14. 06. 07

Odhod duše iz materialnega sveta

Smrt je za večino ljudi še vedno nekaj končnega, nekaj kar nam odvzame ljubljeno osebo. Že doolgo časa nazaj sem prenehala verjeti, da se rodimo, zrastemo in umremo in potem se na podlagi teh 70 ali 80 let zemeljskega življenja določi naša večnost (pekel ali nebesa). To enostavno nima smisla. Če je Bog Ljubezen...to nima smisla. Reinkarnacija mi je bila veliko bližje. In potem sem dobila v roke knjigo Usoda duš. Nov svet, ja to je to. Vem in čutim, da je to tako. Da je zemeljsko življenje samo prehod, je učenje in spoznavanje tega kar smo in tega kar nismo. Da si izberemo naše lekcije, da si izberemo duše s katerimi se bomo teh lekcij naučili, da je to naša izbira. Vse ima namen – namen, da spoznamo in najdemo pot, ki vodi navzgor, v svetlobo.

Vezi, ki jih stekmo drug z drugim na miselnem, čustvenem in energetskem nivoju nas povezujejo in zavezujejo. Ne glede na to ali je odnos poln ljubezni ali sovraštva nas povezuje z osebo. In te vezi bolijo, ko se trgajo. Ob odhodu nekoga, ločitvi in ko zapusti ta svet. Bolečino občutimo tam, kjer so vezi pripete in močnejše kot so, bolj nas boli. Tudi fizično. Če bi te vezi lahko videli, bi videli, da to največkrat niso tanke vrvice, ampak so lahko železne verige ali celo debele ladijske vrvi.

Duša, ki zapušča materialnost mora vse te vezi pretrgati, da se lahko dvigne v svetlobo in naloga nas, ki ostajamo je, da ji to dopustimo. Če mi na drugi strani vlečemo dušo nazaj, ji s tem ne delamo prav nikakršne usluge. Le še bolj trpi in se težje dvigne. Za nekatere duše je to rezanje zelo težko in v takem primeru, jim je potrebno pomagati na vseh nivojih. S pošiljanjem ljubezni in odpuščanjem vseh zamer, če smo jih imeli do te osebe. Dopustimo tudi sebi, da nas boli, s tem ni nič narobe. Spustimo svojo bolečino na plan, vendar je ne vlecimo s seboj in je ne podoživljajmo prevečkrat. Največkrat umirajoče zadržujemo zaradi sebe, ker bo nas bolelo, ko osebe ne bo več in ne zaradi njih, da bi jim bilo boljše.

Spremljam svojo babico, ki odhaja Domov. Vem, da je tam čudovito, da je njena duša tam svobodna in da se je v tem življenju ogromno naučila. Predvsem ji je uspelo odpreti srce. Med dušami in bitji svetlobe veje neizmerno veselje, da ji je to uspelo. Njej življenje pomeni ogromno, uživa v njem, zato ji je težko, ko gleda na zemeljsko družino, ki ji je še vedno dana ta možnost. Gledam jo, kako ljubkuje svoje telo, kako se poslavlja od »obleke«, ki jo je nosila skoraj 80 let. In vendar je čas, da se njena duša posveti lastnemu zdravljenju. Pravi, da bo z nami, da bo pomagala, da tudi drugi odprejo svoje srce. In prosi odpuščanja, ker je tako pozno odprla svojega. Jaz ji kličem hvala, ker je bila z nami, ker je bila naš sonček. Objemam jo z Ljubeznijo in ji želim srečno pot Domov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar