Duhovna realnost

Kaj si predstavljate, ko vam nekdo omeni duhovni razvoj? Večina ljudi si predstavlja, da je za duhovni razvoj potrebno vsaj pol dneva meditirati in drugo polovico dneva izvajati jogijske vaje. Ljudje, ki se "duhovno razvijajo" naj bi bili odzemljeni, z glavo nekje v oblakih in večino dneva prepevali čudne indijske mantre. Na drugi strani se od novodobnih duhovnežev pričakuje, da bodo doživeli kar nekakšno instant razsvetlitev in čez noč postali svetniki, brez madeža, brez ego problemov.

Duhovna realnost je precej drugačna. Kdor se poda na pot duhovnega razvoja, je šele začetnik. Ne govori se zaman o duhovno prebujenih ljudeh, kajti večina ljudi dejansko spi v fizičnem vsakdanjiku. Razlika med duhovnim iskalcem in "navadnim" človekom je v tem, da skuša duhovno prebujeni človek zavestno živeti svoje življenje. Upam si namreč trditi, da večina ljudi živi iz dneva v dan. Pravzaprav se sploh ne zavedajo svojega življenja. Ujeti so v vsakdanje navade, rutino in živijo v prepričanju, da tako ali tako nimajo vpliva na svoje lastno življenje. Kot bi že celo življenje živeli v gosti megli. Tako so je navajeni, da se niti ne vprašajo ali obstaja še kaj drugega. V tej megli jih v glavnem vodi ego, ki ne počne drugega kot da skrbi, da v tej megli tudi ostanejo. V megli ima ego moč. Potem se zgodi nekaj, kar človeka rukne, da prične razmišljati o tem, da mogoče obstaja še kaj drugega kot megla. In začne iskati. Vsak išče na svoj način, vsak hodi po svoji poti. Na tej poti lahko naleti na druge ljudi, ki mu lahko pomagajo ali pa ga ovirajo. Tem iskalcem poti ven iz megle pravimo, da so duhovno prebujeni.

Duhovno prebujanje pa je proces. V megli imamo vzorce, imamo cel kup težav, vse je precej komplicirano, nekaterih stvari niti nočemo izpustiti. Ko namreč prihajamo v čedalje manj meglena območja namreč šele vidimo, kaj vse vlačimo s seboj. In pričnemo te plasti odlagati. To pa je precej dolgotrajen proces. In dokler iskalec ne odloži zadnje meglice, ga na tej poti še vedno spremlja ego. In ko odloži zadnjo meglico takrat pravzaprav spozna, da je bila največja težava ta, da se je poistovetil z meglo, ki ga je obdajala. Da je bila največja ovira ta, da je bil prepričan, da je on ta megla.

Kaj ta metafora pomeni v vsakdanjem življenju? In kakšno ima zvezo z realnostjo? Duhovna pot ni pot najmanjšega odpora, kjer se človek odklopi od vsakdanjega življenja. Najlažje je poiskati votlino in v njej celo življenje meditirat o univerzalnih vesoljnih resnicah. Najtežja naloga duhovnega prebujanja je, to početi v vsakdanjem življenju. Ko hodiš v službo, ko se srečuješ z najrazličnejšimi ljudmi, ko vsak dan znova srečuješ druge duhovne iskalce… in ob vsem tem skušaš ohranjati svoj notranji mir. Vedno znova analiziraš lastne odzive, iščeš vzorce, ki ti pomagajo razumeti, zakaj si se znašel v neki situaciji, zakaj si srečal točno tistega človeka. Ko spoznaš, da ni svet kriv za tvojo "nesrečo", ampak si za svoja dejanja in besede, svoje odzivanje na okolico in s tem ustvarjenje svoje realnosti odgovoren sam… takrat se potovanje šele začne. Takrat šele najdemo vso "šaro in kramo", ki leži na našem lastnem podstrešju. In začnemo čistiti, kos za kosom. Skozi inkarnacije se je namreč krama (karma) odlagala in proces čiščenja tega je zelo težko opraviti na hitro. Zakaj pa se to čiščenje, ta pot iz megle sploh splača? Je vredno vsega truda? Na to vprašanje bo vsak odgovoril drugače. Zase lahko rečem, da je čudovita izkušnja, da je neverjetno kaj vse se najde, kar pa je pri vsem najlepše je to, da vsaj vem, koliko je še za sčistiti, medtem, ko nekateri sploh še ne vedo, da imajo podstrešje. Ste pripravljeni na pot skozi meglo, poiskat svoje podstrešje in pogledat, kaj tam leži?