27. 01. 08

Zavedanje, izkustvo, občutenje - popolnost

V skoraj vseh knjigah o duhovnosti, naj bodo kanalizirane, napisane iz izkušenj ali kako drugače, se pojavi tudi takšna ali drugačna teorija o nastanku človeka oz. vzroku, da so se duše spustile v fizično vibracijo. Duša je individualni izraz Stvarnika, Boga, Vesolja, Kozmosa, Najvišjega, Ljubezni ali kakorkoli že poimenujete tisto najvišje. In skozi različna življenja si nabira izkušnje, se uči. Toda kaj se uči? Kaj lahko popolnost izpopolni, kaj se lahko vsevednost še nauči? To vprašanje me je, priznam, begalo. Če duša že vse ve, če ima dostop do vsega znanja, če je ves čas pri Bogu, zakaj se potem spusti v fizični nivo?

In kot bi v temni sobi prižgal luč, se mi je vse skupaj razjasnilo. Delčki sestavljanke so se postavili na svoje mesto ob branju knjige Neala D.Walscha: Domov, k Bogu. Težko je napisati v stavku, ampak poskusimo. Gre za popolno izkušnjo samega sebe. Del izkušnje, del absolutnega zavedanja h kateremu teži vsaka duša, predstavlja popolno védenje. Tega duša pridobiva na svoji poti oz. bivanju v duhovnem svetu. Vendar pa samo védenje ni celostno brez izkustva. Vedenje in spoznanje sta dve različni zadevi. Izkustvo pa v duhovnem svetu ni mogoče, ampak je možno le v snovnem svetu. Duša se torej utelesi v snovni svet, da bi izkusila tisto kar že ve. Na eni strani je torej védenje o tem kdo smo, na drugi izkustvo tega kdo smo in ko to dvoje združimo dobimo popolno občutenje tega kdo smo.

Primer, ki se mi je ob tem porodil je naslednji. Predstavljajte si, da vam nekdo opiše sočen sadež, ki ga še nikoli niste poizkusili. Opiše vam njegovo obliko, barvo, strukturo… do najmanjše podrobnosti. In sedaj natanko poznate vse značilnosti tega sadeža. In v tem trenutku se porodi ideja, da ni dovolj, da veste kakšen je sadež, da bi ga dojeli kot celoto, ga morate (po)izkusiti. In ko ga dobite v roke, lahko začutite njegovo težo, zavohate njegov vonj, ugriznete vanj in ga okusite. In šele tedaj, ko se vedenje in izkušnja združita lahko v popolnosti občutite ta sadež. In nihče v fizičnem ali duhovnem svetu vam ne bi mogel razložiti kakšen je okus ali vonj tega sadeža. To morate izkusiti sami.

Enako je z življenjem. Duša je že popolna in se tega zaveda, vendar mora to tudi izkusiti. Ker pa je težko prepoznati svojo svetlobo, če je ne moreš z ničemer primerjati, je fizična realnost ustvarjena kot svet dvojnosti. Da bi spoznali Svetlobo je bila ustvarjena Tema. In Tema ni nič drugega kot odsotnost Svetlobe. Sploh ne obstaja, ampak smo si jo izmislili, da bi lahko"merili" svetlobo. In tako je z vsemi stvarmi. Duša izkuša vse vidike in na ta način definira in spoznava samo sebe, šele s spoznavanjem same sebe pa lahko združi zavedanje in izkustvo v popolno občutenje same sebe.

Ni komentarjev:

Objavite komentar