Pogojna vs. brezpogojna ljubezen

Ljubezen je nekaj kar mislimo, da poznamo, dokler se ne zgodi šok (take ali drugačne vrste). Ljubezen je za nas tisto, kar čutimo do partnerja, staršev, otrok, naših domačih ljubljenčkov... potem pa se stvar večinoma zaključi. Ljubezen v vsakdanjem življenju torej povezujemo z našim odnosom do nekaterih najbližjih. Pri tem pa imamo ponavadi kar nekaj pogojev: ljubim te, dokler mi to vračaš; ljubim te in ti dam kar hočeš, če se boš obnašal tako kot hočem jaz; ljubim te, dokler igraš po mojih pravilih. Torej, če nekaj dam, hočem to nazaj v tisti obliki, ki sem si jo jaz zamislil. Vendar tukaj nekaj enostavno ne štima. Ali ni ljubezen tista, ki odpušča? Ali naj ne bi bila ljubezen brezmejna? Zakaj potem vse prevečkrat slišimo: ne zpuščaj me, ker te ljubim! To v bistvu pomeni: ne odhajaj, ker bom potem jaz trpel. Dragi bralec si opazil kolikokrat se ponovi besedica jaz? Ljubim te, ker se ob tem dobro počutim. Jaz, ne ti. Torej sebična pogojna ljubezen na vrhuncu. In te je v današnjem času veliko. Čisto preveč. Otežuje nam odnose, nas omejuje in v nas budi občutke krivde, ker vemo, da bo oseba prizadeta, če te ljubezni ne dobi.

Na drugi strani je brezpogojna Ljubezen, tista ki pravi ljubim te, ker si. Ljubim vse tvoje napake, ker vem, da boš zaradi njih rastel. Ljubim tebe in vse tvoje izbire, ker zaupam, da so zate najboljše. Ljubim te in ne zahtevam, da me ljubiš nazaj, saj vem, da mi bo vrnjeno, ko bo prišel čas zato. Kadar ljubimo je že sam občutek, ki nam ogreje srce dovolj velika nagrada. Brezpogojna Ljubezen je kot luč, ki ne more reči: svetlobo bom dala samo dobrim ljudem, slabim pa ne. Ljubezen se razliva na vse okoli nas, in nas napolnjuje. In kadar je prisotna ni ne jeze, ne zamere, kaj šele kakršnihkoli občutkov krivde. Ljubezen je najmočnejša sila, ki ni omejena in rek Ljubezen premika gore dobi svoj pravi pomen.

Toda kako priti do te ljubezni, kje jo dobimo? Odgovor je zelo preprost: je že v nas. Težava je v tem, da smo jo zaprli v svoje srce. Polni strahov, frustracij in jeze smo jo zaprli tako globoko, da tudi sami ne moremo do nje. Potrebno je najti pot do srca in ga odpreti. Kako? Sredi mestnega vrveža na poti z enega konca mesta na drugega, z enega sestanka na drugega, v hrupu lokalov res bolj težko. Vzemite si pol urice samo zase. Izklopite telefon, zagotovite si, da vas nihče ne bo motil. Prižgite si svečko in v CD player vtaknite glabo, ki se vas dotakne (žal v to kategorijo ne spadata pop in rock ter vse njune izpeljanke). In potem se umirite. Dihajte globoko in umirjeno ter poslušajte bitje svojega srca. Ko boste pripravljeni poglejte, začutite svoje srce – dobro si ga oglejte in poiščite Ljubezen. Ne trudite se, samo dopustite, da jo začutite, naj pride sama. In potem uživajte v tem čudovitem občutku. In takrat boste v popolnosti razumeli tiste, ki pravijo, da kdor nima Ljubezni v sebi, je tudi drugim ne more dati. Življenje se bo samo od sebe začelo spreminjati, spreminjati se bodo začeli odnosi, predvsem pa se boste spremenili vi sami. Na bolje, da se razumemo. In Ljubezen ne bo omejena samo na bližnje, ampak na vse ljudi, ki jih boste srečali. In za vse je bo dovolj. Vedno in povsod.