bomo življenje dojemali, sprejemali in kaj bomo iz njega potegnili.

Vse zgoraj omenjene informacije sem pridobila sama skozi branje in izkusila skozi meditacijo zato se zavedam, da tako je. To mi v življenju pomaga, da polno sprejemam odgovoronost za vse, kar se mi v življenju dogaja in pri sprejemanju življenj ter odločitev drugih. Svet ni kriv za dobro ali slabo, ki se mi dogaja, ampak je prostor v katerem lahko izbiram, kako ga bom najbolje izkoristila in se največ naučila.

Knjigo, ki bolj na široko opisuje zgoraj opisano je napisal dr. Michael Newton. Toplo priporočam v branje.

14. 06. 07

Odhod duše iz materialnega sveta

Smrt je za večino ljudi še vedno nekaj končnega, nekaj kar nam odvzame ljubljeno osebo. Že doolgo časa nazaj sem prenehala verjeti, da se rodimo, zrastemo in umremo in potem se na podlagi teh 70 ali 80 let zemeljskega življenja določi naša večnost (pekel ali nebesa). To enostavno nima smisla. Če je Bog Ljubezen...to nima smisla. Reinkarnacija mi je bila veliko bližje. In potem sem dobila v roke knjigo Usoda duš. Nov svet, ja to je to. Vem in čutim, da je to tako. Da je zemeljsko življenje samo prehod, je učenje in spoznavanje tega kar smo in tega kar nismo. Da si izberemo naše lekcije, da si izberemo duše s katerimi se bomo teh lekcij naučili, da je to naša izbira. Vse ima namen – namen, da spoznamo in najdemo pot, ki vodi navzgor, v svetlobo.

Vezi, ki jih stekmo drug z drugim na miselnem, čustvenem in energetskem nivoju nas povezujejo in zavezujejo. Ne glede na to ali je odnos poln ljubezni ali sovraštva nas povezuje z osebo. In te vezi bolijo, ko se trgajo. Ob odhodu nekoga, ločitvi in ko zapusti ta svet. Bolečino občutimo tam, kjer so vezi pripete in močnejše kot so, bolj nas boli. Tudi fizično. Če bi te vezi lahko videli, bi videli, da to največkrat niso tanke vrvice, ampak so lahko železne verige ali celo debele ladijske vrvi.

Duša, ki zapušča materialnost mora vse te vezi pretrgati, da se lahko dvigne v svetlobo in naloga nas, ki ostajamo je, da ji to dopustimo. Če mi na drugi strani vlečemo dušo nazaj, ji s tem ne delamo prav nikakršne usluge. Le še bolj trpi in se težje dvigne. Za nekatere duše je to rezanje zelo težko in v takem primeru, jim je potrebno pomagati na vseh nivojih. S pošiljanjem ljubezni in odpuščanjem vseh zamer, če smo jih imeli do te osebe. Dopustimo tudi sebi, da nas boli, s tem ni nič narobe. Spustimo svojo bolečino na plan, vendar je ne vlecimo s seboj in je ne podoživljajmo prevečkrat. Največkrat umirajoče zadržujemo zaradi sebe, ker bo nas bolelo, ko osebe ne bo več in ne zaradi njih, da bi jim bilo boljše.

Spremljam svojo babico, ki odhaja Domov. Vem, da je tam čudovito, da je njena duša tam svobodna in da se je v tem življenju ogromno naučila. Predvsem ji je uspelo odpreti srce. Med dušami in bitji svetlobe veje neizmerno veselje, da ji je to uspelo. Njej življenje pomeni ogromno, uživa v njem, zato ji je težko, ko gleda na zemeljsko družino, ki ji je še vedno dana ta možnost. Gledam jo, kako ljubkuje svoje telo, kako se poslavlja od »obleke«, ki jo je nosila skoraj 80 let. In vendar je čas, da se njena duša posveti lastnemu zdravljenju. Pravi, da bo z nami, da bo pomagala, da tudi drugi odprejo svoje srce. In prosi odpuščanja, ker je tako pozno odprla svojega. Jaz ji kličem hvala, ker je bila z nami, ker je bila naš sonček. Objemam jo z Ljubeznijo in ji želim srečno pot Domov.

13. 06. 07

Vsem staršem in otrokom

Vaši otroci niso vaši otroci.

So sinovi in hčere Življenja, ki teži po sebi.

Prihajajo skozi vas, a niso od vas;

in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.


Morete jim dati svojo Ljubezen, a ne svojih misli,

kajti imajo lastne misli.

Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam,

kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,

ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.

Lahko si prizadevate, da jim postanete podobni,

toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;

kajti življenje se ne vrača nazaj in se ne mudi z včerajšnjim dnem.


Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.

Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in

On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.


Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;

kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti,

ljubi tudi lok, ki je trden.


Kahlil Gibran

12. 06. 07

Pogojna vs. brezpogojna ljubezen

Ljubezen je nekaj kar mislimo, da poznamo, dokler se ne zgodi šok (take ali drugačne vrste). Ljubezen je za nas tisto, kar čutimo do partnerja, staršev, otrok, naših domačih ljubljenčkov... potem pa se stvar večinoma zaključi. Ljubezen v vsakdanjem življenju torej povezujemo z našim odnosom do nekaterih najbližjih. Pri tem pa imamo ponavadi kar nekaj pogojev: ljubim te, dokler mi to vračaš; ljubim te in ti dam kar hočeš, če se boš obnašal tako kot hočem jaz; ljubim te, dokler igraš po mojih pravilih. Torej, če nekaj dam, hočem to nazaj v tisti obliki, ki sem si jo jaz zamislil. Vendar tukaj nekaj enostavno ne štima. Ali ni ljubezen tista, ki odpušča? Ali naj ne bi bila ljubezen brezmejna? Zakaj potem vse prevečkrat slišimo: ne zpuščaj me, ker te ljubim! To v bistvu pomeni: ne odhajaj, ker bom potem jaz trpel. Dragi bralec si opazil kolikokrat se ponovi besedica jaz? Ljubim te, ker se ob tem dobro počutim. Jaz, ne ti. Torej sebična pogojna ljubezen na vrhuncu. In te je v današnjem času veliko. Čisto preveč. Otežuje nam odnose, nas omejuje in v nas budi občutke krivde, ker vemo, da bo oseba prizadeta, če te ljubezni ne dobi.

Na drugi strani je brezpogojna Ljubezen, tista ki pravi ljubim te, ker si. Ljubim vse tvoje napake, ker vem, da boš zaradi njih rastel. Ljubim tebe in vse tvoje izbire, ker zaupam, da so zate najboljše. Ljubim te in ne zahtevam, da me ljubiš nazaj, saj vem, da mi bo vrnjeno, ko bo prišel čas zato. Kadar ljubimo je že sam občutek, ki nam ogreje srce dovolj velika nagrada. Brezpogojna Ljubezen je kot luč, ki ne more reči: svetlobo bom dala samo dobrim ljudem, slabim pa ne. Ljubezen se razliva na vse okoli nas, in nas napolnjuje. In kadar je prisotna ni ne jeze, ne zamere, kaj šele kakršnihkoli občutkov krivde. Ljubezen je najmočnejša sila, ki ni omejena in rek Ljubezen premika gore dobi svoj pravi pomen.

Toda kako priti do te ljubezni, kje jo dobimo? Odgovor je zelo preprost: je že v nas. Težava je v tem, da smo jo zaprli v svoje srce. Polni strahov, frustracij in jeze smo jo zaprli tako globoko, da tudi sami ne moremo do nje. Potrebno je najti pot do srca in ga odpreti. Kako? Sredi mestnega vrveža na poti z enega konca mesta na drugega, z enega sestanka na drugega, v hrupu lokalov res bolj težko. Vzemite si pol urice samo zase. Izklopite telefon, zagotovite si, da vas nihče ne bo motil. Prižgite si svečko in v CD player vtaknite glabo, ki se vas dotakne (žal v to kategorijo ne spadata pop in rock ter vse njune izpeljanke). In potem se umirite. Dihajte globoko in umirjeno ter poslušajte bitje svojega srca. Ko boste pripravljeni poglejte, začutite svoje srce – dobro si ga oglejte in poiščite Ljubezen. Ne trudite se, samo dopustite, da jo začutite, naj pride sama. In potem uživajte v tem čudovitem občutku. In takrat boste v popolnosti razumeli tiste, ki pravijo, da kdor nima Ljubezni v sebi, je tudi drugim ne more dati. Življenje se bo samo od sebe začelo spreminjati, spreminjati se bodo začeli odnosi, predvsem pa se boste spremenili vi sami. Na bolje, da se razumemo. In Ljubezen ne bo omejena samo na bližnje, ampak na vse ljudi, ki jih boste srečali. In za vse je bo dovolj. Vedno in povsod.





8. 06. 07

Ljudje smo kot čebula

Imamo plasti. Mnogo ljudi se ne zaveda da smo večplastna bitja. Večina pozna svoje fizično telo in zavedajo se svoje psihe (seveda, saj imamo psihiatre, ki jo zdravijo!), Kaj pa vse ostalo? Naše etersko telo je tisto, ki daje celicam energijo, da delujejo, je perpetum mobile, ki dela od spočetja pa do fizične smrti. Naše čustveno telo je tisto, ki ga občutimo, ko smo v občutkih. Kadar smo v čustvenih stanjih, se ta stanja beležijo v našem čustvenem telesu. Ne rečemo zaman, da nas čustva prevevajo, prevzamejo, saj njihovo moč lahko občutimo s celotnim telesom. Naslednje naše telo je mentalno. Tukaj so udomačeni in uskladiščeni vsi naši mentalni vzorci, ki smo se jih naučili v tem in prejšnjih življenjih. Tukaj so naše misli, ki jih izražamo z govorico telesa. Zagotovo ste že kdaj doživeli pogled za katerega ste rekli: če bi pogledi ubijali! Spodnja telesa so povezana z našim jazom, z Egom. Ego nam pravi, da smo to mi. vendar pa je resnica, da smo veliko več kot samo fizično telo, čustva un um. Tukaj se razumevanje človeka v zahodni civilizaciji, podprti z znanostjo ustavi: mislim torej sem. Pika.

Naše energetsko telo je sestavljeno še iz drugih plasti. Najlepše jih je opisala svetovno znana pisateljica in zdravilka Barbara Brennan, zato predlagam, da si bolje preberete njeno knjigo Moč zdravilnih rok. danes želim namreč napisati nekaj o tem kako zanimivo je ko se zavedaš svojih teles in istočasno živiš v povezanosti z zavestjo svojega višjega jaza. takrat spoznaš, da so tvoje lastne misli nekaj čisto drugega kot tvoja zavest, zavedanje o tebi samem. Dva dni nazaj sem namreč izvedela, da sem preveč sposobna za delo, ki ga opravljam in naj si poiščem službo, ki mi bo omogočila, da bolje razvijem svoje ideje. torej zabrisali so me iz službe. Moja čustva so ponorela, se vrgla iz ravnotežja in globoka užaljenost je hotela ven skozi jok in tuljenje, kakšna krivica se mi godi. Moje misli so že šibale od nekaterih izjav do drugih in iskale krivca za to nezaslišano dejanje (saj se spomnite Mumblija?!). Globoko v sebi, moja zavest pa je popolnoma mirno sprejela to vest. V sebi sem bila popolnoma mirna, medtem ko so bila ostala telesa v stanju hude razburkanosti. Kot vihar, ki divja zunaj, medtem ko smo mi lepo na toplem. In notranja mirnost je prispevala k temu, da je vse skupaj trajalo le kako dobro uro in potem je bilo vse ok. In je še vedno. Pač nekje so se odprla nova vrata. Lekcija končana, gremo naprej.

Danes podoben primer, ko sem zjutraj izvedela, da so mojo babico odpeljali v bolnico. Čustva so se že pripravila na hudo objokovanje usode, medtem ko je moja zavest popolnoma mirno sprejela intuitivno informacijo, da bo vse v redu. Se peljem v avtomobilu, s katerim upravlja moj um in istočasno moja zavest v bolnici skupaj z zdravilci in angeli pomaga pri zdravljenju. Priznam, da se mi je kaj takega zavestno zgodilo prvič in resnično sem spoznala, da prostor ni omejitev. Da smo energetska bitja, ki lahko delujemo kakor želimo, kjer želimo in kadar želimo. To so vse sposobnosti nas, naše duše in zdaj razumem, da so angeli lahko z nami in še z miljardami drugih, ki jih v tistem trenutku potrebujejo. Omejitve si postavljamo sami.

Torej začnimo se zavedati svojih teles in "procesov", ki se v njih odvijajo. Opazujmo se in si dopustimo, da izrazimo čustva na čustvenem nivoju, da se zavedamo kdaj se zapletemo v miselne procese mentlnega nivoja. Na ta način bomo lažje prepoznali svojo dušo in njena sporočila, njeno modrost in ljubezen. In ugotovili bomo, da smo čudovita bitja, polna Ljubezni, Modrosti in Svetlobe.