V tem zadnjem tednu tega leta sem se odločila, da bom spustila vse, kar ima v mojih mislih predznak MORAM. Poznate to? Ko vam v glavi odzvanja kaj vse bi morali. Zato teden ni ponedeljkovih navdihov, ker bi morali biti, saj to počnem že več kot leto in pol in jih vsi, ki me spremljajo pričakujejo. In kaj, če jih en teden ne bo? Se bo svet podrl? Ne. Bom izgubila sledilce? Ne. Bom zaradi tega kaj manj zaslužila? Ne. Zato je ta teden namenjen tudi globokemu notranjemu razmisleku, zakaj počnem, kar počnem. Kaj je tisto, kar je v tem preteklem letu delovalo in kaj ne? Kam sem usmerjala energijo, čas in svoje napore in ali se je to povrnilo?
Tako zanimivo je opazovati, kako se energije prepletajo med seboj. Navkljub retrogradnemu merkurju in notranji potrebi po kontemplaciji in bilanci leta, ki se končuje, že vlečejo naprej energije mojega osebnega cikla, v katerega sem vstopila v tem mesecu. Sama sebe moram uravnovesiti ter razporediti svojo energijo, da lahko spuščam ter se hkrati že pripravljam na naslednje korake. Več kot se pogovarjam z ljudmi, bolj ugotavljam, da imamo vsi znotraj sebe določene razdvojenosti.
Ekstreme med katerimi je potrebno najti ravnovesje. Srednjo pot. Zlato sredino.
To pa lahko najdemo, začutimo, ko smo povezani sami s seboj. Ko smo v svojem notranjem centru. Usklajeni z Višjim jazom. Ko ego prepusti vajeti in je um namenjen temu, da organizira korake na poti do cilja, ki si ga je Višji jaz zadal. Ravnovesje med razumom in srcem je mogoče najti le v trenutku umiritve, ko lahko čutimo. Sebe. Da se to zgodi, je potrebno izklopiti zunanje dražljaje, se preusmeriti navznoter in dovoliti, da odgovori pridejo od znotraj.
Vse prevečkrat ljudje iščejo odgovore zunaj sebe. Sprašujejo za nasvete vse mogoče »zunanje strokovnjake«, ki predajajo svoja mnenja. Iščejo potrditev, ker sami sebi ne zaupajo. Iz preprostega razloga, ker se ne znajo umiriti. Ker si ne znajo vzeti časa zase. Samo zase. Ne upajo se odklopiti od zunanjega sveta. Vpetost v tok dogajanja je tako močna, da je vedno prisoten strah, da ne bomo več ujeli tega zunanjega tempa.
Sama sebi sem rekla: Pa kaj?! Kaj, če ravno tega toka ne ujamem več? Se bom pač priklopila na novega. Prestopila na drug vlak. Nič takšnega. Ne bo prvič. Morda pa me bo prejšnji tok počakal. Ne vem. Toda zaupam. Namesto MORAM rajši IZBEREM. Kaj bom izbrala? Ne vem še. Grem poslušat. Tihi glas znotraj mene, ki ga šepeta moj Višji jaz.
V tem času, si lahko pogledate kakšen angelski navdih iz arhiva. Angelski navdihi so namreč v svojem bistvu brezčasni, zato se prepustite intuiciji, da vas pripelje tja, kjer vas čaka pravo sporočilo za vas. Če pa želite imeti sporočila angelskega sveta vedno pri sebi, vam angeli govorijo skozi kanalizirano knjigo Angelski svetilniki. Čudovito notranje potovanje želim tudi vam.
