7. 10. 14

O otrocih, sodobnih ženskah in avtoritarnih očetih

Zadnjič sem med iskanjem informacij o patološkem narcisizmu naletel na forum, kjer je Anonimni zapisal sestavek, ki se mi je zdel zanimiv. (copy paste od tukaj)

V preteklosti je bilo rojstvo otroka za družino izjemnega pomena, ker je imel otrok že ob svojem rojstvu določene naloge in zadolžitve znotraj družine in tudi znotraj družbe. Družbeni status mu je določal mesto v družbi (tlačan, fevdalec, delavec, tovarnar), hkrati je za družino pomenil dodano vrednost.

Z rojstvom dečka se je nadaljevalo družinsko ime, deček je bil vzgajan, da bo prevzel družinske vrednote in posle (skrb za kmetijo, tovarno, s poroko je družina od neveste dobila doto...). Deklice so bile vzgajane, da bodo skrbele za družino, da bi se lahko rod nadaljeval. Hkrati so za primarno družino predstavljale tudi neko vrsto breme, zato so jo vzgajali v strahu pred užitkom in v pokorščini družini oz. možu. Zaradi tega je bila uvedena nevestina dota, s katero so družine privabljale snubce, da bi se z odhodom neveste razbremenil družinski proračun. Družina, ki je bila ponavadi religiozna, je bila hkrati primarna celica cerkvenih, državnih in družbenih vrednot. Avtoritaren oče je predstavljal hkrati avtoriteto države.

Z začetkom obeh svetovnih vojn so ljudje postajali vse bolj nezaupljivi do državnih institucij in tedanjih družbenih vrednot. Predvsem ženske, ki so ugotovile, da v času vojne zmorejo preživeti brez moških. Zadeve so dosegle svoj vrhunec v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so se ženske osvobajale moške nadvlade še v spolnosti ter so se pričele resne znanstvene raziskave tudi na področju ženskega spolnega uživanja (hipijstvo).

Kaj pa danes?

V  zadnjih nekaj letih je bilo v naši družbi spet začutiti, da bi morala ostati ženska doma, za štedilnikom, skrbeti za družino, moški pa naj bi bil tisti, ki bi skrbel za družinski proračun. A račun se ne izide. Ne finančno in ne kako drugače.

Osvobojena ženska, ki se zaveda svojih zmožnosti in sposobnosti se najverjetneje ne bo nikoli več tako zlahka ter samovoljno postavila nazaj "za štedilnik". Moški pa ne ve, kaj naj s tako močno žensko dela, saj mu je odvzeta naloga, ki je veljala v družbi zelo dolgo. Biti glava družine. Zato se današnji moški zateka v politiko, v prekomerno delo, v odvisnosti..., ženska pa v večini primerov vzgaja otroke sama. Družba je navidez še vedno zelo patriarhalna (moški so menedžerji, politiki...), a v resnici temu že dolgo ni več tako. Kaotično stanje se iz družine prenaša tudi na družbo, državo ali obratno, kakor komu drago.

Današnji otrok postane z rojstvom središče sveta brez natančno določenih nalog in vloge v družini ter družbi. Zaradi hitrega načina življenja ter razkazovanja moči posameznika oz. njegovih staršev pa novorojeni otrok kljub vsemu nima mirnega in brezskrbnega otroštva. Njegova edina naloga je postala "biti nosilec statusa družine" - imeti veliko igrač, obiskati čim več delavnic, krožkov, gledaliških predstav, imeti vseskozi odličen uspeh v šoli, imeti najboljši telefon, itd. Starša mu nudita vse, doma mu ni potrebno ničesar delati, njegova volja je neomajna v iskanju absolutne svobode. Le otroštva, kjer bi se učil na svojih napakah v družbi sovrstnikov, največkrat ta otrok nima. Prav tako nobene odgovornosti za napake, ki jih dela.

Zato je logično, da bo postal absolutno svoboden potrošnik brez odgovornosti, saj je navajen, da je imel vse življenje vsega na pretek. Le odgovornosti do samega sebe ter do drugih ne, zato se bo ob neuspehih, ki jih življenje vedno prinaša, zatekel k začasnemu ugodju droge, nakupovanja, tudi vandalizma...