12. 02. 08

Trenutki neskončnosti

Včasih je duhovno znanje, nasvete in poglede težko praktično vpeljati v življenje. Ko smo sami s seboj, še nekako gre… potem pa pride jutro in zopet je potrebno v službo, med vsakdanje ljudi, z vsakdanjimi navadami, različnimi vibracijami… kot bi se vse naše duhovno zavedanje začasno zapeljalo na stranski tir. Lahko bi rekli, da nas vsakdanjik posrka vase. In tako dan za dnem. Vsak dan sicer prinese nekaj novega, ampak nekje pod površjem čepi občutek ujetosti, vrtenja v krogu…čista rutina. In z rutino se je najtežje boriti. Če se ne ubadamo z njo, nas neopazno zavije v svoje mreže in čas beži mimo nas, brez da bi se kaj "zgodilo". Dan postane enak dnevu, pod kožo se nam splazi apatija, razum kot bi otopel.

Kaj storiti? Sama opažam, da "lovim trenutke". Še posebej tiste, ki se zdijo najbolj vsakdanji – sončni vzhod, oblaki na nebu, prvi pomladanski cvetki, popoldanska svetloba v gozdu, čivkanje vrabcev, sončni žarki na obrazu. Za hip postanejo ti trenutki neskončni. Postanejo "ujeti" v moj zdaj. In ugotovila sem, da me ti trenutki polnijo z energijo. S tisto pravo. Dajo mi vedeti, da je stvarstvo z menoj. V teh trenutkih ni več misli, ni več skrbi in ni več rutine. So samo čudovita občutja, srkanje lepote in povezanost z vsem kar je.

Pravzaprav je težko razložiti. Zadnjih nekaj mesecev so to trenutki, ki dajejo obdobju v katerem se nahajam čisto poseben smisel. Dajo mi vedeti, da je to obdobje učenja, prehoda od nečesa starega k novemu. Kot bi mi kazali, kaj imam in kam me pelje pot, če to želim. Vem, da me čaka nekaj čudovitega, vendar se moram naučiti premostiti in povezati "povprečni" vsakdanjik s potjo, ki sem si jo namenila. Zadnje čase si dostikrat želim, da bi se počasneje premikala skozi čas, vendar vem, da je z višanjem vibracije nujno odvreči vso odvečno prtljago. Kaj mi lahko koristi in kaj ne? Je res smiselno zapravljati energijo za vklapljanje v potrošništvo? Če zvečer gledam televizijo ali lahko rečem, da nimam časa za pisanje, ustvarjanje ali meditacijo? Ne gre več za to ali imam čas ali ne, ampak čemu namenjam svojo energijo. S čim se bom in s čim se ne bom ukvarjala, obremenjevala, razmišljala. Medtem pa lovim trenutke. Neskončne trenutke lepote. Celo v jutranjem odsevu vzhajajočega sonca na aluminijasti strehi podjetja na poti v službo. In potem me za 8 ur posrka vsakdanjik.

Ni komentarjev:

Objavite komentar