27. 01. 08

Zavedanje, izkustvo, občutenje - popolnost

V skoraj vseh knjigah o duhovnosti, naj bodo kanalizirane, napisane iz izkušenj ali kako drugače, se pojavi tudi takšna ali drugačna teorija o nastanku človeka oz. vzroku, da so se duše spustile v fizično vibracijo. Duša je individualni izraz Stvarnika, Boga, Vesolja, Kozmosa, Najvišjega, Ljubezni ali kakorkoli že poimenujete tisto najvišje. In skozi različna življenja si nabira izkušnje, se uči. Toda kaj se uči? Kaj lahko popolnost izpopolni, kaj se lahko vsevednost še nauči? To vprašanje me je, priznam, begalo. Če duša že vse ve, če ima dostop do vsega znanja, če je ves čas pri Bogu, zakaj se potem spusti v fizični nivo?

In kot bi v temni sobi prižgal luč, se mi je vse skupaj razjasnilo. Delčki sestavljanke so se postavili na svoje mesto ob branju knjige Neala D.Walscha: Domov, k Bogu. Težko je napisati v stavku, ampak poskusimo. Gre za popolno izkušnjo samega sebe. Del izkušnje, del absolutnega zavedanja h kateremu teži vsaka duša, predstavlja popolno védenje. Tega duša pridobiva na svoji poti oz. bivanju v duhovnem svetu. Vendar pa samo védenje ni celostno brez izkustva. Vedenje in spoznanje sta dve različni zadevi. Izkustvo pa v duhovnem svetu ni mogoče, ampak je možno le v snovnem svetu. Duša se torej utelesi v snovni svet, da bi izkusila tisto kar že ve. Na eni strani je torej védenje o tem kdo smo, na drugi izkustvo tega kdo smo in ko to dvoje združimo dobimo popolno občutenje tega kdo smo.

Primer, ki se mi je ob tem porodil je naslednji. Predstavljajte si, da vam nekdo opiše sočen sadež, ki ga še nikoli niste poizkusili. Opiše vam njegovo obliko, barvo, strukturo… do najmanjše podrobnosti. In sedaj natanko poznate vse značilnosti tega sadeža. In v tem trenutku se porodi ideja, da ni dovolj, da veste kakšen je sadež, da bi ga dojeli kot celoto, ga morate (po)izkusiti. In ko ga dobite v roke, lahko začutite njegovo težo, zavohate njegov vonj, ugriznete vanj in ga okusite. In šele tedaj, ko se vedenje in izkušnja združita lahko v popolnosti občutite ta sadež. In nihče v fizičnem ali duhovnem svetu vam ne bi mogel razložiti kakšen je okus ali vonj tega sadeža. To morate izkusiti sami.

Enako je z življenjem. Duša je že popolna in se tega zaveda, vendar mora to tudi izkusiti. Ker pa je težko prepoznati svojo svetlobo, če je ne moreš z ničemer primerjati, je fizična realnost ustvarjena kot svet dvojnosti. Da bi spoznali Svetlobo je bila ustvarjena Tema. In Tema ni nič drugega kot odsotnost Svetlobe. Sploh ne obstaja, ampak smo si jo izmislili, da bi lahko"merili" svetlobo. In tako je z vsemi stvarmi. Duša izkuša vse vidike in na ta način definira in spoznava samo sebe, šele s spoznavanjem same sebe pa lahko združi zavedanje in izkustvo v popolno občutenje same sebe.

20. 01. 08

REINKARNACIJA ALI ISKANJE SVOJE SVETLOBE

Da so naše duše neumrljive je bil del moje krščanske vzgoje. Ta del vere je bil zame popolnoma sprejemljiv. Tisto kar mi pri tem nikoli ni bilo jasno, logično kaj šele sprejemljivo je, da živimo 60-70 zemeljskih let in na koncu nas bo Bog »sodil« glede na to, kaj smo v teh letih počeli in nam »dosodil« večnost v nebesih ali peklu. To mi pa nekako ni šlo. Teh nekaj kratkih let na Zemlji naj bi odločilo o večnosti, ki jo bo prebila naša duša. Tak Bog bi bil izjemno nepravičen. Reinkarnacija je bila možnost, ki sem jo vedno dopuščala, dokler nisem v roke prijela Newtonove knjige Usoda duš. Bolj kot sem brala knjigo, bolj se mi je vse skupaj zdelo znano, domače in samoumevno. Knjiga mi je potrdila, da reinkarnacija obstaja, poleg tega pa je zemeljska izkušnja le del učenja in rasti naše duše. In tako se je pričela moja duhovna pot. Želela sem izvedeti več o sebi, o svoji duši.

Skozi odkrivanje angelov, mojstrov in drugih bitij Svetlobe sem ponovno odkrivala sebe in svet, v katerem bivam. Z meditacijami sem širila svojo zavest in duhovna sfera je postala moja realnost. V nekaj vodenih in nekaj spontanih regresijah v svoja prejšnja življenja, sem našla in razrešila nekatere vzorce. Med novoletnmi prazniki sem imela priložnost prebrati 4 knjige dr. Briana Weissa o reinkarnaciji. Pravzaprav o procesu utelešanja duš na zemeljskem nivoju in s tem povezanih lekcij.

Danes je zame reinkarnacija neizpodbitno dejstvo. Zavedanje, da sem se naučila že mnogo lekcij, da je vedno možnost popraviti, kar smo naredili slabo. Ko ljudje umremo, umre samo naše fizično telo. Naši spomini, naša zavest živi naprej. Utelešenje duše v fizično realnost je izkušnja, ki si jo izbere naša duša. Izbere si prostor in čas v katerm se bo utelesila, izbere si starše, ki ji bodo omogočili, da bo najlažje osvojila zadano nalogo, z drugimi dušami se dogovori v kakšen odnos se bo z njimi spustila. Ko si zariše okvirje znotraj katerih bo živela, se zavestno odloči, da bo na ta svoj načrt v času zemeljskega bivanja pozabila. Zakaj? Ker se duša uči iz izkušenj, ki jih živi. Tako kot test v šoli – če bi dobili vprašanja in odgovore že v naprej bi test sicer izdelali, naučili pa se ne bi ničesar.

V zemeljskem bivanju je tako najpomembnejša svobodna volja. Vsak se sam odloča o vsem: kako bo reagiral v situacijah, kakšnega partnerja si bo izbral, kako se bo spopadal z različnimi živjenjskimi situacijami. Ni pravilnih in napačnih odločitev, ker je vsaka odločitev nova izkušnja. Tako smo sami odgovorni za vse kar se nam v življenju dogaja. Na nekatere stvari morda res nimamo vpliva in se zgodijo; imamo pa vpliv na to, kakšna bo naša reakcija. Bolj kot je naša reakcija usmerjena v našo osebno in duhovno rast, bližje je temu, kar si je zadala naša duša. Bolj kot je naša reakcija usmerjena v nizke vibracije, dlje je duša od tega, da osvoji svojo lekcijo. In v naslednjem življenju se bo verjetno ukvarjala z enakimi težavami, situacijami ali odnosi. Dokler ne bo uspela premagati vzorcev ali vedenj, ki ji preprečujejo, da bi rasla. In to je tisto, čemur pravimo karma.

Karma so vzorci, načini odzivanja v določenih situacijah, ki jih še nismo uspeli razrešiti. Kdor ima težave z jezo, se bo tolikokrat zapletal v situacije, ki ga jezijo, dokler se ne bo naučil reagirati brez jeze. Kdor se mora naučiti sočutja, se bo vedno znova znašel v vlogi, ki mu bo pomagala, da razvije sočutje. Ljudje drug drugemu pomagamo in se drug od drugega učimo. Nikoli noben odnos ni naključen, vedno je nekje skrita lekcija, ki nam pomaga, da rastemo, se razvijamo in postajamo vedno svetlejši na naši poti Domov.

Iz knjige Neala Donalda Walscha Domov k Bogu:

To je tako kot če bi šel po ulici in prišel do križišča, kjer bi bilo veliko kažipotov, na katerih bi pisalo POT DOMOV, a bi bil vsak od njih obrnjen v svojo smer.

Zdaj pa ti že zares postaja jasno.

Kaj za božjo voljo pa govoriš?

Pravim, da Dóma ne moreš zgrešiti ne glede na to katero pot boš ubral.

Potem ni pomembno za katero pot se odločim.

Ni pomembno.

Ni pomembno katero pot uberem?

Absolutno in povsem nepomembno je , po kateri poti boš šel.

Zakaj bi se potem trudil izbrati katerokoli od njih? Če vse poti vodijo Domov, je sploh važno po kateri grem?

Nekatere poti so manj naporne.

13. 01. 08

Zdravi "egoizem"

Celo življenje nam drugi ljudje govorijo, da ne smemo biti egoistični, da moramo misliti tudi na druge, da ne smemo misliti samo nase... In potem se navadimo, da se odrekamo svojim potrebam na račun drugih. In trpimo, ker naše potrebe ostajajo nezadovoljenje, ker vedno delamo usluge drugim, namesto da bi poskrbeli zase. In to je za nas ravno tako slabo kot egoizem. Egoizem in sebičnost sta v naši družbi nekaj slabega, nezaželenega. In prav je tako. Če pogledamo kako sta besedi sestavljeni vidimo, da je to res: egoizem – skrbeti za svoj Ego in sebičnost – skrbeti za svoj jaz. Žal ne poznamo besede, ki bi opisovala pozitivno skrb za svojo duhovno ali osebno rast. Kajti to je tisto, kar je res pomembno.
Ena oseba ne more rešiti sveta. Sicer pa, kako naj ga reši, če še sama sebe ne more!? Kako lahko učiš nekoga o višjem jazu, o duhvni rasti, če sam nimaš razrešenih svojih težav? In s tem, ko skrbiš zase in svojo rast, samodejno skrbiš tudi za rast drugih: s svojim vedenjem, svojim govorjenjem, odzivanjem na situacije, daješ zgled. In zgledi vlečejo. V svetu energij ni res, da se nasprotja privlačijo, ampak podobno privlači podobno. To pomeni, da bodo ljudje, ki nosijo v sebi veliko jeze, v svoje življenje privlačili druge ljudi z jezo v sebi. Spremeniti je potrebno sebe. Ko smo polni pozitivnih čustev in energij, se ljudje odzivajo s tistim delom sebe, ki je ravno tako pozitiven. In to premaguje tisti negativni del. In kar je pri vsem najpomembnejše: Ljubezen rojeva sočutje. Sočutje je čudovit občutek. To ni usmiljenje; sočutje je modrost duše, ki prepozna drugo dušo in njeno pot na tem svetu. To prepoznanje in modrost ji omogočita, da deluje tako, kot je za drugo dušo najvišje dobro. In ko to prepoznaš, osebe (njene osebnosti) ne moreš več soditi, kaj šele obsojati. Duše so namreč vedno čiste. Se ne umažejo z »grehi«. Duše se samo učijo in pridobivajo izkušnje ter modrost.
Spomnim se, ko sem prvič začutila sočutje v vsej njegovi polnosti. V zelo težki in sovraštva polni situaciji z osebami, ki že desetletja moji družini izkazujejo nepopisljivo odsotnost ljubezni, sem energetsko »skenirala« žensko, ki je vse to povzročala. Njena avra je bila temna in sluzasta in njena srčna čakra je bila tako zapacana, da se je okoli srca naredila kamnita obloga. Temu kar rečemo, kamen namesto srca. In v istem trenutku, sem začutila kako trpi njena duša. In od takrat naprej te ženske ne morem več obsojati in karkoli reče in naredi lahko sprejemam z Ljubeznijo, kajti vem, da je njena duša ravno tako čista kot moja ali tvoja ali od kogarkoli na tem svetu. Nizke energije v katere je zapadel njen Ego so povzročile, da duša nima nikakršne moči nad delovanjem te fizične utelesitve. Uči se izredno težko lekcijo. In pri tem ji lahko pomagam le z brezpogojnim sprejemanjem. Tega nikdar ne bi mogla, če ne bi skrbela zase in svojo duhovno rast.
Duhovni razvoj ni nič drugega kot vzpostavljanje povezave s svojim višjim jazom, z modrostjo svoje duše. In to omogoča transformacijo celotne avre, zavesti, razuma. Spoznamo moč svobodne volje. In takrat lahko presežemo sebično delovanje, saj pričnemo ločevati med resničnimi potrebami neke osebe in zahtevami njenega Ega - egoizma.

1. 01. 08

Zdravljenje duše v letu 2008

Čeprav je v tem času mogoče prebrati celo goro takšnih in drugačnih napovedi za leto, ki je nastopilo, sem se odločila, da za vse, ki iščemo ali smo ponovno našli pot do svoje duše, naredim intuitivni vpogled tudi sama. Gre za energije in stanja, ki nas bodo spremljala v letošnjem letu, na različnih področjih. Naj vam bodo splošne smernice ali pomoč pri meditaciji. Vzemite kar potrebujete in kolikor potrebujete. Vsak odstavek je lahko svoj mesec, misel meseca ali pa nasvet za situacijo, ki vas zaposluje. Naj vas vaša intuicija vodi in vam pove, kaj je pomembno za vas.

1. Leto pričnimo s hvaležnostjo za vse, kar smo prejeli in kar prejemamo. Poglejmo svoje trenutno tro-dimenzionalno življenje in naredimo bilanco stanja. Katere lekcije nas izpopolnjujejo in za kaj (koga) vse smo lahko hvaležni. To nam bo pomagalo, da lažje definiramo izhodišče za prihajajoče leto in se na široko odpremo vsemu novemu.

2. Postavljanje prioritet je logično nadaljevanje. Kaj je najpomembnejše? Čemu bomo posvetili največ časa in energije? Je to razreševanje odnosov, ki se še niso razjasnili ali sledenje klicu srca na določenem področju? Kaj potrebuje našo pozornost in čemu se z lahkoto odrečemo? Prepustimo se modrosti srca in naj nas vodi v naše najvišje dobro.

3. Vztrajajmo pri svojih izbirah, ki izhajajo iz našega srca, intuicije ali globokega zavedanja kaj je in kaj ni dobro za nas. Odločitve, ki smo jih sprejeli, prioritete, ki smo si jih določili naj nam bodo vodilo. Ne obupajmo, če rezultati niso takoj vidni, kajti ena od lekcij v tem življenju je tudi potrpežljivost. Predvsem pa je pomembno, da se ne pustimo zmesti in zavesti drugim, kajti naša pot je za nas vedno prava.

4. V vsakem od nas ležijo skriti potenciali, ki se v svetu dvojnosti izražajo skozi naše talente. Ne skrivajmo in zanemarjajmo jih. V mesecu aprilu bodo energije naklonjene našemu izražanju. Ko nam naš lastni višji jaz, naša duša spregovori skozi pisanje, slikanje, modeliranje ali drugo izražanje, ki nas osvobaja, nam dovoljuje, da naš duh postane svoboden. Prepustite se vodstvu srca. Da je pot prava boste vedeli, ker boste pri tem uživali in se počutili neskončno lahkotne.

5. Duhovno vodstvo nam stalno sporoča, da smo preveč resni, zato je čas, da se sprostimo. Smejmo se in si privoščimo sproščujoče užitke. Nič ni narobe, če življenje zajemamo z veliko žlico in pri tem neskončno uživamo. Uživajmo v življenju, raju, ki je že tukaj na Zemlji. Ujemimo priložnosti, ki nam pridejo na pot in se prepustimo sproščenosti. Igrajmo se čudovito igro, ki se ji reče Življenje!

6. Ker nam naši strahovi stalno preprečujejo, da bi prepoznali svojo božanskost, je sproščenost način, da prepodimo te strahove. Tako bomo videli, da smo čudovita bitja, ki si zatiskamo oči pred tem, da bi sami sebi priznali in v sebi videli svetlobo. Zato je napočil trenutek, ko moramo verjeti vase, v svoje sposobnosti, v svojo lastno božansko poreklo. Ker bomo tako prepoznali svojo kreativno iskro, bomo lahko postali stvarniki svojega lastnega življenja.

7. V svetu dvojnosti vedno iščemo harmonijo med nasprotji. Jing in jang najbolj univerzalno predstavljata vsa ta nasprotja. Čustva, ki nas vodijo stran od Ljubezni, nam povzročajo težave v odnosih: jeza, agresivnost, tekmovalnost naj ne bodo na dnevnem redu. Uravnotežimo svojo moško in žensko stran in harmonija bo poskrbela, da se bodo škodljiva čustva za vedno umaknila iz našega življenja.

8. Ko bomo v harmoniji se bomo lahko na drugačen način lotili reševanja naših odnosov do ljudi in situacij. Lažje jih bomo razumeli in dojeli, da smo mi tisti, ki se moramo spremeniti in ne čakati na druge. »Če te nekdo udari po enem licu, mu nastavi še drugega« ne pomeni, da moramo pasivno sprejemati udarce, ampak, da ne dolivamo olja na ogenj drugega. S tem, ko sprejmemo tistega, ki nas je prizadel z Ljubeznijo in odpuščanjem, mu odvzamemo moč in tako na novo definiramo odnos.

9. Ljubezen je že v našem srcu. Poznamo jo in jo čutimo, vendar nam naš Ego vedno nastavlja pregrade, da bi se ji popolnoma predali. Odprimo svoje srce in naj nas Ljubezen vodi skozi odločitve in vsakodnevno delovanje. Srce vedno ve, kaj je pomembno in ko delujemo skozi srce, vedno delujemo z Ljubeznijo.

10. Kadar delujemo skozi odprto srce in v skladu z resnico, ne more iti nič narobe. Odgovore na naša vprašanja začutimo skozi intuicijo, višje zaznavanje, odprto srce. Kadar dvomimo se poglobimo vase in vprašajmo svoje srce, poglejmo skozi svoje tretje oko in vedeli bomo kaj je v skladu z resnico.

11. Umiriti um je morda najtežje. Uma ni potrebno popolnoma utišati, saj nam pomaga preživeti v tem tro-dimenzionalnem svetu. Meditacija nam pri tem lahko ogromno pomaga. Kadar naše misli niso jasne, ko ne vidimo izhoda iz težav, je čas, da umirimo um in pogledamo na vse skupaj z drugega stališča. Čustva, ki nam pogosto zameglijo pogled se takrat umaknejo in z novo jasnostjo zmoremo preko ovir, ki se znajdejo na naši poti.

12. Veliki vzhodni mojstri, ki so Zahod seznanili z duhovnimi vsebinami nam vedno lahko pomagajo na naši poti. Ko tehtamo kaj je v življenju pomembno in kaj ne, nam je njihovo življenje lahko zgled in pomoč. Ko bomo konec leta pregledovali pot, ki smo jo prehodili, si bomo lahko podarili največje darilo, ko bomo spoznali, da smo zrasli v osebnem in duhovnem razvoju. Našim najdražjim bomo lahko podarili odnose napolnjene s svetlobo, ki je ne more nadomestiti noben zunanji blišč. Naj vam bodo te misli v pomoč pri spopadanju s praznično evforijo decembra.