Truman show

Včeraj sem se namestila v izredno prijeten položaj na kavču in preklopila na film Truman show. Toda včeraj sem ga gledala na popolnoma nov način. In ključni stavek Ljudje se o realnosti ne sprašujejo, ampak jo vzamejo kot samoumevno, ki ga izreče režiser filma, je v meni sprožil klik. Truman je namreč že od malega živel v iluziji. V to iluzijo je verjel, čeprav so bili vsi ostali v filmu igralci in statisti. Kljub nekaterim zunanjim motnjam, je Truman živel svoje življenje kot nekaj povsem normalnega, dokler se mu ni zgodilo, da je zagledal eno od igralk in se vanjo zaljubil izven napisanega scenarija. V njem se je prebudilo hrepenenje, ki je nekega dne povzročilo, da je želel oditi z otoka na katerem je živel. Verjetno ste film več ali manj vsi videli, zato nadaljevanja ni potrebno posebej razlagati.

Včeraj sem film gledala kot prispodobo. Vsi smo kot Truman. Živimo življenje, ki je pravzaprav iluzija. Režiser filma je naš ego, ki skrbi za ohranjanje te iluzije – upravlja z našimi strahovi, na pot nam nastavlja igralce, skrbi da je vedno poskrbljeno za podrobnosti, ki nas zamotijo. Kljub budnemu stanju, gre življenje v resnici mimo nas. Dokler se ne zgodi nekaj, kar nas zdrami. In takrat začnemo iskati. Režiser-ego se upira na vse načine, saj je to njegov show, vendar nam nikoli v resnici ne more preprečiti našega odhoda. Če si zares zaželimo oditi, nam tega ne more preprečiti.

Umetno zgrajeni studio v filmu predstavlja naše omejeno dojemanje sveta, naše vzorce, naše vsakdanje male drame, našo fizično realnost, kot jo dojemamo v neprebujenem stanju. Zunaj tega studia je prava realnost, ki ni samo fizična. Vendar se moramo najprej prebuditi, da bi jo lahko pričeli iskati. Proces prebujanja je namenjen vsem. Vsak mora zapustiti svoj show in se podati na pot iskanja.

Dejstvo je, da smo v osnovi svetlobna bitja, ne glede na to ali verjamemo, da obstaja še kaj drugega kot fizično ali ne. In dejstvo je, da se vibracija Zemlje spreminja, kar pomeni, da se spreminja tudi naša bit. Naš ego nam skuša nastaviti še zadnje strahove, ki nas preizkušajo ali smo resnično odločeni, da zapustimo svoj omejeni svet. Iluzija se razblinja. Trumanu je nazadnje uspelo zapustiti svet, ki se je 30 let gradil okoli njega. Čas je, da to storimo tudi mi in odkrijemo, da za omejitvami fizičnega sveta, stoji nov, lepši svet, ki nima omejitev in kjer ne potrebujemo režiserja, da bi nam pisal scenarij.

Nova, Vodnarjeva doba

Premiki zavesti, dvig vibracije, nova zemlja, vsa ta duhovnost... zakaj? Čemu? Kako to, da se je kar naenkrat pojavilo toliko new agea? Kaj nam sedaj kar naenkrat prodajajo angele, mojstre, milijon in eno tehniko za... kaj? Verjetno se tudi komu med vami porajajo ta vprašanja. Še posebej, če »padete« v kakšnega od blogov ali spletnih strani kot je tale. Od kod se je vse to vzelo? Zakaj se še 10 let nazaj o vsem skupaj ni skoraj nič vedelo? Pa začnimo od začetka. Z malce zelo laične astrologije.

Ko Zemlja kroži okoli Sonca, se navidezno pomika skozi nebo, ki je razdeljeno na dvanajst delov. Vsakemu delu vlada določeno ozvezdje in vsi skupaj sestavljajo zodiakalni krog. Vsako ozvezdje zodiaka ima svoje lastnosti in značilnosti, ki vplivajo na vse, kar se dogaja na našem malem planetu. Tisti, ki še vedno ne verjamete, da imajo planeti in zvezde lahko vpliv, se spomnite, da se samo zaradi naše Lune morje dvakrat na dan dvigne in spusti. Zemlja se v enem letu pomakne skozi vseh 12 zodiakalnih znamenj. Ker pa je Zemlja del galaksije, se skupaj z vrtenjem okoli središča galaksije pomika še skozi večji krog, ki mu ravno tako vladajo energije zodiaka. Ta krog okoli središča galaksije traja 25.800 let (naše osončje leži približno na 1/3 oddaljenosti od zunanjega roba galaksije), to je eno kozmično leto. Kozmični »mesec« (t.i. precesijska doba) tako traja 2150 let. In sedaj smo v času, ko prehajamo iz kozmičnega meseca Rib, v kozmični mesec Vodnarja. To pa pomeni ogromno spremembo energij.

Ribi simbolizirata področje podzavesti, sanj in razmišljanja kot reakcijo na zunanje okoliščine. Značilne lastnosti Rib so individualnost, idealizem in predanost idealu. Značilnost dobe Rib je polarizacija na dobro-zlo, belo-črno, sever-jug, naši-vaši. Med poglavitnimi značilnostmi dobe Rib je potrebno omeniti pojav in razvoj globalne religije, temelječe v največji meri s simboliko vode: krst, hoja po vodi, sprememba vode v vino... Tudi razpoznavni znak prvih kristjanov je bila riba. Sedaj vstopamo v Vodnarjevo dobo. Energije Vodnarjeve dobe so energije ljubezni, povezanosti, harmonije... Iz dualizma se torej pomikamo v enost. Ker se je spremenil vpliv zvezd, ki sevajo svojo energijo, se zdi, da nič več ne deluje »po starem«. Vsi preživeti vzorci vedenja se čistijo v skladu z višjimi duhovnimi zakoni. Nova duhovna gibanja v 60ih letih prejšnjega stoletja niso zaman dobila imena New age.

Vse te spremembe se na energijskem nivoju zaznavajo kot sprememba vibracije. Ribe so vodno znamenje, vodnar zračno – voda je gostejša od zraka, torej se vibracija v novo dobo dviga. Ta dvig pomeni spremembo in spremembi se lahko upiramo ali se ji prilagodimo. Ker berete tele vrstice, ste spremembo začutili in se ji pričeli prilagajati. Tisti, ki se spremembi upirajo, verjetno teh vrstic ne bodo nikoli prebrali.

Egotrip

Ob vsem, kar se zadnje čase dogaja na energijskih nivojih, se samo še čudim. Dobro, da kdaj kdo napiše, kaj se dogaja, da lažje zadiham. Opažam, da je bistvenega pomena zavedanje sedanjega trenutka in prizemljevanje. Brez tega me kar odnese in dogajanje čez dan gre kar mimo mene. Intenzivno opazujem svoj ego in kako me prinaša naokrog. Ego so misli in čustva, ki nadzorujejo nas, namesto da bi mi njih (v freudovski psihologiji sta to id in ego). Kadar govorimo o sebi in uporabljamo zaimek »jaz« ponavadi govorimo o tem kdo smo. Vendar to ni pravi jaz, to ni tisti svetlobni del nas samih, ni naša duša. Ko govorimo o sebi govorimo o nekem imenu in priimku s katerim se identificiramo, govorimo o poklicu in delu, ki ga opravljamo, govorimo o tem, kaj vse smo že počeli. In vendar je to samo obleka, ki jo nosi naša duša. Bistvo nas samih nima nič z jezo, žalostjo, frustracijami, predsodki, mentalnimi vzorci – vse to je egova navlaka.

Kako preseči ego in prepoznati pravi jaz? Tako, da naša zavest postane opazovalec, da se distancira od čustvenega dogajanja, odzivov naših miselnih struktur – to namreč nismo mi, ampak programi, ki delujejo v našem energetskem polju. Ko se v odnosih zapletamo v čustvene drame, ko se odzivamo na čustva drugih, ko želimo imeti kontrolo, takrat se z vsem tem identificiramo in rečemo: jezen sem, užaljen sem, na živce mi gre… Če pa je naša zavest opazovalec rečemo: zanimivo, ta dogodek sproži jezo, ta človek s svojim obnašanjem povzroči užaljenost; v čustvenem polju se pojavi sreča… Ko se postavimo v vlogo opazovalca se lahko vprašamo: zakaj se to zgodi? Ko v odnosih reagiramo, je to posledica določenih "sprožilcev", ki aktivirajo programe v nas samih. Ni namreč mogoče, da bi nas nekaj ujezilo, če tega vzorca nimamo v sebi. Bolj kot nam nekaj pomeni, bolj se s tem identificiramo in bolj to občutimo kot osebni napad.

Ego se zapleta v razmišljanja in misli iz preteklosti in strahove glede prihodnosti. Kadar nas nek dogodek močno zaznamuje mu s tem, ko o njem razmišljamo, ga analiziramo, o njem razlagamo dovajamo energijo. Dejstvo, da smo zamudili vlak se ne spremni s tem, ko se jezimo in tarnamo in razlagamo ljudem, kako smo zamudili vlak. Energija ostaja v preteklosti. Vso to energijo bi namreč lahko usmerili v sedanje iskanje rešitve – kdaj gre naslednji vlak. Ali pa, kadar se pripravljamo na neko srečanje ali pogovor – v glavi si delamo scenarije, predvidevamo potek pogovora in usmerjamo vso energijo v te prihodnje dogodke – potem pa se zgodi, da je odziv popolnoma drugačen kot smo pričakovali. In toliko energije smo potrošili za nekaj, kar se ni nikoli zgodilo, ker smo izhajali izključno iz svojih miselnih vzorcev.

Pogost miselni vzorec, ki ga nosimo ljudje v sebi je: jaz imam prav. Ko komuniciramo z ljudmi okoli sebe, je vse lepo in prav, dokler nam prikimavajo in se s tem strinjajo z našim vzorcem. V trenutku, ko nekdo drug izrazi nestrinjanje z nami, nastane cel hudič. In naša oznaka takega človeka takoj dobi razne slabe oznake: z njim se ne da pogovarjati, nima pojma, kdo pa misli, da je… In ta človek je samo pokazal na vzorec v našem mentalnem telesu. In vse kar smo mu pripisali, smo pravzaprav pripisali nam samim. Kot opazovalec bi lahko rekli: kadar deluje ego se z mano ne da pogovarjati, nimam pojma, mislim, da sem nekaj več. In na ta način se ne identificiramo s tem delom ega, ampak ga prepoznamo in tako odvzamemo energijo. Naslednjič bomo tako težje delovali iz ega.

Kakšno pa je stanje brez vpliva ega? Zakaj bi se sploh trudili biti v kakšnem drugačnem stanju? Svoj pravi jaz, svojo dušo za začetek dosežemo v meditaciji, ko vstopimo v občutek notranjega miru, harmonije, sočutja, globokega zadovoljstva in notranjega veselja. Kaj ne bi bilo čudovito, če bi ves čas živeli v teh občutkih? Vračanje v zavedanje, v razsvetljenje se dogaja s prepoznavanjem plasti ega. Naša edina vstopnica v "nebesa" je poznavanje našega pravega bistva.

Za konec zgodbica, ki zelo nazorno pokaže kako deluje naš ego-um.

Hodila sta dva meniha po poti. Prideta do vasi, kjer je bila zaradi dežja cesta zelo blatna. Na eni strani ceste je stala gospodična v lepi obleki in razmišljala, kako naj pride čez cesto, brez da bi si umazala obleko. Prvi menih je stopil do nje, jo dvignil, nesel čez cesto in nato mirno nadaljeval pot. Meniha sta hodila že pet ur, ko se oglasi drugi menih: Kako si lahko prijel in nesel tisto žensko, kaj ne veš, da mi menihi tega ne počnemo? Prvi menih ga je pogledal in mu odgovoril: Jaz sem žensko odložil že pred petimi urami. Kaj jo ti še vedno nosiš s seboj?

Kaj dajemo vase?

Glede na to, da večina ljudi ne živi zavestno, gre veliko stvari mimo njih. V avtomobilu poslušajo radio pa ne slišijo kaj igra, gledajo televizijo pa ne vidijo kaj se vrti (samo pomislite na reklame), v službi večino dela opravljajo avtomatsko, prehranjevanje prav tako poteka samodejno (kaj ste jedli predvčerajšnjim za kosilo?). Naši možgani beležijo vse, spomnimo pa se le tistega, kar je vzbudilo pozornost. Tako lahko rečemo, da le malo stvari počnemo zavestno. Še posebej, ko pride do odnosov – reagiramo iz navade, glede na to, pod vplivom katerih določenih čustev se nahajamo, seveda ob tem, da se jih največkrat niti ne zavedamo. Kljub temu pa vse informacije, energije čustev, misli in občutkov ostanejo v naši auri. In na to se nanaša naslovno vprašanje.

Pa pričnimo na fizičnem nivoju. Hrana. Kakšno hrano jeste? Ko jeste ali se zavedate kaj dajete vase? Zadnje čase se veliko govori o prehrambenih dodatkih, konzervansih, ostankih pesticidov v hrane, da ne omenjam gensko spremenjenih organizmov. Nekje sem zasledila podatek, da povprečen zahodnjak v enem letu skonzumira 6 kg konzervansov in prehrambenih dodatkov. In kdor pazi na hrano, kupuje bio izdelke in tega ne more početi drugače, kot da »komplicira« velja za čudnega. Pomislite kam smo prišli, da si čuden, če želiš jesti naravno hrano!? Ja, telesa že dolgo ne poslušamo več. Prejšnji teden, ko sem bila v Londonu sem imela post s sadnimi in zelenjavnimi sokovi. Nobene trdne hrane. Počutim se kot rožica in sedaj, ko prehajam nazaj na trdno hrano opažam, da je težko priti do naravne hrane. In predvsem drago. Kozmetika je še en primer, na katerega malokdo pomisli. Pojdite v kopalnico, preberite sestavine, ki so v vašem milu za tuširanje. Ja, vse to dajete nase in vase. Ker tudi skozi kožo snovi prehajajo v telo, mar ne?

Tisto, kar obremenjuje naše čustveno in mentalno telo (torej psiho) v zadnjih letih največkrat poimenujejo stres. Današnji stres je predvsem psihosocialen, največkrat povezan z delom. O tem lahko preberete vsaj en članek v vsaki reviji, zato se v podrobnosti ne bom spuščala. Dejstvo je, da si ne privoščimo počitka, ki bi nam omogočil regeneracijo. Zato se stvari kopičijo in doživljamo tesnobo, napetost, nemir, razdražljivost, občutek izčrpanosti in brezvoljnosti... Vse to vpliva na odnose, ki jih imamo z ljudmi okoli sebe in ponavadi ta občutja potencirajo. V našem čustveno-mentalnem območju se znajdejo tudi vse informacije, ki jih vidimo, slišimo iz okolja (radio, televizija, časopisi) in se povežejo z našimi vzorci. Če na televiziji gledamo prizore nasilja, smo se naučili, da izklopimo sočutje in empatijo, a informacija nasilja vseeno vstopi v naše energetsko telo. Rezultat formule nasilje minus sočutje ima lahko v skrajnosti hude posledice - vsi smo seznanjeni s pomori v šolah, ko se je nekomu »utrgalo«. Na manj ekstremnem nivoju je morda to, da kaplja čez rob sproži kričanje, psihično nasilje ali celo fizično agresijo. Kar gre noter, mora tudi ven.

Ko vse zgoraj omenjene vplive in izkušnje prevedemo v energijo, dobimo odtis energije, ki nas obdaja. Lastno energetsko telo občutimo skozi občutke in tisto, kar se nam dogaja v življenju. Na tem nivoju deluje zakon privlačnosti. To so naše vibracije in frekvence, ki jih oddajamo v univerzum. In na tem nivoju univerzum komunicira z nami. V trenutnem obdobju, ko se zvišuje vibracija celotne Zemlje, se zaradi povečanega dotoka Svetlobe spreminja naše energetsko polje. To pa pomeni, da se stvari podirajo, čistijo, spreminjajo in če se naše delovanje temu ne prilagaja, se zdi kot da gre vse narobe. Prva pomoč je, da se pričnete zavedati svojega življenja, sebe in vsega, kar se vam dogaja. S tem pričnete aktivno opazovati in sodelovati v procesih, ki se odvijajo. Samoanaliza je intenzivna in učinkovita metoda: zakaj tako reagiram, zakaj me nekaj moti, kaj lahko izboljšam, kako lahko nekaj spremenim? S tem boste začeli tudi uravnavati tisto, kar pride v vas, predvsem pa boste pričeli zavestno živeti svoje življenje. To pomeni, da boste prevzeli vajeti v svoje roke in s tem sprejeli tudi odgovornost ter postali kreatorji svojega življenja. To kar v resnici ste.

Gordon Smith in medijstvo

Tako je naneslo, da je imel včeraj v Londonu svojo enodnevno delavnico eden najbolj znanih medijev Gordon Smith. Preko Hay House sem se prijavila že marca. Delavnico je imel skupaj z Mary Armour, še eno neverjetno medijko. Bilo nas je okoli 100 in kot smo na koncu ugotovili z vseh koncev sveta, na različnih duhovnih poteh. Mary nas je takoj vrgla v svet preminulih ("those who are in Spirit") in nas privijala, da smo dobivali podrobnosti, konkretne podatke in jih posredovali skupini. In kot je rekla: niste vi tisti, ki izbirate kdo pride in komu bo predal sporočilo. Vi ste samo medij, ki ta sporočila prevaja. Vam ta sporočila ne pomenijo in ne smejo pomeniti nič. Pomembno je ,da jih razumetisti, ki so mu namenjena.

Nato nas je Gordon popeljal v svet medijstva, kjer ne moreš ostati ravnodušen. Ko želiš postati medij, se moraš podati na pot duhovnega iskanja sebe, kajri kako bo š prepoznal energijo drugih duš, če ne poznaš svoje. S svojim škotskim naglasom nas je peljal v stik z duhovnim svetom, nas pri tem nasmejal do solz in še enkat več dokazal, da duhovnost ni "smrtno resna".

Na koncu sta Mary in Gordon skupaj pokazala, kako vsa stvar deluje. Prenesla sta sporočila tistim, ki so to resnično potrebovali in lahko si ju opazoval samo z odprtimi usti. Še posebej Gordon, ki se vmes pogovarja z dušami in na vsake toliko časa celo kaj protestira... Za finale pa sta isti gospe skupaj posredovala sporočilo od iste osebe: polovico informacij Mary, polovico Gordon tako, da sta drug grugega dopolnjevala z informacijami... res fantastično.

Kaj je pravzaprav pomen medijstva oz. mediumshipa? Gre za to, da medij s prenašanjem sporočil preminulih oseb iz duhovnega sveta, razbija mit o minljivosti, o tem, da po smrti ni ničesar več. Gre za to, da ljudem prenese sporočilo, da smrti ni. Da je le prehod v energijsko stanje. Še posebej naša zahodna kultura v sebi namreč nosi gromozanski strah pred smrtjo. Zato se ob smrti naših bližnjih znajdemo v temi. Občutki zapuščenosti, minljivosti, strahu in celo groze nekaterim tako znižajo vibracijo, da ne znajo več ven. Medij, ki jim prinese sporočilo, da je preminula oseba še vedno z njimi, je takrat rešitev iz teme. Sporočilo, ki pride iz svetlobe, razsvetli temo žalujočega, ki se tako lahko pomakne naprej.

Pomladno procesiranje

V zadnjem mesecu se je moje življenje odvijalo »nekje vmes«. Aprilsko vreme je bolj stabilno kot je bilo moje razpoloženje in počutje. Kot bi procesirala neznanske količine davno pozabljenih energijskih ostankov. Da je bilo vse skupaj »bolj zabavno« smo v našem podjetju, zaradi selitve proizvodnje v tujino (ni povezave s trenutno krizo), kar nekaj zaposlenim povedali, da jim pogodb ne bomo podaljšali. Neprijetno delo in vem, da sem se pri tem učila sočutja in nevpletanja v drame drugih.

Čeprav se je cel mesec vseskozi nekaj dogajalo in je vsak dan minil še preden se je začel, sem imela občutek, da se čas vleče in da me energije vlečejo navzdol in nazaj, kot da nisem čisto v svojem telesu. Vsak dan sem se morala znova opomniti, da sem tukaj in zdaj in se na novo »naseliti« v telo. Kljub temu sem imela občutek, kot da se polovica stvari odvija mimo mene. Čeprav pišem in predavam o angelih, čeprav z njimi delam že toliko let, sem imela na trenutke občutek popolne osamljenosti, spraševala sem se ali ima vse skupaj sploh še smisel, skratka, kot da sem padla v nekakšno obliko duhovno-energetske depresije. Angeli so me vsak dan (večkrat) spomnili, da nisem sama, da so z menoj in toliko avtomobilov s številkami 44 in 444 kot ta mesec nisem videla v celem življenju. Hvala angeli!

Ko sem bila v tem tednu na masaži, sem imela občutek, kot da se mi iz fizičnega telesa, iz celic in mišic sproščajo stari spomini. In dokler ne gre vse staro ven, ne more priti novo. In takrat »se mi je posvetilo«, da v resnici močno odpadajo stari vzorci, stare energije in da je vse to procesiranje le odpuščanje tistega, kar ne potrebujem več. Tema meseca aprila je bila očitno o(d)puščanje. Danes zjutraj sem izpraznila še zadnje kapljice stekleničke št. 23 – Ljubezen in svetloba. Danes bo prav tako vsebinsko prenovljena spletna stran. Danes puščam za sabo še zadnje ostanke in letim novim energijam nasproti. Dobesedno. Danes letim v London na drugo stopnjo izobraževanja za Aura-Soma barvnega svetovalca. Že mesec nazaj sem se odločila, da bom v tem času opravila tudi post – ker bom cele dneve v visokih vibracijah mi to ne bo težko. Čiščenje, očiščenje, odpuščanje in nato sveža, nova energija. Vse je popolno.

Spremembe

Edina stalnica v življenju so spremembe. To je dejstvo. Nič ne ostaja enako, le spremembe se vedno dogajajo. In sprememb se vsi bojimo in ogibamo in iščemo razloge, zakaj (se) ne bi spremenili. Vsaka rast pomeni spremembo. Iz dneva v dan. Brez tega iz semena nikoli ne bi vzklila rastlina in iz celice ne bi nastal otrok. Vse v naravi raste in se nenehno spreminja, čeprav na prvi pogled morda niti ni videti. Prilagajanje okolju in razmeram v njem pomeni spreminjanje lastnega bioritma, strukture, sestave… Ves rastlinski in živalski svet dela to brez »razmišljanja«, ljudje na drugi strani pa moramo imeti vse pod kontrolo. Okolje prilagodimo sebi, da se nam ne bi bilo potrebno spreminjati, našo okorelosti in okostenelost pa tako ali tako projiciramo v zunanji svet. In zakaj se je tako težko spremeniti? Zakaj bi se mogli odreči stvarem, ki smo jih navajeni?

V iskanju teh odgovorov sem prišla do dveh zaključkov: spremembe nam predstavljajo problem, kadar nas obvladujejo strahovi in spremembe nam povzročajo težave, kadar smo preveč »komot«, da bi se premaknili iz svojega območja udobja. Ker želimo imeti ljudje vse pod nadzorom nam okoliščine, ki jih ne poznamo predstavljajo velike težave. Pri tem ima veliko vlogo naš analitični um in ta je tisti, ki strahove v največji meri proizvaja, nato pa še dodatno napihuje. V glavi si pripravimo »worst case scenario« pa ne zato, da bi se nanj pripravili, ampak da bi dobili izgovor, zakaj se sprememb nismo lotili. In bolj kot se naš um ubada z vsemi ovirami, večje postajajo, dokler v naših mislih ne postanejo popolnoma nepremagljive. Kadar teh ovir ne vidimo, se že zgodi, da pride mimo prijatelj ali znanec, ki nam pove, da bomo na tej naši poti sprememb nanje zagotovo naleteli. In, ker nam manjka samozaupanja, osebi verjamemo. Naš um tako ponovno dobi dozo hrane za prežvekovanje. Strahovi se nabirajo v našem mentalnem polju, se širijo na čustvene nivoje in se razraščajo v energetske meglene oblake, ki jih naše čakre nato shranijo kot blokade.

Na spremembe v našem življenju vplivamo mi sami. Mi smo tisti, ki se odločimo, da želimo nekaj spremeniti, mi smo tisti, ki se odločimo, kako se bomo prilagodili na nove okoliščine. Vendar smo velikokrat preveč leni, da bi se spremenili. Iščemo izgovore, da se nam ne bi bilo potrebno premakniti: pa saj ni tako slabo, saj se da potrpeti, pravzaprav mi nič ne manjka, bo že… In raje sedimo v svojem lastnem blatu in se tolažimo, da je takšno sedenje pravzaprav čisto v redu, kot da bi vstali in se premaknili iz blata. Najboljši izgovor, ki ga imamo vedno na zalogi pa je: čakam na pravi trenutek! Zdi se, da nam za spremembe primanjkuje volje. Voljo uravnavajo čakre na zadnjem delu našega fizičnega telesa. Del, nas samih, ki ga le redko vidimo in se zato z njim ne ubadamo preveč. Toda ali ni res, da kadar nas nekdo potisne, da bi se premaknili naprej, nas vedno potisne od zadaj? Tam je namreč naša volja. Zato je pomembno, da kadar delamo s čakrami, ne pozabimo na zadnji del teh naših energijskih vrtincev. Če smo namreč strahove na sprednji strani energetskega telesa očistili, za voljo pa nismo poskrbeli, se nam ne bo uspelo premakniti.

Spremembe so nekaj naravnega. Ker pa smo se ljudje odmaknili od tega, kar je naravno, je normalno, da se skušamo izogniti tudi spremembam. Danes nismo iste osebe kot 5 ali 10 let nazaj. Če mislimo, da smo iste osebe, potem je skrajni čas, da to spremenimo. To je namreč rast. Zato smo tukaj.