Ko se človeku dopolni čas, ko opravi svojo nalogo na tem svetu, je čas, da njegova duša zapusti telo in se vrne Domov. O trganju vezi, ki jo čakajo ob odhodu iz materialnega, sem pisala v prejšnjem postu. Kaj pa se zgodi na drugi strani? Vse je odvisno od tega, v kakšni vibraciji se je nahajala duša pred in v času smrti. Zavest ljudi, ki živijo v bolj materialnih vibracijah, ki nimajo stika s svojim višjim jazom potrebuje več časa, da se zave svojega prehoda. S perspektive opazovalca je videti energetsko telo, ki je ovito v gosto rjavo energijo, znotraj katere se vrti in ustvarja strah, zmedenost in negotovost. Ljudje, ki jim je manjkalo Ljubezni, ne najdejo tiste srebrne nitke, ki jih povezuje z njihovo dušo in svetlobo in bi jim odprla pogled. V tem primeru lahko govorimo o entitetah ali celo duhovih. Duhovi so namreč energetski odtisi s celotnim čustvenim in mentalnim telesom, ki so ujeti med materialno in duhovno dimenzijo. Pomagamo jim lahko edino tako, da jim pošljemo Ljubezen. S tem jim dvignemo vibracijo, da se lahko dvignejo v Svetlobo.
Na drugi strani so duše, ki imajo v srcu Ljubezen in so povezane s svojim višjim jazom (četudi na nezavedni ravni). Te duše se ob prerezu vezi dvignejo proti Svetlobi. Takrat govorimo o temnem tunelu na koncu katerega je svetloba. Vedno jih pričakajo svetlobna bitja in duše. Ponavadi so to tista svetlobna bitja in duše, ki jih duša lahko in zmore prepoznati. Zakaj? Duša obremenjena z zemeljsko vibracijo v kateri je živela se ob smrti znajde v popolnoma novem prostoru, dostikrat zmedena. S seboj še vedno tovori čustveno in mentalno telo, ki prepoznavata le tiste vzorce, ki jih je spoznalo v življenju. Zato ni nič nenavadnega, da duše ljudi, ki so bili vzgajani v določeni veri pričakajo božanstva, svetniki tiste vere. V primeru krščanstva sta to največkrat Jezus in Marija. Oba sta v duhovnem svetu velika Mojstra polna Ljubezni. Poleg so ponavadi angeli in vodniki, ki so spremljali osebo v njenem življenju in pa tiste duše, ki so igrale v njenem življenju pomembno vlogo - starši ali stari starši, ki so že opravili prehod.
Za vsako dušo je njen prehod v Svetlobo čudovita izkušnja. Po dolgem času zopet izkusi polnost brezpogojne Ljubezni in neizmerno veselje vseh bitij, ki jo sprejmejo je že samo po sebi nekaj čudovitega. Duša po prehodu potrebuje zdravljenje. Ker se utelesimo, da se naučimo določenih lekcij, je zato pregled življenja tisto, kar se zgodi najprej. Nikoli se ne poudarja slabih izkušenj, ampak vedno se poišče tisto, kar je duša iz teh izkušenj pridobila. Ni kazni za slabo opravljene naloge. Duša se zaveda kje bi se lahko naučila še več in kater omejitve si je postavljala na svoji življenjski poti. V tej stopnji duša tudi ozavesti vse lekcije, ki se jih je naučila. Sledi zdravljenje duše, očiščevanje vseh morebitnih negativnih vzorcev.
Naslednja faza je odvisna od tega, na kakšni razvojni stopnji je duša. Če je bilo življenje zelo materialno ponavadi potrebuje več časa v Svetlobi oz Doma, drugače pa se začne že priprava na novo inkarnacijo. Duša skupaj s svojimi vodniki in mojstri določi namen naslednjega življenja in naredi temu primeren načrt. Izbere življenje, naloge in lekcije, ki jih bo morala osvojiti, da se dvigne v svoji vibraciji. Tukaj ponavadi govorimo o zakonu karme. Lekcije, ki jih v prejšnjem življenju ni uspela osvojiti se ponovijo. Kot nekakšen popravni izpit. Duša v naprej izbere situacije, ki ji bodo pri tem najbolje pomagale, poišče družino, ki ji bo omogočila pravo usmeritev in čas, ki bo ob vsem tem najprimernejši. V duhovni dimenziji oz. dimenziji Svetlobe prostor in čas ne obstajata, zato je morda nam težko doumeti, kako se vse skupaj odvija. Vendar nič hudega... pomembno je, da se zavedamo, da si sami izberemo življenje, da si izberemo namen in lekcije, ki jih želimo osvojiti in je zato samo od nas samih odvisno kako bomo življenje dojemali, sprejemali in kaj bomo iz njega potegnili.
Vse zgoraj omenjene informacije sem pridobila sama skozi branje in izkusila skozi meditacijo zato se zavedam, da tako je. To mi v življenju pomaga, da polno sprejemam odgovoronost za vse, kar se mi v življenju dogaja in pri sprejemanju življenj ter odločitev drugih. Svet ni kriv za dobro ali slabo, ki se mi dogaja, ampak je prostor v katerem lahko izbiram, kako ga bom najbolje izkoristila in se največ naučila.
Knjigo, ki bolj na široko opisuje zgoraj opisano je napisal dr. Michael Newton. Toplo priporočam v branje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar