Zadnjič sem med iskanjem informacij o patološkem narcisizmu naletel na forum, kjer je Anonimni zapisal sestavek, ki se mi je zdel zanimiv. (copy paste od tukaj)
V preteklosti je bilo rojstvo otroka za družino izjemnega pomena, ker
je imel otrok že ob svojem rojstvu določene naloge in zadolžitve
znotraj družine in tudi znotraj družbe. Družbeni status mu je
določal mesto v družbi (tlačan, fevdalec, delavec, tovarnar), hkrati je
za družino pomenil dodano vrednost.
Z rojstvom dečka se je nadaljevalo družinsko ime, deček je bil
vzgajan, da bo prevzel družinske vrednote in posle (skrb za kmetijo,
tovarno, s poroko je družina od neveste dobila doto...). Deklice so bile
vzgajane, da bodo skrbele za družino, da bi se lahko rod nadaljeval.
Hkrati so za primarno družino predstavljale tudi neko vrsto breme, zato
so jo vzgajali v strahu pred užitkom in v pokorščini družini oz. možu.
Zaradi tega je bila uvedena nevestina dota, s katero so družine
privabljale snubce, da bi se z odhodom neveste razbremenil družinski
proračun. Družina, ki je bila ponavadi religiozna, je bila hkrati
primarna celica cerkvenih, državnih in družbenih vrednot. Avtoritaren
oče je predstavljal hkrati avtoriteto države.
Z začetkom obeh svetovnih vojn so ljudje postajali vse bolj
nezaupljivi do državnih institucij in tedanjih družbenih vrednot.
Predvsem ženske, ki so ugotovile, da v času vojne zmorejo preživeti brez
moških. Zadeve so dosegle svoj vrhunec v šestdesetih letih 20.
stoletja, ko so se ženske osvobajale moške nadvlade še v spolnosti ter
so se pričele resne znanstvene raziskave tudi na področju ženskega
spolnega uživanja (hipijstvo).
Kaj pa danes?
V zadnjih nekaj letih je bilo v naši družbi spet začutiti, da bi
morala ostati ženska doma, za štedilnikom, skrbeti za družino, moški pa
naj bi bil tisti, ki bi skrbel za družinski proračun. A račun se ne
izide. Ne finančno in ne kako drugače.
Osvobojena ženska, ki se zaveda svojih zmožnosti in sposobnosti se
najverjetneje ne bo nikoli več tako zlahka ter samovoljno postavila
nazaj "za štedilnik". Moški pa ne ve, kaj naj s tako močno žensko dela,
saj mu je odvzeta naloga, ki je veljala v družbi zelo dolgo. Biti glava
družine. Zato se današnji moški zateka v politiko, v prekomerno delo, v
odvisnosti..., ženska pa v večini primerov vzgaja otroke sama. Družba je
navidez še vedno zelo patriarhalna (moški so menedžerji, politiki...), a
v resnici temu že dolgo ni več tako. Kaotično stanje se iz družine
prenaša tudi na družbo, državo ali obratno, kakor komu drago.
Današnji otrok postane z rojstvom središče sveta brez natančno
določenih nalog in vloge v družini ter družbi. Zaradi hitrega načina
življenja ter razkazovanja moči posameznika oz. njegovih staršev pa
novorojeni otrok kljub vsemu nima mirnega in brezskrbnega otroštva.
Njegova edina naloga je postala "biti nosilec statusa družine" - imeti
veliko igrač, obiskati čim več delavnic, krožkov, gledaliških predstav,
imeti vseskozi odličen uspeh v šoli, imeti najboljši telefon, itd.
Starša mu nudita vse, doma mu ni potrebno ničesar delati, njegova volja
je neomajna v iskanju absolutne svobode. Le otroštva, kjer bi se učil na
svojih napakah v družbi sovrstnikov, največkrat ta otrok nima. Prav
tako nobene odgovornosti za napake, ki jih dela.
Zato je logično, da bo postal absolutno svoboden potrošnik brez
odgovornosti, saj je navajen, da je imel vse življenje vsega na
pretek. Le odgovornosti do samega sebe ter do drugih ne, zato se bo ob
neuspehih, ki jih življenje vedno prinaša, zatekel k začasnemu ugodju
droge, nakupovanja, tudi vandalizma...
