26. 06. 12

Domišljija, vizija... iluzija?

Zahodna civilizacija temelji na tehničnem napredku. Razvoj misli se je pričel v obdobju razsvetljenstva, ko so začeli raziskovati, kako deluje svet. Vse se je skozi naslednja desetletja in stoletja obračalo v čedalje večje razčlenjevanje in vse, kar se ni dalo izmeriti je bilo nesprejemljivo. Tako so ob koncu 19. stoletja znanstveno ugotovili še, da eter ne obstaja in podlaga za logično, analitično razmišljanje je bila dokončno postavljena. V Zahodni civilizaciji imamo tako že nekaj stoletij okrnjeno delovanje desne možganske polovice.

Logika, številke, ločenost, osredotočenost na detajle so domene leve možganske polovice. Domišljija, zmožnost videti celotno sliko, medsebojna povezanost, čustva in intuicija so domena desne možganske polovice. To, česar nam v Zahodni civilizaciji kronično primanjkuje. V zadnjih petnajstih letih, ko so se pričeli energetski premiki in nas pričeli vzpodbujati, da pričnemo razvijati tudi desni del možganske hemisfere, smo setako znašli pred dejstvom, da moramo lastne možgane preprogramirati in se naučiti, kako delati tudi z našim desnim delom možganov.

Kot otroci smo domišljijo znali uporabljati. Znali smo se preseliti v svoj svet, kjer smo ustvarjali in določen čas živeli v neki vzporedni realnosti. Potem je prišel vstop v šolo, kjer so nas začeli učiti dejstva, nam vsiljevali faktografski način razmišljanja, nas učili matematike, fizike in vsega, kar razvija logiko ter anlitične sposobnosti. Domišljija je imela večino časa prepoved vstopa v šolo – razen morda pri likovnem in glasbenem pouku enkrat tedensko. Domišljija je kar naenkrat postala nezaželena – dejstva so pomembna, »skoncentriraj se, sledi pouku, ne zamišljaj si, ampak razmišljaj!...«. In smo pozabili na domišljijo, izgnali smo jo v nek sanjski svet, ji prepovedali vstop v realno življenje.

In nato pride Zakon privlačnosti pa Skrivnost in vizalizacija, manifestacija obilja ter cel kup novodobnih tehnik, ki pravijo: zamisli si, predstavljaj si, uporabi domišljijo. In mi začnemo analitično razmišljati, uporabljati razum, misliti... potem pa nič. Rezultatov ni. V resnici se zadeve lotevamo z napačno polovico možganov. Leva torej logična stran ne premore čustev. Je »kontrol frik«, ki mora imeti vse pod nadzorom, razmišlja znotraj okvirjev in omejitev in seveda na ta način omejuje lastno kreacijo. Na drugi strani pa se ne znamo in ne zmoremo prepustiti domišljiji, sanjskemu svetu, ki ni omejen, kjer v mislih odplavamo in nas na krilih ponese preko meja, preko želje po nadzoru in detajlih. Ker so nas že kot otroke naučili, da se to ne dela. Da to ni realno. Domišljija pač ni realnost in ne more postati. In tako smo zaprli zmožnost kreiranja.

Skozi meditacijo se naučimo umiriti analitični um, naučimo se stanja ravnovesja in prejemanja informacij skozi desno možgansko polovico. Zavestno pričnemo sprejemati t.i. sanjske informacije. Kolikokrat dobim od ljudi vprašanje: »Je to kar vidim, slišim v meditaciji res ali si samo domišljam?« Moj odgovor je: »Če vam pomaga, je potem pomembno ali je res ali ne?« Tudi, če je to samo domišljija in nam pridobljene informacije pomagajo, je pomembno le to, da jim sledimo. Domišljija je vstop na druge dimenzije, je dostop na nivoje zavesti in zavedanja, kjer pravila fizičnega ne veljajo. In na teh nivojih kreiramo. Tu domujejo čustva in vsebujejo energetski naboj, ki se nam razodene skozi vizijo, skozi vpogled v druge razsežnosti in je neomejen. To zavestno začutimo pomembno je, da te občutke to vizijo zadržimo, jo očistimo strahov in s tem prenesemo v realnost. Manifestacija je namreč prenos energetskega sveta v fizično realnost mimo našega analitičnega uma. Analitični um nam namreč govori, kaj je mogoče in kaj ne. Domišljija te omejitve odstrani. Trik, ki ga še ne obvladujemo je, kako domišljijo pretvoriti v fizično manifestacijo torej realnost. Kako poskrbeti, da vizija ne ostane le iluzija. Največji filter predstavljajo strahovi našega uma: to ni mogoče, tega nisem vreden, ne zaslužim si, strah me je posledic... Strahove premagamo tako, da stopimo vanje. In v trenutku, ko to storimo, jih prestopimo in presežemo. Izgubijo svojo moč ter izginejo. In naša vizija dobi možnost izpolnitve ter s tem uresničitve. Vizija ustvarjena v svetu domišljije končno lahko postane realnost.