Svetloba in tema ter razbito zrcalo Enosti

Ni zavedanja brez bolečine. Ljudje bodo naredili vse, ne glede na to, kako absurdno je, da se jim ne bi bilo potrebno soočiti z dušo. Do razsvetljenja ne prideš z vizualiziranjem svetlobnih figur, ampak z ozaveščanjem teme.

Carl Gustav Jung

Ena največjih zablod sodobne duhovnosti je ravno v tem, da ljudje mislijo, da bo tema izginila, če bodo le dovolj pozitivno razmišljali, meditirali in čuječe pazili, da ne čutijo nezaželenih čustev kot je jeza (ta baje ni duhovna), zavist, razočaranje, sebičnost, pohlep… zato ta čustva zelo uspešno potisnejo globoko vase ter si nadenejo sladek nasmeh usmiljenja ter duhovne superiornosti, ki si jo po njihovem zaslužijo. Mantrajo I AM, zviška in zgroženo gledajo na vse, ki ne mantrajo z njimi in glasno predavajo o srčnem sodelovanju ter sočutnem sprejemanju drugačnosti, ko istočasno ne govorijo z nikomer, ki uporablja drugačne tehnike ter z drugimi besedami opisuje isto stvar.

Ta potlačen in nerazčiščen del, se seveda v eteričnem polju nekje mora pokazati in izraziti, ker pač ni integriran v njihovo celostnost. Izbruhne lahko pri njihovih sledilcih, družinskih članih, partnerjih, dandanes na družbenih omrežjih in še kje. 

Medtem, ko se tako duhovno prebujajo v lastno svetlobo, se čudijo od kje na svetu še toliko teme in nizkih vibracij, ko pa vendarle doživljamo Zlato dobo in dvig v višje dimenzije zavedanja. Še malo in razkrite bodo vse prevare, sprenevedanja ter teorije zarote. Zdaj pa res!

Jung je bil genij, ki je imel globok vpogled v človeško psiho in je z drugimi besedami natanko to povedal že pred sto leti. Več kot zmoremo integrirati tiste dele sebe, ki bolijo, so prizadeti, pohabljeni, razpršeni, odtujeni in potlačeni, več svobodne volje imamo, da lahko zavestno izbiramo odziv in ne reagiramo na triggerje. To je en vidik.

Drugo pomembno dejstvo je, da živimo v vesolju DUALNOSTI, kar pomeni, da imamo svetlobo in temo. Skozi to izkušamo, se učimo in se vračamo v svoj izvor. 

Smo kot zrcalo, ki se je razbilo na tisoč koščkov in sedaj skušamo te koščke zbrati, jih pravilno zložiti in sestaviti zrcalo nazaj v njegovo izvorno celostnost. Koščki tega zrcala pa odsevajo vse, kar je naokrog. Svetlobo in temo. Mi pa bi sestavljali zrcalo samo iz tistih koščkov, ki odsevajo svetlobo. Dokler ne bomo prišli do spoznanja, da je popolnoma nepomembno ali košček odseva svetlobo ali temo, ker mi nismo odsev v posameznem koščku, ampak zrcalo kot takšno, se ne bomo sestavili nazaj v celoto.

Svet, ki ga gledate, doživljate, obsojate, kritizirate, se nad njim zgražate, ga zavračate ali se identificirate, je zgolj odsev različnih koščkov vseh nas. Kaj vidite je odvisno od trenutne perspektive, kota pod katerim je košček in odseva v prav tistem trenutku. Vse je igra svetlobe in teme. Trenutek se spremeni, s tem se spremeni odsev. Ko gledate mene, vidite sebe in kalejdoskop sveta, ki ga odsevava oba in mi vsi. Kaj res lahko sodite, kaj je dobro in kaj ni?