Zadnje čase imam občutek kot da ljudje ne znajo več živeti drug z drugim. Vsi imajo takšne ali drugačne težave v odnosih: partnerskih, prijateljskih, na delovnem mestu… na vseh področjih. V službi ravno rešujemo problem dveh sodelavk, ki se živi ne moreta videti, kaj šele, da bi sodelovali. In to se baje vleče že tri leta. Delita si pisarno, kar pomeni, da sta 8 ur na dan skupaj in si nagajata. Eno moti če je okno odprto, drugo če je zaprto. Eno moti, če se druga pogovarja po telefonu, drugo, če pošilja faks. Vsaka malenkost je povod, da si skočita v lase. Ta teden pa je zadeva dosegla vrhunec. Ena je prišla in drugi pomotoma izklopila podaljšek za elektriko na kateri je bil priključen njen računalnik. Letele so kletvice, zmerjanja, sledil je jok in stok. Ena grozi, da bo zaradi psihičnih pritiskov začela hodit na bolniško, druga grozi s civilno tožbo…Huje kot otroci v vrtcu!
Pred tremi leti sem bila na poroki znanke, ki se ravno sedaj ločuje. On jo je varal, ona je vložila ločitev in sedaj ji on nagaja in grozi, da ne bo plačeval alimentov, da ji ne bo nič pustil… v glavnem podrobnosti niso lepe.
Ena od prijateljic ima že sedaj težave s potencialnim bodočim, druga ugotavlja, da od moža ne dobiva tistega kar bi želela, tretja ima spet svoje probleme. Očitno smo v obdobju, ki nas kruto izziva, da začnemo delati na sebi in na odnosih. Ljudje v odnosih drug drugemu nastavljamo ogledalo. Kje nas najbolj boli? Tam je naša šibka točka, ki jo je potrebno brez odlašanja raziskati in okrepiti. V partnerskih odnosih se seveda pokaže več šibkih točk. Začne se z malenkostjo, ki kmalu postane nekaj, kar nam gre na živce in na koncu preraste v pravo vojno. Enostavno, ker ni tako kot smo si mi zamislili. Ponavadi brez upoštevanja partnerjevih zamisli, mnenj, idej. Vse prevečkrat delujemo po principu: kar je tvoje je moje, kar je moje pa tebe nič ne briga. Še kakšen tak lep vzorec se najde: želimo kontrolo nad drugimi, ne želimo pa da drugi kontrolirajo nas. Najhujša pa je naša lastna trmoglavost, sploh če smo prepričani, da mora biti po naše. Imeti svoj prav. Ni lepšega kot to… če hočemo razdreti odnos.
Začne se vedno z nami samimi: ne delaj drugim, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili in star slovenski pregovor postane globoka resnica: pometi najprej pred svojim pragom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar