26. 4. 09

Gordon Smith in medijstvo

Tako je naneslo, da je imel včeraj v Londonu svojo enodnevno delavnico eden najbolj znanih medijev Gordon Smith. Preko Hay House sem se prijavila že marca. Delavnico je imel skupaj z Mary Armour, še eno neverjetno medijko. Bilo nas je okoli 100 in kot smo na koncu ugotovili z vseh koncev sveta, na različnih duhovnih poteh. Mary nas je takoj vrgla v svet preminulih ("those who are in Spirit") in nas privijala, da smo dobivali podrobnosti, konkretne podatke in jih posredovali skupini. In kot je rekla: niste vi tisti, ki izbirate kdo pride in komu bo predal sporočilo. Vi ste samo medij, ki ta sporočila prevaja. Vam ta sporočila ne pomenijo in ne smejo pomeniti nič. Pomembno je ,da jih razumetisti, ki so mu namenjena.

Nato nas je Gordon popeljal v svet medijstva, kjer ne moreš ostati ravnodušen. Ko želiš postati medij, se moraš podati na pot duhovnega iskanja sebe, kajri kako bo š prepoznal energijo drugih duš, če ne poznaš svoje. S svojim škotskim naglasom nas je peljal v stik z duhovnim svetom, nas pri tem nasmejal do solz in še enkat več dokazal, da duhovnost ni "smrtno resna".

Na koncu sta Mary in Gordon skupaj pokazala, kako vsa stvar deluje. Prenesla sta sporočila tistim, ki so to resnično potrebovali in lahko si ju opazoval samo z odprtimi usti. Še posebej Gordon, ki se vmes pogovarja z dušami in na vsake toliko časa celo kaj protestira... Za finale pa sta isti gospe skupaj posredovala sporočilo od iste osebe: polovico informacij Mary, polovico Gordon tako, da sta drug grugega dopolnjevala z informacijami... res fantastično.

Kaj je pravzaprav pomen medijstva oz. mediumshipa? Gre za to, da medij s prenašanjem sporočil preminulih oseb iz duhovnega sveta, razbija mit o minljivosti, o tem, da po smrti ni ničesar več. Gre za to, da ljudem prenese sporočilo, da smrti ni. Da je le prehod v energijsko stanje. Še posebej naša zahodna kultura v sebi namreč nosi gromozanski strah pred smrtjo. Zato se ob smrti naših bližnjih znajdemo v temi. Občutki zapuščenosti, minljivosti, strahu in celo groze nekaterim tako znižajo vibracijo, da ne znajo več ven. Medij, ki jim prinese sporočilo, da je preminula oseba še vedno z njimi, je takrat rešitev iz teme. Sporočilo, ki pride iz svetlobe, razsvetli temo žalujočega, ki se tako lahko pomakne naprej.

24. 4. 09

Pomladno procesiranje

V zadnjem mesecu se je moje življenje odvijalo »nekje vmes«. Aprilsko vreme je bolj stabilno kot je bilo moje razpoloženje in počutje. Kot bi procesirala neznanske količine davno pozabljenih energijskih ostankov. Da je bilo vse skupaj »bolj zabavno« smo v našem podjetju, zaradi selitve proizvodnje v tujino (ni povezave s trenutno krizo), kar nekaj zaposlenim povedali, da jim pogodb ne bomo podaljšali. Neprijetno delo in vem, da sem se pri tem učila sočutja in nevpletanja v drame drugih.

Čeprav se je cel mesec vseskozi nekaj dogajalo in je vsak dan minil še preden se je začel, sem imela občutek, da se čas vleče in da me energije vlečejo navzdol in nazaj, kot da nisem čisto v svojem telesu. Vsak dan sem se morala znova opomniti, da sem tukaj in zdaj in se na novo »naseliti« v telo. Kljub temu sem imela občutek, kot da se polovica stvari odvija mimo mene. Čeprav pišem in predavam o angelih, čeprav z njimi delam že toliko let, sem imela na trenutke občutek popolne osamljenosti, spraševala sem se ali ima vse skupaj sploh še smisel, skratka, kot da sem padla v nekakšno obliko duhovno-energetske depresije. Angeli so me vsak dan (večkrat) spomnili, da nisem sama, da so z menoj in toliko avtomobilov s številkami 44 in 444 kot ta mesec nisem videla v celem življenju. Hvala angeli!

Ko sem bila v tem tednu na masaži, sem imela občutek, kot da se mi iz fizičnega telesa, iz celic in mišic sproščajo stari spomini. In dokler ne gre vse staro ven, ne more priti novo. In takrat »se mi je posvetilo«, da v resnici močno odpadajo stari vzorci, stare energije in da je vse to procesiranje le odpuščanje tistega, kar ne potrebujem več. Tema meseca aprila je bila očitno o(d)puščanje. Danes zjutraj sem izpraznila še zadnje kapljice stekleničke št. 23 – Ljubezen in svetloba. Danes bo prav tako vsebinsko prenovljena spletna stran. Danes puščam za sabo še zadnje ostanke in letim novim energijam nasproti. Dobesedno. Danes letim v London na drugo stopnjo izobraževanja za Aura-Soma barvnega svetovalca. Že mesec nazaj sem se odločila, da bom v tem času opravila tudi post – ker bom cele dneve v visokih vibracijah mi to ne bo težko. Čiščenje, očiščenje, odpuščanje in nato sveža, nova energija. Vse je popolno.

6. 4. 09

Spremembe

Edina stalnica v življenju so spremembe. To je dejstvo. Nič ne ostaja enako, le spremembe se vedno dogajajo. In sprememb se vsi bojimo in ogibamo in iščemo razloge, zakaj (se) ne bi spremenili. Vsaka rast pomeni spremembo. Iz dneva v dan. Brez tega iz semena nikoli ne bi vzklila rastlina in iz celice ne bi nastal otrok. Vse v naravi raste in se nenehno spreminja, čeprav na prvi pogled morda niti ni videti. Prilagajanje okolju in razmeram v njem pomeni spreminjanje lastnega bioritma, strukture, sestave… Ves rastlinski in živalski svet dela to brez »razmišljanja«, ljudje na drugi strani pa moramo imeti vse pod kontrolo. Okolje prilagodimo sebi, da se nam ne bi bilo potrebno spreminjati, našo okorelosti in okostenelost pa tako ali tako projiciramo v zunanji svet. In zakaj se je tako težko spremeniti? Zakaj bi se mogli odreči stvarem, ki smo jih navajeni?

V iskanju teh odgovorov sem prišla do dveh zaključkov: spremembe nam predstavljajo problem, kadar nas obvladujejo strahovi in spremembe nam povzročajo težave, kadar smo preveč »komot«, da bi se premaknili iz svojega območja udobja. Ker želimo imeti ljudje vse pod nadzorom nam okoliščine, ki jih ne poznamo predstavljajo velike težave. Pri tem ima veliko vlogo naš analitični um in ta je tisti, ki strahove v največji meri proizvaja, nato pa še dodatno napihuje. V glavi si pripravimo »worst case scenario« pa ne zato, da bi se nanj pripravili, ampak da bi dobili izgovor, zakaj se sprememb nismo lotili. In bolj kot se naš um ubada z vsemi ovirami, večje postajajo, dokler v naših mislih ne postanejo popolnoma nepremagljive. Kadar teh ovir ne vidimo, se že zgodi, da pride mimo prijatelj ali znanec, ki nam pove, da bomo na tej naši poti sprememb nanje zagotovo naleteli. In, ker nam manjka samozaupanja, osebi verjamemo. Naš um tako ponovno dobi dozo hrane za prežvekovanje. Strahovi se nabirajo v našem mentalnem polju, se širijo na čustvene nivoje in se razraščajo v energetske meglene oblake, ki jih naše čakre nato shranijo kot blokade.

Na spremembe v našem življenju vplivamo mi sami. Mi smo tisti, ki se odločimo, da želimo nekaj spremeniti, mi smo tisti, ki se odločimo, kako se bomo prilagodili na nove okoliščine. Vendar smo velikokrat preveč leni, da bi se spremenili. Iščemo izgovore, da se nam ne bi bilo potrebno premakniti: pa saj ni tako slabo, saj se da potrpeti, pravzaprav mi nič ne manjka, bo že… In raje sedimo v svojem lastnem blatu in se tolažimo, da je takšno sedenje pravzaprav čisto v redu, kot da bi vstali in se premaknili iz blata. Najboljši izgovor, ki ga imamo vedno na zalogi pa je: čakam na pravi trenutek! Zdi se, da nam za spremembe primanjkuje volje. Voljo uravnavajo čakre na zadnjem delu našega fizičnega telesa. Del, nas samih, ki ga le redko vidimo in se zato z njim ne ubadamo preveč. Toda ali ni res, da kadar nas nekdo potisne, da bi se premaknili naprej, nas vedno potisne od zadaj? Tam je namreč naša volja. Zato je pomembno, da kadar delamo s čakrami, ne pozabimo na zadnji del teh naših energijskih vrtincev. Če smo namreč strahove na sprednji strani energetskega telesa očistili, za voljo pa nismo poskrbeli, se nam ne bo uspelo premakniti.

Spremembe so nekaj naravnega. Ker pa smo se ljudje odmaknili od tega, kar je naravno, je normalno, da se skušamo izogniti tudi spremembam. Danes nismo iste osebe kot 5 ali 10 let nazaj. Če mislimo, da smo iste osebe, potem je skrajni čas, da to spremenimo. To je namreč rast. Zato smo tukaj.