Trgovinica za Zdravljenje duše

Definicija uma

Dr. Dan Siegel je pred 20 leti zbral skupino znanstvenikov z vseh področij znanosti, da bi raziskovali um. Skupne definicije uma kot takega namreč ne poznamo. Ogromno že vemo o možganih kot organu, um pa je največkrat definiran zgolj kot posledica delovanja možganov. Skupina znanstvenikov je tako pričela iskati definicijo uma. Že pri definiciji možganov se je izkazalo, da jih ne moremo obravnavati kot samostojen organ, temveč so preko živčnega telesa povezani s celotnim telesom. S tem so možgane integrirali v človeka kot celoto in izhodišče za preučevanje uma se je spremenilo.

Zgradba možganov kot samostojnega organa je neverjetna. Možgani se nenehno spreminjajo, saj so sestavljeni izv 100 milijonov nevronov, med katerimi potekajo sinaptične povezave. Vsak nevron ima lahko 10.000 možnih sinaptičnih povezav. Ko so izračunali koliko možnih kombinacij vklopov povezav se lahko ustvari, so prišli do številke , ki presega znano število atomov v vesolju. Povezave med nevroni se nenehno spreminjajo in v življenju enega človeka to pomeni neskončno število kombinacij. Spreminjanje povezav med nevroni dejansko nenehno fizično spreminja strukturo možganov.  Novi nevroni rastejo celo življenje.

Ker so možgani povezani s celotnim telesom, se število impulzov in kombinacij še poveča. Senzacije v telesu ustvarjajo tok energije in jo signalizirajo možganom. Zato govorimo o utelešenih možganih (en. embodied brain). Tako se možgani spreminjajo zaradi toka energije in informacij, ki jih sprejemajo. V vsakem trenutku se tako ustvarja subjektiven vtis in vklapljanje oz. izklapljanje nevronskih povezav ustvarja subjektiven zemljevid, notranje zaznavanje, ki mu pravimo um. Ta subjektivna notranja zaznava je globoko socialna, saj se šele v interakciji z drugimi sproži notranji sistem, ki ustvarja pomen. Kar se dogaja okrog nas, vpliva na naše občutje. Šele v odnosu z drugimi se ustvari um.

Definicija uma torej sledi: um je proces telesnega in odnosnega značaja, ki regulira tok energije in informacij. Ni produkt možganov, ne nastaja neodvisno, ampak nastaja v celotnem človeškem telesu kot posledica interakcije z okolico. Ni samostalnik, ampak je glagol! Ima vse značilnosti samo organizirajočih se kompleksnih sistemov s katrimi se ubada matematika. Matematična definicija kompleksnih sistemov se glasi: samo-organizacija je proces, ki nastane kot posledica interakcij med elementi sistema.

Um regulira interakcije skozi proces monitoringa in prilagajanja. Ko opazujemo druge, se odzivamo na njihovo delovanje. Emaptija tako pomeni videti um drugega. To je področje nove znanosti imenovanje medosebna nevrobiologija (en. interpersonal neurobiology).

Znanstveno potrjeno dejstvo je, da je um mogoče trenitrati in spreminjati in s tem dejansko spreminjamo funkcijo in strukturo možganov.  Če pogledamo dobro delujoče kompleksne sisteme, se med njihovimi deli ustvarjata harmonija in ravnovesje. Ko so vsi deli med seboj v ravnovesju, so med seboj idealno integrirani in delujejo brezhibno. Ko skrbimo, da je naš um v ravnovesju, ko integracija notranjih in zunanjih impulzov poteka uravnovešeno, to vpliva na fizično strukturo možganov, ki nadalje uravnavajo fizično strukturo telesa. S tem je znanstveno potrjeno, da se vsak proces, ki spodbuja integracijo in deluje harmonično odraža v zdravju celotnega organizma.

Besedilo je povzeto po predavanju dr. Dana Siegla za RSA

Dr. Dan Siegel je ustanovil Mindsight institute, ki promovira raziskave uma ter vpliv harmoničnega delovanja posameznikov v medosebnih odnosih na harmonično delovanje skupnosti ter s tem družbe kot celote.

Domišljija, vizija... iluzija?

Zahodna civilizacija temelji na tehničnem napredku. Razvoj misli se je pričel v obdobju razsvetljenstva, ko so začeli raziskovati, kako deluje svet. Vse se je skozi naslednja desetletja in stoletja obračalo v čedalje večje razčlenjevanje in vse, kar se ni dalo izmeriti je bilo nesprejemljivo. Tako so ob koncu 19. stoletja znanstveno ugotovili še, da eter ne obstaja in podlaga za logično, analitično razmišljanje je bila dokončno postavljena. V Zahodni civilizaciji imamo tako že nekaj stoletij okrnjeno delovanje desne možganske polovice.

Logika, številke, ločenost, osredotočenost na detajle so domene leve možganske polovice. Domišljija, zmožnost videti celotno sliko, medsebojna povezanost, čustva in intuicija so domena desne možganske polovice. To, česar nam v Zahodni civilizaciji kronično primanjkuje. V zadnjih petnajstih letih, ko so se pričeli energetski premiki in nas pričeli vzpodbujati, da pričnemo razvijati tudi desni del možganske hemisfere, smo setako znašli pred dejstvom, da moramo lastne možgane preprogramirati in se naučiti, kako delati tudi z našim desnim delom možganov.

Kot otroci smo domišljijo znali uporabljati. Znali smo se preseliti v svoj svet, kjer smo ustvarjali in določen čas živeli v neki vzporedni realnosti. Potem je prišel vstop v šolo, kjer so nas začeli učiti dejstva, nam vsiljevali faktografski način razmišljanja, nas učili matematike, fizike in vsega, kar razvija logiko ter anlitične sposobnosti. Domišljija je imela večino časa prepoved vstopa v šolo – razen morda pri likovnem in glasbenem pouku enkrat tedensko. Domišljija je kar naenkrat postala nezaželena – dejstva so pomembna, »skoncentriraj se, sledi pouku, ne zamišljaj si, ampak razmišljaj!...«. In smo pozabili na domišljijo, izgnali smo jo v nek sanjski svet, ji prepovedali vstop v realno življenje.

In nato pride Zakon privlačnosti pa Skrivnost in vizalizacija, manifestacija obilja ter cel kup novodobnih tehnik, ki pravijo: zamisli si, predstavljaj si, uporabi domišljijo. In mi začnemo analitično razmišljati, uporabljati razum, misliti... potem pa nič. Rezultatov ni. V resnici se zadeve lotevamo z napačno polovico možganov. Leva torej logična stran ne premore čustev. Je »kontrol frik«, ki mora imeti vse pod nadzorom, razmišlja znotraj okvirjev in omejitev in seveda na ta način omejuje lastno kreacijo. Na drugi strani pa se ne znamo in ne zmoremo prepustiti domišljiji, sanjskemu svetu, ki ni omejen, kjer v mislih odplavamo in nas na krilih ponese preko meja, preko želje po nadzoru in detajlih. Ker so nas že kot otroke naučili, da se to ne dela. Da to ni realno. Domišljija pač ni realnost in ne more postati. In tako smo zaprli zmožnost kreiranja.

Skozi meditacijo se naučimo umiriti analitični um, naučimo se stanja ravnovesja in prejemanja informacij skozi desno možgansko polovico. Zavestno pričnemo sprejemati t.i. sanjske informacije. Kolikokrat dobim od ljudi vprašanje: »Je to kar vidim, slišim v meditaciji res ali si samo domišljam?« Moj odgovor je: »Če vam pomaga, je potem pomembno ali je res ali ne?« Tudi, če je to samo domišljija in nam pridobljene informacije pomagajo, je pomembno le to, da jim sledimo. Domišljija je vstop na druge dimenzije, je dostop na nivoje zavesti in zavedanja, kjer pravila fizičnega ne veljajo. In na teh nivojih kreiramo. Tu domujejo čustva in vsebujejo energetski naboj, ki se nam razodene skozi vizijo, skozi vpogled v druge razsežnosti in je neomejen. To zavestno začutimo pomembno je, da te občutke to vizijo zadržimo, jo očistimo strahov in s tem prenesemo v realnost. Manifestacija je namreč prenos energetskega sveta v fizično realnost mimo našega analitičnega uma. Analitični um nam namreč govori, kaj je mogoče in kaj ne. Domišljija te omejitve odstrani. Trik, ki ga še ne obvladujemo je, kako domišljijo pretvoriti v fizično manifestacijo torej realnost. Kako poskrbeti, da vizija ne ostane le iluzija. Največji filter predstavljajo strahovi našega uma: to ni mogoče, tega nisem vreden, ne zaslužim si, strah me je posledic... Strahove premagamo tako, da stopimo vanje. In v trenutku, ko to storimo, jih prestopimo in presežemo. Izgubijo svojo moč ter izginejo. In naša vizija dobi možnost izpolnitve ter s tem uresničitve. Vizija ustvarjena v svetu domišljije končno lahko postane realnost.

Strah pred Ljubeznijo

Vsi iščemo Ljubezen. Pa vendar ali smo nanjo v resnici pripravljeni? Ljubezen presvetli vse kotičke nas samih in pokaže na vsa naša prepričanja, vzorce, strahove ter vse tisto, česar si nismo pripravljeni priznati. In zato Ljubezen boli. Boli, ker nam pokaže vse naše navezanosti, boli, ker pokaže vse naše rane iz preteklosti in boli, ker tega ne želimo izpustiti.

Soočenje s svojimi strahovi je preveč boleče in preveč strah nas je, da bi se spopadli s tistim, česar nam v preteklosti ni uspelo premagati. Vsak strah nas postavi pred situacijo, s katero se nismo uspeli soočiti v preteklosti. Naše odlašanje in potiskanje vsega v podzavest vse skupaj samo še poslabša. Energija, ki smo jo toliko časa skrivali in zatirali, se dvigne na površje in prinese s seboj še vse napore, ki so bili usmerjeni v to, da smo jo tako uspešno skrivali.

Pri tem skrivanju in zatiranju tistega s čimer se nismo pripravljeni soočiti, smo ljudje pravi mojstri. Prizadeta čustva, ki jih nismo uspeli transformirati in smo jih zato namenoma nekam ''pospravili'' nas silijo, da se jim izogibamo z bežanjem, iskanjem nečesa, kar bi nam pomagalo pozabiti, sami sebe celo skušamo zagraditi s pravimi energetskimi zidovi. Težava je v tem, da ničemur kar nosimo v sebi ne moremo ubežati. Kajti, ko bežimo, nosimo s seboj vse kar je v nas. Ko se ogradimo v trdnjavo, ostanejo vsa naša čustva in prepričanja z nami. Ko se obračamo stran, se vse obrača skupaj z nami.

Pred lastnimi čustvi (dobrimi in slabimi) ne moremo zbežati. Čustva ne poznajo časa in prostora. Skupaj s prepričanji, vzorci in strahovi so naš odziv na situacije v trenutku, ko so se le-te zgodile. In v tistem trenutku smo verjeli, da smo pred njimi nemočni. Da nimamo toliko znanja, izkušenj, volje in notranje moči, da bi se temu lahko uprli. Do njih vzpostavimo določeno stopnjo navezanosti, ki nam onemogoča, da bi jih izpustili. ''Ne morem'' je glavni izgovor, ''Pretežko je'' in ''Spomin je preveč boleč''.

V življenju nam nikoli ni dana izkušnja, ki bi bila močnejša od nas. V tistem trenutku smo se odzvali kot smo najbolje znali in zmogli. In potem smo izkušnjo ponotranjili. Začeli smo se izogibati podobnih situacij, ker verjamemo, da se s posledicami ne moremo soočiti. Ker smo nazadnje padli in je bolelo. In zdaj je bolje, da se izogenmo vsem zunanjim stimulacijam, ki bi nas uspele pahniti v isto bolečino. A življenje je izkušnja in nam znova in znova ponuja popravni izpit. Česar nismo razrešili, se bo kot bumerang znova in znova vračalo k nam. In potem bežimo še dlje, gradimo še višje zidove, se pretvarjamo, da smo nekaj, kar v resnici nismo... vse dokler nas ne zadane tako močno, da smo se prisiljeni soočiti s strahovi, prepričanji in čustvi.

In kaj ima pri vsem tem Ljubezen? Ljubezen je odsotnost strahu. Kako naj bomo torej istočasno polni Ljubezni, če samo polni strahov? Ljubezni je potrebno napraviti prostor. Da bi to naredili pa je potrebno počistiti strahove. In tega nas je strah. Žalostno je, da se upiramo, kadar nam kdo ponuja pomoč, kadar nam Univerzum pošilja znake in kadar nas okolje podpira. Takrat je preveč udobno. Kaj je tisto, kar nas tako močno vrže iz naše cone udobja, da se končno zbudimo in spregledamo? Kako močno nas mora nekaj (pri)zadeti, da smo se pripravljeni soočiti sami s seboj? Zakaj nam mora življenje spodnesti tla pod nogami, da se raztreščimo, samo zato, da se potem počasi začnemo sestavljati nazaj?

Sami smo kreatorji svojega življenja in svojih odzivov na situacije v njem. Danes smo veliko pametneši, imamo več izkušenj in modrosti kot v preteklosti. Izkoristimo pomoč, ki nam je ponujena in se zavestno lotimo soočanja s strahovi. Moja izkušnja je, da zavestno stopiti v strah pomeni osvoboditev. Pomeni, da lahko sama nadziram potek soočenja, da izkoristim orodja in pomoč, ki so na voljo in se na ta način varno in nadzorovano lotim svojih senc. In nikoli ni tako težko, kot sem mislila, da bo. Misel pred prvim korakom je vedno najtežja, korak sam nikoli.

Zato na takšno potovanje ni potrebno iti sam. Vedno je na voljo podpora in pomoč tistih, ki smo že prehodili svoje doline senc. Za podporo in vodstvo smo vedno tukaj, ob tebi. Če tako izbereš.

Pravi pogovor = coaching

Kaj je duša?

Ljudje smo bitja s smislom in namenom. V svojih kratkih življenjih se skušamo spomniti, kakšen smisel in namen smo si zadali. Vprašali me boste kaj s tem mislim: "…smo si zadali". Kaj ni življenje nekaj, kar se dogaja samo od sebe? Kaj ni usoda tista, ki nam določa, kako živimo? Ali celo Bog? Odgovor na ta vprašanja je odločen NE. Vsi smo duše, dušna bitja, ki smo se utelesili, da bi našli in izkusili sami sebe skozi življenje. Znameniti psiholog C.G. Jung je podal čudovit opis igre, ki se jo igrajo naše duše: "Bitje z dušo je živo bitje. Duša je tisto živo v človeku, kar živi iz samega sebe in povzroča življenje, zato je bog dahnil Adamu živ dih, da bi živel. Duša z zvijačnostjo in igrivo prevaro v življenje napeljuje lenobnost materije, ki noče živeti. Prepričuje v neverjetne stvari, da bi življenje živelo. Polna je zank in pasti v lovu za človekom, da bi dosegel zemljo, se tam zapletel in ostal kot živeč življenje. Če ne bi bilo gibljivosti in pisanosti duše, bi človek ob svoji največji strasti, ki je lenoba, padel v mirovanje. Imeti dušo je izkustvo življenja, kajti duša je življenje darujoči demon, igrajoč se vilinsko igro pod ter nad človeško eksistenco."*

Ko uporabljamo zaimek JAZ, koga pri tem mislimo? Kdo smo? Zavest česa je naše lastno sebstvo? Je to fizično telo, so to naše misli ali neko višje, v materialnem svetu neoprijemljivo zavedanje? Iskanje duše in njenega izvora poteka od samega začetka ujetosti v fizičnem svetu. Napisanih je bilo že na tisoče knjig, povedanih milijone besed in odkritih nešteto tehnik, da bi odkrili kdo smo in zakaj smo tukaj. In še vedno iščemo. Še vedno si postavljamo vprašanja, da bi nanje našli odgovore, ki bi nas pripeljali do nas samih.

Duša, ki se utelesi v življenje, se ogrne s plaščem pozabe, ki ga imenujemo ego. Ego se zaveda samega sebe, vidi svojo zunanjost, ne zaveda pa se, da je samo plašč, ki prekriva dušo. Šele, ko naš zemeljski um, naš ego odkrije, da se pod njim skriva duša, šele takrat se zave, da brez nje tudi on ne more obstajati. Takrat se duša razkrije v vsem svojem sijaju. In mnogim je to uspelo. Danes jim pravimo razsvetljeni, svetniki, vnebovzeti mojstri. Spoznali so namreč kdo so, od kod prihajajo in njihovo iskanje se je zaključilo. Vrnili so se v svoj izvor, se stopili v Enost. Pokazali so nam, da je to možno in da vsakdo med nami to lahko doseže. Tudi jaz in ti draga bralka, dragi bralec. Že to, da sediš in bereš ta tekst, pomeni, da se zavedaš, da je znotraj tvojega plašča nekaj večjega. Da je znotraj tebe vsebina, polna modrosti in znanja. Ko iščeš odgovore na svoje težave, iščeš sebe, svoj namen in ta pot te vodi v svoj lasten izvor, ki pozna vse odgovore.

S tem, ko smo ljudje ogrnili plašč pozabe, smo se vključili v čudovito igro pretvarjanja, da ne vemo kdo smo. Nekateri so se ogrnili z več plašči kot drugi, da bi bila igra še bolj napeta. Ta igra se spreminja, zato je čas, da odvržemo svoje plašče in pregrinjala in se ponovno zavemo tega, kdo v resnici smo. Vsak med nami nosi odgovor v sebi. Na vprašanje kdo sem, lahko odgovori le vsak sam. Naše duše, so se podale na čudovito potovanje, da bi našle… sebe. Vprašanje se torej ne bi smelo glasiti kaj je duša, ampak: Kdo si duša?

In kaj takat, ko najdemo odgovor na to vprašanje? Naj vam razkrijem, da ni cilj tisti najpomembnejši, ampak pot po kateri pridemo do njega. To je pot odkrivanja nas samih. Izkušnja Zemlje je izredno težka ravno zaradi vibracij fizičnega. Vendar se ob tem tudi ogromno naučimo. Je praktična izkušnja dvojnosti vsega, kar je. V vsakdanjem življenju so to odnosi, poklic, ki ga opravljamo, je način, kako živimo svoja življenja. In kako pri vsem tem vemo, kdaj se izraža naša duša in kdaj delujmo brez njene prisotnosti? Je to sploh pomembno? Zagotovo je vskado med vami že doživel tisti trenutek, ko ste nekaj globoko v sebi preprosto vedeli. Ko niste razmišljali, ampak ste enostavno delovali. In kot da bi se vam takrat odprl nov svet, kot da ste vstopili v drugo dimenzijo. Takrat se je izrazila vaša duša. Takrat je deloval vaš pravi jaz. To ste bili vi, kakršni ste v resnici. In če se tega trenutka spomnite, kaj ne bi bilo čudovito, da bi takšno stanje trajalo za vedno? In ali ne bi bilo takšno življenje čudovito?

V vsakdanjem življenju se naša duša izraža skozi naš višji jaz in intuicijo. Vsakdo med nami je intuitiven - ko nekaj preprosto vemo ali čutimo, da je tako. To je tista zavest, tisto vedenje pred prvo mislijo. In ko razvijamo intuicijo, se pojavi še nekaj globljega. Se spomnite občutkov ali znanja, za katere ste nekje globoko v sebi preprosto vedeli, da je tako? Ko na noben način z besedami in stavki niste mogli razložiti? To je vaša duša. To je njena modrost in znanje. Ali tisto notranje vedenje, ko ste že od nekdaj čutili, da ste poklicani za nekaj? To je namen vaše duše. Ko se odločimo, da bomo temu sledili, se naše življenje prične spreminjati s svetlobno hitrostjo.  Ko se odločimo, da nam je ego le še v napoto, ko ugotovimo, da nam ne pomaga na naši poti navzgor, ampak nas tlači in pogreza le še globlje v težavne odnose, v brezizhodne situacije, kjer nam je odvzet ves nadzor, ko ugotovimo, da tonemo in naša notranjost zakriči na pomoč... takrat smo pripravljeni, da se prenehamo slepiti z egom in takrat smo pripravljeni, da odkrijemo kdo smo, kje smo in kam gremo. Ste pripravljeni odložiti plašč in pogledati kdo v resnici ste ali je vaš ego še vedno prepričan, da obvladuje položaj? Ste se pripravljeni vprašati: Kdo sem? Ste si na to vprašanje pripravljeni tudi odgovoriti?

*Carl Gustav Jung: Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta, 1995, str. 63

Neuslišana ljubezen

Vsakdo med nami se je že znašel v situaciji, ko se je zaljubil pa mu oseba ljubezni ni vračala. Ko je bila ljubezen resnično močna in pristna, oseba, ki je ta čustva vzbudila pa se ni odzvala, jih ni prepoznala. Neuslišana, enostranska ljubezen je lahko izredno boleča izkušnja in velikokrat zaradi te bolečine čustva potlačimo, se jim celo odpovemo, da ne bi bili ponovno prizadeti. Kaj se v takem primeru, tem enostranskem odnosu pravzaprav dogaja?

Vsak odnos, ki ga imamo v življenju, je projekcija tega, kar je v nas samih. Naše energetsko polje vsebuje čustva, misli, želje, vse "programe" o tem, kako bi moral izgledati in kakšen bi moral biti naš idealni partner, skratka vse, kar sestavlja nas same. Tako kot nam pogled v zrcalo pokaže, kako izgledamo na fizični ravni, tako nam ljudje okoli nas zrcalijo naše energetske ravni in vzorce. Razlika z dejanskim zrcalom je v tem, da nam ljudje odslikajo naše stanje le, če imajo enak vzorec tudi sami. To pomeni, da v nekoga lahko usmerimo čustva in ker jih sami čutimo, so to naša resnična čustva. Če na drugi strani oseba teh čustev ne prepozna, so to samo enostranska čustva. Če jih oseba prepozna in nosi v sebi enak čustveni vzorec, prične ta čustva vračati in takrat se prične razvijati odnos.

Kadar se ob prisotnosti določene osebe sprožijo pozitivna čustva, in to zelo močna čustva ljubezni, se v osebo zaljubimo. Čustva, ki jih čutimo so izredno močna, lahko jih čutimo tudi v obliki fizične bolečine. Vendar so to izključno naša lastna čustva, to je v nas in naravna težnja človeka je, da želi ta čustva deliti - ponavadi z osebo, ki je ta čustva sprožila.

Lahko se zgodi, da nam oseba, ki je čustva sprožila, teh čustev ne bo vračala. To ne pomeni, da smo ga kakorkoli polomili ali naredili kaj narobe, kaj šele, da bi bilo z nami kaj narobe. Da se dva pritegneta v skupen odnos, mora biti prisotno še kaj drugega (ponavadi nezavednega) - karmična povezanost, skupna lekcija, skupna možnost osebne in duhovne rasti in podobno. Vsaka oseba, s katero imamo kakršenkoli odnos nas na nek način (zavedno ali nezavedno) nečesa nauči in nam tako pomaga, da rastemo.

Včasih se zgodi, da oseba, ki je v nas zbudila čustva lepega, pride v naše življenje z eno samo nalogo: da nam odslika, odzrcali ta naša čustva, da se zavemo, da jih imamo. Ta čustva so vedno z nami, v nas in ko bo pride mimo prava oseba, ji lahko podarimo vse te čudovite občutke, ki nam jih bo ona nato lahko vrnila. In takrat na tem lahko zgradimo čudovit ljubezenski odnos.

Kaj torej storiti s temi čustvi, ki jih čutite pa vam jih oseba ne vrača? V podobnih situacijah so se znašli pesniki, pisatelji, slikarji, glasbeniki in drugi umetniki. V svojem življenju so vedno potrebovali muze, da so v njih zbudile čustva, ki so jih potem prelili skozi svojo kreativnost in ta dela sedaj razveseljujejo veliko drugih ljudi. Tako, da je mogoče ta čustva izraziti na kreativen način, kajti drugače bodo "tiščala in bolela". Morda je to vaš "wake-up call" da pričnete z nečim ustvarjalnim, saj so čustva ljubezni vedno namenjena kreaciji. Iz največje ljubezni, kadar je ta obojestranska, kreacije med moškim in žensko, se rodijo otroci, živa bitja Ljubezni. Od vas je odvisno, v kaj boste svoja čustva usmerili in jih tudi na ta način še okrepili ter obenem delili s svetom. Najdite svoj kreativni izraz in jih delite s svetom. Nikoli ne veste, kdaj bo sporočilo doseglo in pritegnilo osebo, ki je za vas prava. Za ta del bodo zagotovo poskrbeli vaši angeli in vodniki. V to ne dvomim.

Rekel je zavrnjeni ljubimec: "Nikoli več se ne bom zaljubil!"
Učitelj mu je odgovoril: "Kot mačka si, ki se je spekla, ko je sedela na vroči peči, sedaj pa sploh noče več sesti!"

Antony De Mello, Minuta modrosti