Odpuščanje – "forgive or let it go?"

Veliko je govora o odpuščanju – da je potrebno odpustiti vsem , ki so nam kaj slabega storili. Ampak mene je vedno zanimalo, kdaj veš, da si nekomu odpustil. Neštetokrat sem namreč v svoji glavi sklenila, da določeni osebi odpustim neko dejanje, besedo ali karkoli že. In čez dan ali dva sem se zalotila, da še vedno premišljujem o tej isti osebi in kaj mi je storila. Pa saj sem ji vendar odpustila! 

Kar nekaj časa je trajalo, da sem spoznala, da odpuščanje ni samo "forgive", ampak je odpuščanje predvsem "let it go". Torej, ko spremenim svoj odziv na dejanje/besede te osebe, ko razumem, da v dani situaciji ta oseba ni znala drugače in ko se zavem, kaj me je pri tem naučila… takrat vem, da sem ji odpustila. Odpuščam predvsem za nazaj, kajti odpustimo lahko le nekomu, ki nas je "prizadel". Prizadet pa je vedno lahko le naš Ego. In tega je prizadel nek drug Ego. In kadar odpuščamo, se moramo dvigniti nad Ego vseh vpletenih. Takrat lahko ugotovimo, da smo se nekaj naučili, osebnostno zrasli in situacijo enostavno odpustimo iz svojega življenja.

Na prvem mestu pa je zagotovo odpuščanje sebi. Če smo iskreni sami s seboj in pregledamo kako se obnašamo do sebe, hitro ugotovimo, da smo vedno le mi sami tisti, ki se prizadenemo, ki se ne ljubimo dovolj in se zato nase jezimo, se zapostavljamo in si mnogo stvari zamerimo. Na prvem mestu moramo torej odpustiti sebi, da grdo ravnamo sami s seboj. In, ko smo sami s seboj razčistili, ko smo spoznali, da smo mi sami tisti, ki se mučimo, takrat si lahko odpustimo (forgive) in opustimo samodestruktivne vzorce, ki jih nosimo v sebi (let it go). 

Ko odpustimo sami sebi, zmoremo odpustiti tudi drugim. Najlepše pa je, da takrat, ko v sebi najdemo mir in ravnovesje, le malokdo to lahko podre oz. nas prizadene in odpuščamo lahko sproti. Na ta način se znebimo velikih bremen, čustvene prtljage in odnosi z ljudmi okoli nas postanejo prijetnejši, polnejši in ljubeči.

V procesu odpuščanja in spuščanja so mi vedno pomagale vibracijske esence, ki so me poprle v nameri, mi dvignile vibracijo in pomagale, da je proces lepše ter hitrejše stekel. Prav Forgiveness - odpuščanje in Letting go - spuščanje sta idelani za tisto, kar opisujem zgoraj. Ta zadnja je namenjena predvsem spuščanju povezav s preteklimi odnosi, nekdanjeimi partnerji ali celo ob smrti bližnjega. Hvaležna sem, da imam ta orodja na voljo in z veseljem jih priporočam tudi tebi bralka oz. bralec.

Nekaj o Bogu

Stephen Turoff je eden velikih "promotorjev" Boga in Božje Ljubezni. Prvič, ko sem slišala o njem, sem slišala, da je psihični kirurg, potem sem prebrala knjigo o njem in obiskala njegov seminar. Predlani sem bila še na posvetivi rodovnega posestva v Vikrčah. Energije, ki jih kanalizira in oddaja so neverjetne in njegov govor poseže v globoko v plasti fizičnega in duhovnega bitja.

Njegov stavek, ki je popolnoma spremenil moje razumevanje vere in boga je bil: I DO NOT BELIEVE IN GOD… I KNOW HIM. Na začetku moje poti, je bilo to nekaj, kar mi je dalo misliti. Kako je Bog lahko oseben? Kako je lahko "mali človek" v osebnem poznanstvu s Stvarnikom, Vsemogočnim Bogom? In globoka resnica, da Bog ni nekaj ali nekdo visoko nad nami, ampak je v nas, je z vsakim izmed nas, je sesula mojo obrambo. In Bog NI star gospod z dolgo brado, ki je jezen na nas, ker smo grešniki, ampak je Ljubezen, ki nas napolnjuje in nam pomaga, da se v njem zopet najdemo. Čeprav zaradi zgodovine, ki jo nosi in nenehnih zlorabljanj, nerada uporabljam besedo Bog, je ta beseda še vedno tista, ki lahko zaobjame vse ostale (Stvarnik, Vseprisotni, Vsemogočni, Enost, Univerzum, Najvišji…).

In Stephenov glas, ki zveni kot glas preroka, ubesedi tisto, kar moramo slišati: da je Bog vedno z nami, da je v nas, da nas ljubi ne glede na to kaj storimo in da smo pravzaprav mi tisti, ki ga "kaznujemo", ker ga zanemarjamo, ga obtožujemo in zlorabljamo njegovo ime in besede. In danes nam je ubesedil zgodovino učlovečenja Boga.

Na začetku je bila praznina. In iz te praznine se je oblikovala misel, ki je ustvarila besedo. Ta je povzročila gibanje in pričelo se je stvarjenje. In v tem stvarjenju se je Bog oddvojil iz samega sebe, da bi lahko izkusil in ljubil samega sebe. V tem mešanju energij, oblikovanju in preoblikovanju svetlobe je bil ustvarjen duhovni svet, ki je popoln. Svetloba se je še naprej zgoščevala, dokler ni postala tako gosta, da se je spremenila v materijo in ustvarila posnetek popolnega sveta – nepopolni svet. Svetloba je tako zgoščena, da je postala zamrznjena v času in prostoru. Z dviganjem vibracije, s približevanjem Bogu to svetlobo segrevamo in topimo ter se na ta način približujemo spet nazaj popolnemu svetu. To pa je možno le skozi Ljubezen. Ljubezen nas vodi nazaj v Boga iz katerega smo bili ustvarjeni. In vse, kar moramo storiti je, da ljubimo ... sebe, ljudi okoli nas, vse kar obstaja, Boga. Samo ljubimo.

Trenutki neskončnosti

Včasih je duhovno znanje, nasvete in poglede težko praktično vpeljati v življenje. Ko smo sami s seboj, še nekako gre… potem pa pride jutro in zopet je potrebno v službo, med vsakdanje ljudi, z vsakdanjimi navadami, različnimi vibracijami… kot bi se vse naše duhovno zavedanje začasno zapeljalo na stranski tir. Lahko bi rekli, da nas vsakdanjik posrka vase. In tako dan za dnem. Vsak dan sicer prinese nekaj novega, ampak nekje pod površjem čepi občutek ujetosti, vrtenja v krogu…čista rutina. In z rutino se je najtežje boriti. Če se ne ubadamo z njo, nas neopazno zavije v svoje mreže in čas beži mimo nas, brez da bi se kaj "zgodilo". Dan postane enak dnevu, pod kožo se nam splazi apatija, razum kot bi otopel.

Kaj storiti? Sama opažam, da "lovim trenutke". Še posebej tiste, ki se zdijo najbolj vsakdanji – sončni vzhod, oblaki na nebu, prvi pomladanski cvetki, popoldanska svetloba v gozdu, čivkanje vrabcev, sončni žarki na obrazu. Za hip postanejo ti trenutki neskončni. Postanejo "ujeti" v moj zdaj. In ugotovila sem, da me ti trenutki polnijo z energijo. S tisto pravo. Dajo mi vedeti, da je stvarstvo z menoj. V teh trenutkih ni več misli, ni več skrbi in ni več rutine. So samo čudovita občutja, srkanje lepote in povezanost z vsem kar je.

Pravzaprav je težko razložiti. Zadnjih nekaj mesecev so to trenutki, ki dajejo obdobju v katerem se nahajam čisto poseben smisel. Dajo mi vedeti, da je to obdobje učenja, prehoda od nečesa starega k novemu. Kot bi mi kazali, kaj imam in kam me pelje pot, če to želim. Vem, da me čaka nekaj čudovitega, vendar se moram naučiti premostiti in povezati "povprečni" vsakdanjik s potjo, ki sem si jo namenila. Zadnje čase si dostikrat želim, da bi se počasneje premikala skozi čas, vendar vem, da je z višanjem vibracije nujno odvreči vso odvečno prtljago. Kaj mi lahko koristi in kaj ne? Je res smiselno zapravljati energijo za vklapljanje v potrošništvo? Če zvečer gledam televizijo ali lahko rečem, da nimam časa za pisanje, ustvarjanje ali meditacijo? Ne gre več za to ali imam čas ali ne, ampak čemu namenjam svojo energijo. S čim se bom in s čim se ne bom ukvarjala, obremenjevala, razmišljala. Medtem pa lovim trenutke. Neskončne trenutke lepote. Celo v jutranjem odsevu vzhajajočega sonca na aluminijasti strehi podjetja na poti v službo. In potem me za 8 ur posrka vsakdanjik.

Sanje, sanjanje in zavest

Vsi sanjamo. Vsi, brez izjeme, le da se eni sanj spominjajo, drugi ne. Sanje so človeštvo že od nekdaj privlačile, predvsem njihova razlaga. Najstarejša najdena sanjska knjiga je egipčanska, ki je nastala 1500 pr.n.št. Kasneje je imela vskak civilizacija svojo knjigo. V nedavni zgodovini sta se s sanjami ukvarjala Freud in Jung, ri prvem so sanje tesno povezane z arhetipi in kolektivnim nezavednim, pri drugem z zavrto spolnostjo. Toda kaj so sanje? Zakaj sanjamo? Dokazano je, da človekovo fizično telo zaradi pomanjkanja spanja ne utrpi posledic, utrpi jih njegova psiha. Človekovo duševno stanje se drastično poslabša, če mu je kraten spanec. In pri tem imajo sanje očitno veliko vlogo.

Ko človek zaspi, zaspijo tudi njegove misli, njegov ego in takrat se odpre višjim nivojem. Ker ni več mentalnih blokad, je zmožen prejemati sporočila. In ta sporočila so sanje. Psihologi se veliko ukvarjajo s sanjami, jih delijo na vrste, jim določajo funkcije, v osnovi pa so sanje namenjene posamezniku. Le posameznik sam lahko svoje sanje dojame na način, kot so mu bile namenjene. Sanje vsebujejo tisto, česar se ne zavedamo, ko skušamo razumeti trenutno situacijo, zato nam največkrat niso takoj razumljive. Sanjamo namreč na različnih nivojih zavesti.

Kadar sanjamo na mentalni ravni, največkrat predelujemo dnevne dogodke in vtise, tekoče informacije in takrat so sanje le vrsta slik in vtisov, ki med seboj nimajo nobene zveze pa tudi nobenega sporočila. Naš um le pospravlja in sortira.

Sanje na čustveni ravni se ponavadi vrtijo okoli naših odnosov – do drugih ljudi, situacij, dogodkov, predmetov. Kar nam ni uspelo v fizični realnosti, izživimo v sanjah. Največkrat se na tem nivoju odvija neka bolj ali manj smiselna zgodba z osebami, ki jih poznamo ali pa (še) ne. Takšne sanje nam skušajo sporočiti česar si nočemo priznati ali pa nam nakazujejo kako se bodo odnosi odvijali.

In potem so sanje na višjih nivojih, ko z našo zavestjo komunicira naš višji jaz oz. naša duša. Na tem nivoju imajo sanje globlji pomen in ponavadi pomembno sporočilo. Takim sanjam lahko rečemo preroške sanje, na tem nivoju se dogajajo astralna potovanja. Kadar se zbudimo iz takšnih sanj imamo občutek realnosti in živosti. Takšne sanje nam največkrat še dolgo ostanejo v spominu in lahko celo vlivajo na naše odzivanje v fizičnih situacijah. V takšnih sanjah komunicirajo z nami naši vodniki, angeli ali druge duše.

In to sanjanje lahko spodbujamo in krepimo tako, da pričnemo pisati sanjski dnevnik. Ko sem si dve leti nazaj pričela pisati svoj sanjski dnevnik sem pričela spominjati vsakih sanj. In sanje so bile bolj jasne, konkretnejše pa tudi razna sporočila, ki sem jih dobivala v sanjah so mi pomagala v vsakdanjem življenju. Ko sem z dnevnikom prenehala, sem počasi zopet pričela pozabljati sanje, sporočila niso bila več tako konkretna in močna. Sedaj si zapišem le tiste posebno »močne« sanje, ki mi ponavadi prinesejo »navodila« ali razlage. Naše duhovno vodstvo z nami komunicira na način, ki ga dojemamo in razumemo in če se odločimo, da bomo okrepili svojo povezavo z njimi skozi sanje, se bodo tudi naši vodniki in angeli temu z lahkoto prilagodili. Pri razlagi sanj je tako ni najpomembnejše vprašanje kaj pomenijo, ampak kaj pomenijo tebi?!

Zavedanje, izkustvo, občutenje - popolnost

V skoraj vseh knjigah o duhovnosti, naj bodo kanalizirane, napisane iz izkušenj ali kako drugače, se pojavi tudi takšna ali drugačna teorija o nastanku človeka oz. vzroku, da so se duše spustile v fizično vibracijo. Duša je individualni izraz Stvarnika, Boga, Vesolja, Kozmosa, Najvišjega, Ljubezni ali kakorkoli že poimenujete tisto najvišje. In skozi različna življenja si nabira izkušnje, se uči. Toda kaj se uči? Kaj lahko popolnost izpopolni, kaj se lahko vsevednost še nauči? To vprašanje me je, priznam, begalo. Če duša že vse ve, če ima dostop do vsega znanja, če je ves čas pri Bogu, zakaj se potem spusti v fizični nivo?

In kot bi v temni sobi prižgal luč, se mi je vse skupaj razjasnilo. Delčki sestavljanke so se postavili na svoje mesto ob branju knjige Neala D.Walscha: Domov, k Bogu. Težko je napisati v stavku, ampak poskusimo. Gre za popolno izkušnjo samega sebe. Del izkušnje, del absolutnega zavedanja h kateremu teži vsaka duša, predstavlja popolno védenje. Tega duša pridobiva na svoji poti oz. bivanju v duhovnem svetu. Vendar pa samo védenje ni celostno brez izkustva. Vedenje in spoznanje sta dve različni zadevi. Izkustvo pa v duhovnem svetu ni mogoče, ampak je možno le v snovnem svetu. Duša se torej utelesi v snovni svet, da bi izkusila tisto kar že ve. Na eni strani je torej védenje o tem kdo smo, na drugi izkustvo tega kdo smo in ko to dvoje združimo dobimo popolno občutenje tega kdo smo.

Primer, ki se mi je ob tem porodil je naslednji. Predstavljajte si, da vam nekdo opiše sočen sadež, ki ga še nikoli niste poizkusili. Opiše vam njegovo obliko, barvo, strukturo… do najmanjše podrobnosti. In sedaj natanko poznate vse značilnosti tega sadeža. In v tem trenutku se porodi ideja, da ni dovolj, da veste kakšen je sadež, da bi ga dojeli kot celoto, ga morate (po)izkusiti. In ko ga dobite v roke, lahko začutite njegovo težo, zavohate njegov vonj, ugriznete vanj in ga okusite. In šele tedaj, ko se vedenje in izkušnja združita lahko v popolnosti občutite ta sadež. In nihče v fizičnem ali duhovnem svetu vam ne bi mogel razložiti kakšen je okus ali vonj tega sadeža. To morate izkusiti sami.

Enako je z življenjem. Duša je že popolna in se tega zaveda, vendar mora to tudi izkusiti. Ker pa je težko prepoznati svojo svetlobo, če je ne moreš z ničemer primerjati, je fizična realnost ustvarjena kot svet dvojnosti. Da bi spoznali Svetlobo je bila ustvarjena Tema. In Tema ni nič drugega kot odsotnost Svetlobe. Sploh ne obstaja, ampak smo si jo izmislili, da bi lahko"merili" svetlobo. In tako je z vsemi stvarmi. Duša izkuša vse vidike in na ta način definira in spoznava samo sebe, šele s spoznavanjem same sebe pa lahko združi zavedanje in izkustvo v popolno občutenje same sebe.

REINKARNACIJA ALI ISKANJE SVOJE SVETLOBE

Da so naše duše neumrljive je bil del moje krščanske vzgoje. Ta del vere je bil zame popolnoma sprejemljiv. Tisto kar mi pri tem nikoli ni bilo jasno, logično kaj šele sprejemljivo je, da živimo 60-70 zemeljskih let in na koncu nas bo Bog »sodil« glede na to, kaj smo v teh letih počeli in nam »dosodil« večnost v nebesih ali peklu. To mi pa nekako ni šlo. Teh nekaj kratkih let na Zemlji naj bi odločilo o večnosti, ki jo bo prebila naša duša. Tak Bog bi bil izjemno nepravičen. Reinkarnacija je bila možnost, ki sem jo vedno dopuščala, dokler nisem v roke prijela Newtonove knjige Usoda duš. Bolj kot sem brala knjigo, bolj se mi je vse skupaj zdelo znano, domače in samoumevno. Knjiga mi je potrdila, da reinkarnacija obstaja, poleg tega pa je zemeljska izkušnja le del učenja in rasti naše duše. In tako se je pričela moja duhovna pot. Želela sem izvedeti več o sebi, o svoji duši.

Skozi odkrivanje angelov, mojstrov in drugih bitij Svetlobe sem ponovno odkrivala sebe in svet, v katerem bivam. Z meditacijami sem širila svojo zavest in duhovna sfera je postala moja realnost. V nekaj vodenih in nekaj spontanih regresijah v svoja prejšnja življenja, sem našla in razrešila nekatere vzorce. Med novoletnmi prazniki sem imela priložnost prebrati 4 knjige dr. Briana Weissa o reinkarnaciji. Pravzaprav o procesu utelešanja duš na zemeljskem nivoju in s tem povezanih lekcij.

Danes je zame reinkarnacija neizpodbitno dejstvo. Zavedanje, da sem se naučila že mnogo lekcij, da je vedno možnost popraviti, kar smo naredili slabo. Ko ljudje umremo, umre samo naše fizično telo. Naši spomini, naša zavest živi naprej. Utelešenje duše v fizično realnost je izkušnja, ki si jo izbere naša duša. Izbere si prostor in čas v katerm se bo utelesila, izbere si starše, ki ji bodo omogočili, da bo najlažje osvojila zadano nalogo, z drugimi dušami se dogovori v kakšen odnos se bo z njimi spustila. Ko si zariše okvirje znotraj katerih bo živela, se zavestno odloči, da bo na ta svoj načrt v času zemeljskega bivanja pozabila. Zakaj? Ker se duša uči iz izkušenj, ki jih živi. Tako kot test v šoli – če bi dobili vprašanja in odgovore že v naprej bi test sicer izdelali, naučili pa se ne bi ničesar.

V zemeljskem bivanju je tako najpomembnejša svobodna volja. Vsak se sam odloča o vsem: kako bo reagiral v situacijah, kakšnega partnerja si bo izbral, kako se bo spopadal z različnimi živjenjskimi situacijami. Ni pravilnih in napačnih odločitev, ker je vsaka odločitev nova izkušnja. Tako smo sami odgovorni za vse kar se nam v življenju dogaja. Na nekatere stvari morda res nimamo vpliva in se zgodijo; imamo pa vpliv na to, kakšna bo naša reakcija. Bolj kot je naša reakcija usmerjena v našo osebno in duhovno rast, bližje je temu, kar si je zadala naša duša. Bolj kot je naša reakcija usmerjena v nizke vibracije, dlje je duša od tega, da osvoji svojo lekcijo. In v naslednjem življenju se bo verjetno ukvarjala z enakimi težavami, situacijami ali odnosi. Dokler ne bo uspela premagati vzorcev ali vedenj, ki ji preprečujejo, da bi rasla. In to je tisto, čemur pravimo karma.

Karma so vzorci, načini odzivanja v določenih situacijah, ki jih še nismo uspeli razrešiti. Kdor ima težave z jezo, se bo tolikokrat zapletal v situacije, ki ga jezijo, dokler se ne bo naučil reagirati brez jeze. Kdor se mora naučiti sočutja, se bo vedno znova znašel v vlogi, ki mu bo pomagala, da razvije sočutje. Ljudje drug drugemu pomagamo in se drug od drugega učimo. Nikoli noben odnos ni naključen, vedno je nekje skrita lekcija, ki nam pomaga, da rastemo, se razvijamo in postajamo vedno svetlejši na naši poti Domov.

Iz knjige Neala Donalda Walscha Domov k Bogu:

To je tako kot če bi šel po ulici in prišel do križišča, kjer bi bilo veliko kažipotov, na katerih bi pisalo POT DOMOV, a bi bil vsak od njih obrnjen v svojo smer.

Zdaj pa ti že zares postaja jasno.

Kaj za božjo voljo pa govoriš?

Pravim, da Dóma ne moreš zgrešiti ne glede na to katero pot boš ubral.

Potem ni pomembno za katero pot se odločim.

Ni pomembno.

Ni pomembno katero pot uberem?

Absolutno in povsem nepomembno je , po kateri poti boš šel.

Zakaj bi se potem trudil izbrati katerokoli od njih? Če vse poti vodijo Domov, je sploh važno po kateri grem?

Nekatere poti so manj naporne.

Zdravi "egoizem"

Celo življenje nam drugi ljudje govorijo, da ne smemo biti egoistični, da moramo misliti tudi na druge, da ne smemo misliti samo nase... In potem se navadimo, da se odrekamo svojim potrebam na račun drugih. In trpimo, ker naše potrebe ostajajo nezadovoljenje, ker vedno delamo usluge drugim, namesto da bi poskrbeli zase. In to je za nas ravno tako slabo kot egoizem. Egoizem in sebičnost sta v naši družbi nekaj slabega, nezaželenega. In prav je tako. Če pogledamo kako sta besedi sestavljeni vidimo, da je to res: egoizem – skrbeti za svoj Ego in sebičnost – skrbeti za svoj jaz. Žal ne poznamo besede, ki bi opisovala pozitivno skrb za svojo duhovno ali osebno rast. Kajti to je tisto, kar je res pomembno.

Ena oseba ne more rešiti sveta. Sicer pa, kako naj ga reši, če še sama sebe ne more!? Kako lahko učiš nekoga o višjem jazu, o duhvni rasti, če sam nimaš razrešenih svojih težav? In s tem, ko skrbiš zase in svojo rast, samodejno skrbiš tudi za rast drugih: s svojim vedenjem, svojim govorjenjem, odzivanjem na situacije, daješ zgled. In zgledi vlečejo. V svetu energij ni res, da se nasprotja privlačijo, ampak podobno privlači podobno. To pomeni, da bodo ljudje, ki nosijo v sebi veliko jeze, v svoje življenje privlačili druge ljudi z jezo v sebi. Spremeniti je potrebno sebe. Ko smo polni pozitivnih čustev in energij, se ljudje odzivajo s tistim delom sebe, ki je ravno tako pozitiven. In to premaguje tisti negativni del. In kar je pri vsem najpomembnejše: Ljubezen rojeva sočutje. Sočutje je čudovit občutek. To ni usmiljenje; sočutje je modrost duše, ki prepozna drugo dušo in njeno pot na tem svetu. To prepoznanje in modrost ji omogočita, da deluje tako, kot je za drugo dušo najvišje dobro. In ko to prepoznaš, osebe (njene osebnosti) ne moreš več soditi, kaj šele obsojati. Duše so namreč vedno čiste. Se ne umažejo z »grehi«. Duše se samo učijo in pridobivajo izkušnje ter modrost.

Spomnim se, ko sem prvič začutila sočutje v vsej njegovi polnosti. V zelo težki in sovraštva polni situaciji z osebami, ki že desetletja moji družini izkazujejo nepopisljivo odsotnost ljubezni, sem energetsko »skenirala« žensko, ki je vse to povzročala. Njena avra je bila temna in sluzasta in njena srčna čakra je bila tako zapacana, da se je okoli srca naredila kamnita obloga. Temu kar rečemo, kamen namesto srca. In v istem trenutku, sem začutila kako trpi njena duša. In od takrat naprej te ženske ne morem več obsojati in karkoli reče in naredi lahko sprejemam z Ljubeznijo, kajti vem, da je njena duša ravno tako čista kot moja ali tvoja ali od kogarkoli na tem svetu. Nizke energije v katere je zapadel njen Ego so povzročile, da duša nima nikakršne moči nad delovanjem te fizične utelesitve. Uči se izredno težko lekcijo. In pri tem ji lahko pomagam le z brezpogojnim sprejemanjem. Tega nikdar ne bi mogla, če ne bi skrbela zase in svojo duhovno rast.

Duhovni razvoj ni nič drugega kot vzpostavljanje povezave s svojim višjim jazom, z modrostjo svoje duše. In to omogoča transformacijo celotne avre, zavesti, razuma. Spoznamo moč svobodne volje. In takrat lahko presežemo sebično delovanje, saj pričnemo ločevati med resničnimi potrebami neke osebe in zahtevami njenega Ega - egoizma.