3. 07. 07

Kdo si človek?


V življenju slej ko prej pridemo do točke, kjer se vprašamo kdo smo. Od kod prihajamo? Kaj je naš namen? Nekateri ostanejo pri teh vprašanjih, morda skomignejo z rameni češ: pretežka tema zame, drugi se oprejo vere in skušajo tam poiskati odgovore, tretji pa začnejo raziskovati. Na internetu je ogromno informacij, toda kako najti pravo, tisto, ki nam da odgovor. Moja izbira je bila knjižnica – zanimivo, da so knjige z duhovno vsebino v knjižnicah pod oznako okultizem! In sem brala. Nekatere knjige sem požrla, druge samo prelistala, tretjih nisem niti odprla. Informacije, ki so me pritegnile sem iskala naprej na internetu.

Več kot sem prebrala, bolj sem ugotavljala, da imajo več ali manj vse smeri in teorije skupno osnovo, da nosijo iste informacije. Torej kdo smo ljudje? Definitivno smo duše, ki nosimo v sebi božansko iskro Ljubezni. Smo različni izrazi Kreatorja/Boga/Univerzalne inteligence/Ljubezni – jaz bom uporabljala ime Bog, kdor želi ga lahko nadomesti s katerimkoli drugim, njemu bližjim izrazom. Bog je nosilec vseh teh energij. Ne da se ga opisati, ker On je Vse in iz Njega (nekateri avtorji uporabljajo žensko obliko, se pravi Nje) vse izhaja. In ker je del Njega/Nje (ženski in moški princip sta v božanskem združena, zato je težko govoriti o kakršnemkoli spolu) v vsaki duši, torej vsakem človeku, je odnos z Bogom intimna, individualna stvar posameznika. Zato lahko tolikokrat slišimo, preberemo, da ko najdemo sebe, najdemo Boga.

Toda zakaj človek? Zakaj smo se duše odločile, da znižamo svojo vibracijo in se materializiramo v tem svetu dvojnosti? Tukaj si vpogledi niso najbolj enotni. Načeloma bi jih lahko posplošila in dejala, da smo se duše enostavno odločile poizkusiti, kako je živeti brez občutka enosti in ven iz Ljubezni. Da pridobimo izkustvo, da izgubimo in se naučimo zopet najti svojo božansko iskro. Če je Bog veliki Kreator, smo tudi mi Kreatorji – da se torej naučimo kreiranja. V tem ne more biti nič slabega, saj je nekaj najlepšega ustvarjati. Vsi si želimo biti kreativni. To je nekakšna potreba globoko v nas, ki nas sili, da se izražamo. Da se vprašamo, kaj smo v življenju dosegli. Kaj smo skreirali. In pri tem se učimo. Učimo se najti pot v srce in skozi srce izboljšati povezavo z našo dušo, s samim sabo.

Da bi lažje izkusili vse vidike bivanja in kreiranja imamo možnost svobodne izbire. Sami vsak trenutek izbiramo situacije, odnose, izkušnje, ki jih bomo (do)živeli. Zato smo sami odgovorni za svoje življenje in vse, kar se nam dogaja. Zjutraj izberemo in se odločimo kakšen dan bomo preživeli. V vsakem odnosu se odločimo kakšen odziv bomo izbrali. Mi smo tisti, ki se odločimo, da bomo sprejeli spremembe v svoje življenje. Če se postavimo v perspektivo svobodne izbire to pomeni, da lahko v vsakem trenutku izberemo tiso, kar je za nas najboljše. Iz vsake izkušnje torej lahko rastemo in se iz nje učimo. Ni več ves svet »kriv« za naše težave, ampak smo mi tisti, ki smo izbrali takšno pot. In, če nismo zadovoljni s potjo po kateri hodimo – izberimo drugačno! Zdaj! Ne jutri, ali ko bodo okoliščine boljše – zdaj! Saj smo vendar Kreatorji, imamo izbiro. Izberimo!

1 komentar:

  1. Anonimni31.7.07

    Z vsako napisano besedo se popolnoma strinjam (le Boga sem v mislih nadomestila z drugo besedo) in menim, da je tvoj blog nekaj povsem drugacnega kot ostali in hkrati zanimivega ravno iz tega razloga, saj taksnih misli in izrazov v danasnjem casu primanjkuje.

    Vse pohvale in lep pozdrav!

    Sanja

    OdgovoriIzbriši