Kaj je duša?

Ljudje smo bitja s smislom in namenom. V svojih kratkih življenjih se skušamo spomniti, kakšen smisel in namen smo si zadali. Vprašali me boste kaj s tem mislim: "…smo si zadali". Kaj ni življenje nekaj, kar se dogaja samo od sebe? Kaj ni usoda tista, ki nam določa, kako živimo? Ali celo Bog? Odgovor na ta vprašanja je odločen NE. Vsi smo duše, dušna bitja, ki smo se utelesili, da bi našli in izkusili sami sebe skozi življenje. Znameniti psiholog C.G. Jung je podal čudovit opis igre, ki se jo igrajo naše duše: "Bitje z dušo je živo bitje. Duša je tisto živo v človeku, kar živi iz samega sebe in povzroča življenje, zato je bog dahnil Adamu živ dih, da bi živel. Duša z zvijačnostjo in igrivo prevaro v življenje napeljuje lenobnost materije, ki noče živeti. Prepričuje v neverjetne stvari, da bi življenje živelo. Polna je zank in pasti v lovu za človekom, da bi dosegel zemljo, se tam zapletel in ostal kot živeč življenje. Če ne bi bilo gibljivosti in pisanosti duše, bi človek ob svoji največji strasti, ki je lenoba, padel v mirovanje. Imeti dušo je izkustvo življenja, kajti duša je življenje darujoči demon, igrajoč se vilinsko igro pod ter nad človeško eksistenco."*

Ko uporabljamo zaimek JAZ, koga pri tem mislimo? Kdo smo? Zavest česa je naše lastno sebstvo? Je to fizično telo, so to naše misli ali neko višje, v materialnem svetu neoprijemljivo zavedanje? Iskanje duše in njenega izvora poteka od samega začetka ujetosti v fizičnem svetu. Napisanih je bilo že na tisoče knjig, povedanih milijone besed in odkritih nešteto tehnik, da bi odkrili kdo smo in zakaj smo tukaj. In še vedno iščemo. Še vedno si postavljamo vprašanja, da bi nanje našli odgovore, ki bi nas pripeljali do nas samih.

Duša, ki se utelesi v življenje, se ogrne s plaščem pozabe, ki ga imenujemo ego. Ego se zaveda samega sebe, vidi svojo zunanjost, ne zaveda pa se, da je samo plašč, ki prekriva dušo. Šele, ko naš zemeljski um, naš ego odkrije, da se pod njim skriva duša, šele takrat se zave, da brez nje tudi on ne more obstajati. Takrat se duša razkrije v vsem svojem sijaju. In mnogim je to uspelo. Danes jim pravimo razsvetljeni, svetniki, vnebovzeti mojstri. Spoznali so namreč kdo so, od kod prihajajo in njihovo iskanje se je zaključilo. Vrnili so se v svoj izvor, se stopili v Enost. Pokazali so nam, da je to možno in da vsakdo med nami to lahko doseže. Tudi jaz in ti draga bralka, dragi bralec. Že to, da sediš in bereš ta tekst, pomeni, da se zavedaš, da je znotraj tvojega plašča nekaj večjega. Da je znotraj tebe vsebina, polna modrosti in znanja. Ko iščeš odgovore na svoje težave, iščeš sebe, svoj namen in ta pot te vodi v svoj lasten izvor, ki pozna vse odgovore.

S tem, ko smo ljudje ogrnili plašč pozabe, smo se vključili v čudovito igro pretvarjanja, da ne vemo kdo smo. Nekateri so se ogrnili z več plašči kot drugi, da bi bila igra še bolj napeta. Ta igra se spreminja, zato je čas, da odvržemo svoje plašče in pregrinjala in se ponovno zavemo tega, kdo v resnici smo. Vsak med nami nosi odgovor v sebi. Na vprašanje kdo sem, lahko odgovori le vsak sam. Naše duše, so se podale na čudovito potovanje, da bi našle… sebe. Vprašanje se torej ne bi smelo glasiti kaj je duša, ampak: Kdo si duša?

In kaj takat, ko najdemo odgovor na to vprašanje? Naj vam razkrijem, da ni cilj tisti najpomembnejši, ampak pot po kateri pridemo do njega. To je pot odkrivanja nas samih. Izkušnja Zemlje je izredno težka ravno zaradi vibracij fizičnega. Vendar se ob tem tudi ogromno naučimo. Je praktična izkušnja dvojnosti vsega, kar je. V vsakdanjem življenju so to odnosi, poklic, ki ga opravljamo, je način, kako živimo svoja življenja. In kako pri vsem tem vemo, kdaj se izraža naša duša in kdaj delujmo brez njene prisotnosti? Je to sploh pomembno? Zagotovo je vskado med vami že doživel tisti trenutek, ko ste nekaj globoko v sebi preprosto vedeli. Ko niste razmišljali, ampak ste enostavno delovali. In kot da bi se vam takrat odprl nov svet, kot da ste vstopili v drugo dimenzijo. Takrat se je izrazila vaša duša. Takrat je deloval vaš pravi jaz. To ste bili vi, kakršni ste v resnici. In če se tega trenutka spomnite, kaj ne bi bilo čudovito, da bi takšno stanje trajalo za vedno? In ali ne bi bilo takšno življenje čudovito?

V vsakdanjem življenju se naša duša izraža skozi naš višji jaz in intuicijo. Vsakdo med nami je intuitiven - ko nekaj preprosto vemo ali čutimo, da je tako. To je tista zavest, tisto vedenje pred prvo mislijo. In ko razvijamo intuicijo, se pojavi še nekaj globljega. Se spomnite občutkov ali znanja, za katere ste nekje globoko v sebi preprosto vedeli, da je tako? Ko na noben način z besedami in stavki niste mogli razložiti? To je vaša duša. To je njena modrost in znanje. Ali tisto notranje vedenje, ko ste že od nekdaj čutili, da ste poklicani za nekaj? To je namen vaše duše. Ko se odločimo, da bomo temu sledili, se naše življenje prične spreminjati s svetlobno hitrostjo.  Ko se odločimo, da nam je ego le še v napoto, ko ugotovimo, da nam ne pomaga na naši poti navzgor, ampak nas tlači in pogreza le še globlje v težavne odnose, v brezizhodne situacije, kjer nam je odvzet ves nadzor, ko ugotovimo, da tonemo in naša notranjost zakriči na pomoč... takrat smo pripravljeni, da se prenehamo slepiti z egom in takrat smo pripravljeni, da odkrijemo kdo smo, kje smo in kam gremo. Ste pripravljeni odložiti plašč in pogledati kdo v resnici ste ali je vaš ego še vedno prepričan, da obvladuje položaj? Ste se pripravljeni vprašati: Kdo sem? Ste si na to vprašanje pripravljeni tudi odgovoriti?

*Carl Gustav Jung: Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta, 1995, str. 63