Ste se kdaj vprašali katerega dela sebe se zavedate, ko razmišljate o sebi? Največkrat se v vsakdanjem življenju zavedamo svojega fizičnega telesa. Še posebej, kadar nas kaj boli, tišči, špika in je z njim karkoli narobe. V takem trenutku takoj reagiramo in skušamo odpraviti nevšečnost. Če je zadeva hujša obiščemo zdravnika, ki nam predpiše tablete za instant rešitev. Čeprav se fizičnega telesa zavedamo in se z njim celo istovetimo, zanj bolj slabo skrbimo. Res ga nahranimo, kadar nas prime lakota, vendar bolj slabo razmišljamo o tem s čim ga hranimo. Ni moj namen pisati o zdravi prehrani in postenju, tovrstnih informacij je dovolj drugod. Tudi "vzdržujemo" svoje telo bolj slabo – cele dneve bolj kot ne sedimo, zvečer, ko naj bi se umirili pa ga peljemo v zaprto telovadnico brez kisika, kjer ga v eni uri dodobra prepotimo. Pa še to bolj z namenom, da bi pokurili tiste kalorije, ki smo jih vase zmetali preko dneva, kot pa zaradi samega zdravja. Ja, mi smo fizično telo, z vsemi živčnimi povezavami, celicami, nevroni in možganskimi transmiterji.
Potem pa se zgodi nekaj, kar povzroči, da privrejo na dan čustva. In nas preplavijo. Rečemo, da smo jezni, srečni, žalostni, zaljubljeni. Se pravi imamo čustva in smo čustveni. S čustvi se ukvarjamo še manj kot s telesom. V tistem trenutku, ko nas preplavijo čustva, nas usmerjajo in vodijo v dejanja, ki si jih kasneje težko razlagamo. Svoja čustva poznamo zelo slabo. Načeloma sicer vemo, kaj nas vesli, žalosti, česa nas je strah, ampak to precej težko nadzorujemo. Tisti, ki imajo takšne čustvene težave, da s tem motijo okolico, se morda odločijo obiskati psihoterapevta, da jim pomaga čustva spraviti pod nadzor. Vsaj tista moteča. In potem celo priznamo, da nas poleg fizičnega telesa, "sestavljajo" tudi čustva.
Vendar imamo še razum. Tega znamo celo uporabljati… Kaj res? Celo življenje se nekaj učimo, si stvari skušamo zapomniti, si jih logično razlagati in imamo cel kup znanosti, ki nam pri tem pomagajo. Brez razuma bi še danes živeli v votlinah! Pa se izkaže, da nam tudi razum ne služi najbolje, saj nam vsake toliko časa odpove. Vsak si lahko sam najde primer iz svojega življenja, ko je "izgubil glavo", dobil "črno luknjo" ali pa samo preprosto nekaj pozabil. Ob podrobnem pregledu ugotovimo, da tudi za lastni razum ne skrbimo najbolje. Največkrat ne izbiramo informacij, ki jih prejemamo, pustimo se "poneumljati", nasedamo na razne marketinške prijeme… ker je lažje slediti, kot premisliti in preveriti. Morda bom krivična, ampak zakaj je lažje vzeti v roke Lady kot National Geographic? Zakaj je lažje prižgati TV, kot v roke vzeti knjigo? Zaradi pomanjkanja časa zagotovo ne! Že če se samo malo posvetimo razmišljanju, se poistovetimo s svojimi mislimi: mislim, torej sem.
In, ko se nekoč zgodi nekaj, česar ne moremo doumeti ne na fizičnem, ne na čustvenem, kaj šele na razumskem nivoju, se začnemo spraševati ali nismo morda še nekaj več. Nekaj kar je višje in globlje in bolj celostno kot tisto, kar mislimo, čustvujemo in otipamo? Takrat si postavimo vprašanje: kdo sem? Zakaj se moje življenje odvija na tak način? Od kod prihajam, kam grem, kaj je moj namen? Na takšna vprašanja naletimo, kadar rešujemo težave, za katere ne najdemo rešitve v prej omenjenih nivojih. Ko se odločimo, da bomo poiskali odgovore, ugotovimo, da imamo najprej ogromno dela, da uredimo svoje mentalno, čustveno in fizično telo. Če se dvignemo v stanje razširjene zavesti, so spodnja tri telesa videti skoraj kot smog in megla v ljubljanski kotlini sredi zime. V stanju razširjene zavesti, se dvignemo do svojega astralnega telesa, od koder med drugim lahko komuniciramo z drugimi svetlobnimi bitji. Odkrijemo, da je naša zavest neizogibno povezana z višjimi nivoji, da smo tudi mi svetlobna bitja, da smo duše, ki izhajamo iz Stvarnika, ki je brezkončna Ljubezen. Kako bo vsak posameznik prišel do teh spoznanj, je individualna izkušnja. Vsekakor pa pot tja vodi skozi očiščenje in integracijo vseh naših nivojev in stanj zavesti. Nekateri za to potrebujejo več, drugi manj časa, vsi pa smo na poti vračanja v to čudovito enost, kjer ni več individualne zavesti, ampak samo stanje Biti v Enosti.
Stavek, ki v celoti zajame bistvo Aura-Some. Potovanje v čudoviti svet barv in svetlobe je pravi balzam za dušo in ne pravijo zastonj, da je Aura-Soma terapija za dušo. Tekoča svetloba, ki jo je v stekleničke ravnotežja ujela Wicky, je prava hrana našega bitja. Barve ujete v olje in vodo, pomešane s kristali in rastlinami, so me neustavljivo začarale, lahko bi celo rekla omamile. Našla sem vez med vibracijo in svetlobo.
