Da so naše duše neumrljive je bil del moje krščanske vzgoje. Ta del vere je bil zame popolnoma sprejemljiv. Tisto kar mi pri tem nikoli ni bilo jasno, logično kaj šele sprejemljivo je, da živimo 60-70 zemeljskih let in na koncu nas bo Bog »sodil« glede na to, kaj smo v teh letih počeli in nam »dosodil« večnost v nebesih ali peklu. To mi pa nekako ni šlo. Teh nekaj kratkih let na Zemlji naj bi odločilo o večnosti, ki jo bo prebila naša duša. Tak Bog bi bil izjemno nepravičen. Reinkarnacija je bila možnost, ki sem jo vedno dopuščala, dokler nisem v roke prijela Newtonove knjige Usoda duš. Bolj kot sem brala knjigo, bolj se mi je vse skupaj zdelo znano, domače in samoumevno. Knjiga mi je potrdila, da reinkarnacija obstaja, poleg tega pa je zemeljska izkušnja le del učenja in rasti naše duše. In tako se je pričela moja duhovna pot. Želela sem izvedeti več o sebi, o svoji duši. Skozi odkrivanje angelov, mojstrov in drugih bitij Svetlobe sem ponovno odkrivala sebe in svet, v katerem bivam. Z meditacijami sem širila svojo zavest in duhovna sfera je postala moja realnost. V nekaj vodenih in nekaj spontanih regresijah v svoja prejšnja življenja, sem našla in razrešila nekatere vzorce. Med novoletnmi prazniki sem imela priložnost prebrati 4 knjige dr. Briana Weissa o reinkarnaciji. Pravzaprav o procesu utelešanja duš na zemeljskem nivoju in s tem povezanih lekcij.
Danes je zame reinkarnacija neizpodbitno dejstvo. Zavedanje, da sem se naučila že mnogo lekcij, da je vedno možnost popraviti, kar smo naredili slabo. Ko ljudje umremo, umre samo naše fizično telo. Naši spomini, naša zavest živi naprej. Utelešenje duše v fizično realnost je izkušnja, ki si jo izbere naša duša. Izbere si prostor in čas v katerm se bo utelesila, izbere si starše, ki ji bodo omogočili, da bo najlažje osvojila zadano nalogo, z drugimi dušami se dogovori v kakšen odnos se bo z njimi spustila. Ko si zariše okvirje znotraj katerih bo živela, se zavestno odloči, da bo na ta svoj načrt v času zemeljskega bivanja pozabila. Zakaj? Ker se duša uči iz izkušenj, ki jih živi. Tako kot test v šoli – če bi dobili vprašanja in odgovore že v naprej bi test sicer izdelali, naučili pa se ne bi ničesar.
V zemeljskem bivanju je tako najpomembnejša svobodna volja. Vsak se sam odloča o vsem: kako bo reagiral v situacijah, kakšnega partnerja si bo izbral, kako se bo spopadal z različnimi živjenjskimi situacijami. Ni pravilnih in napačnih odločitev, ker je vsaka odločitev nova izkušnja. Tako smo sami odgovorni za vse kar se nam v življenju dogaja. Na nekatere stvari morda res nimamo vpliva in se zgodijo; imamo pa vpliv na to, kakšna bo naša reakcija. Bolj kot je naša reakcija usmerjena v našo osebno in duhovno rast, bližje je temu, kar si je zadala naša duša. Bolj kot je naša reakcija usmerjena v nizke vibracije, dlje je duša od tega, da osvoji svojo lekcijo. In v naslednjem življenju se bo verjetno ukvarjala z enakimi težavami, situacijami ali odnosi. Dokler ne bo uspela premagati vzorcev ali vedenj, ki ji preprečujejo, da bi rasla. In to je tisto, čemur pravimo karma.
Karma so vzorci, načini odzivanja v določenih situacijah, ki jih še nismo uspeli razrešiti. Kdor ima težave z jezo, se bo tolikokrat zapletal v situacije, ki ga jezijo, dokler se ne bo naučil reagirati brez jeze. Kdor se mora naučiti sočutja, se bo vedno znova znašel v vlogi, ki mu bo pomagala, da razvije sočutje. Ljudje drug drugemu pomagamo in se drug od drugega učimo. Nikoli noben odnos ni naključen, vedno je nekje skrita lekcija, ki nam pomaga, da rastemo, se razvijamo in postajamo vedno svetlejši na naši poti Domov.
Iz knjige Neala Donalda Walscha Domov k Bogu:
To je tako kot če bi šel po ulici in prišel do križišča, kjer bi bilo veliko kažipotov, na katerih bi pisalo POT DOMOV, a bi bil vsak od njih obrnjen v svojo smer.
Zdaj pa ti že zares postaja jasno.
Kaj za božjo voljo pa govoriš?
Pravim, da Dóma ne moreš zgrešiti ne glede na to katero pot boš ubral.
Potem ni pomembno za katero pot se odločim.
Ni pomembno.
Ni pomembno katero pot uberem?
Absolutno in povsem nepomembno je , po kateri poti boš šel.
Zakaj bi se potem trudil izbrati katerokoli od njih? Če vse poti vodijo Domov, je sploh važno po kateri grem?
Nekatere poti so manj naporne.
