Egotrip

Ob vsem, kar se zadnje čase dogaja na energijskih nivojih, se samo še čudim. Dobro, da kdaj kdo napiše, kaj se dogaja, da lažje zadiham. Opažam, da je bistvenega pomena zavedanje sedanjega trenutka in prizemljevanje. Brez tega me kar odnese in dogajanje čez dan gre kar mimo mene. Intenzivno opazujem svoj ego in kako me prinaša naokrog. Ego so misli in čustva, ki nadzorujejo nas, namesto da bi mi njih (v freudovski psihologiji sta to id in ego). Kadar govorimo o sebi in uporabljamo zaimek »jaz« ponavadi govorimo o tem kdo smo. Vendar to ni pravi jaz, to ni tisti svetlobni del nas samih, ni naša duša. Ko govorimo o sebi govorimo o nekem imenu in priimku s katerim se identificiramo, govorimo o poklicu in delu, ki ga opravljamo, govorimo o tem, kaj vse smo že počeli. In vendar je to samo obleka, ki jo nosi naša duša. Bistvo nas samih nima nič z jezo, žalostjo, frustracijami, predsodki, mentalnimi vzorci – vse to je egova navlaka.

Kako preseči ego in prepoznati pravi jaz? Tako, da naša zavest postane opazovalec, da se distancira od čustvenega dogajanja, odzivov naših miselnih struktur – to namreč nismo mi, ampak programi, ki delujejo v našem energetskem polju. Ko se v odnosih zapletamo v čustvene drame, ko se odzivamo na čustva drugih, ko želimo imeti kontrolo, takrat se z vsem tem identificiramo in rečemo: jezen sem, užaljen sem, na živce mi gre… Če pa je naša zavest opazovalec rečemo: zanimivo, ta dogodek sproži jezo, ta človek s svojim obnašanjem povzroči užaljenost; v čustvenem polju se pojavi sreča… Ko se postavimo v vlogo opazovalca se lahko vprašamo: zakaj se to zgodi? Ko v odnosih reagiramo, je to posledica določenih "sprožilcev", ki aktivirajo programe v nas samih. Ni namreč mogoče, da bi nas nekaj ujezilo, če tega vzorca nimamo v sebi. Bolj kot nam nekaj pomeni, bolj se s tem identificiramo in bolj to občutimo kot osebni napad.

Ego se zapleta v razmišljanja in misli iz preteklosti in strahove glede prihodnosti. Kadar nas nek dogodek močno zaznamuje mu s tem, ko o njem razmišljamo, ga analiziramo, o njem razlagamo dovajamo energijo. Dejstvo, da smo zamudili vlak se ne spremni s tem, ko se jezimo in tarnamo in razlagamo ljudem, kako smo zamudili vlak. Energija ostaja v preteklosti. Vso to energijo bi namreč lahko usmerili v sedanje iskanje rešitve – kdaj gre naslednji vlak. Ali pa, kadar se pripravljamo na neko srečanje ali pogovor – v glavi si delamo scenarije, predvidevamo potek pogovora in usmerjamo vso energijo v te prihodnje dogodke – potem pa se zgodi, da je odziv popolnoma drugačen kot smo pričakovali. In toliko energije smo potrošili za nekaj, kar se ni nikoli zgodilo, ker smo izhajali izključno iz svojih miselnih vzorcev.

Pogost miselni vzorec, ki ga nosimo ljudje v sebi je: jaz imam prav. Ko komuniciramo z ljudmi okoli sebe, je vse lepo in prav, dokler nam prikimavajo in se s tem strinjajo z našim vzorcem. V trenutku, ko nekdo drug izrazi nestrinjanje z nami, nastane cel hudič. In naša oznaka takega človeka takoj dobi razne slabe oznake: z njim se ne da pogovarjati, nima pojma, kdo pa misli, da je… In ta človek je samo pokazal na vzorec v našem mentalnem telesu. In vse kar smo mu pripisali, smo pravzaprav pripisali nam samim. Kot opazovalec bi lahko rekli: kadar deluje ego se z mano ne da pogovarjati, nimam pojma, mislim, da sem nekaj več. In na ta način se ne identificiramo s tem delom ega, ampak ga prepoznamo in tako odvzamemo energijo. Naslednjič bomo tako težje delovali iz ega.

Kakšno pa je stanje brez vpliva ega? Zakaj bi se sploh trudili biti v kakšnem drugačnem stanju? Svoj pravi jaz, svojo dušo za začetek dosežemo v meditaciji, ko vstopimo v občutek notranjega miru, harmonije, sočutja, globokega zadovoljstva in notranjega veselja. Kaj ne bi bilo čudovito, če bi ves čas živeli v teh občutkih? Vračanje v zavedanje, v razsvetljenje se dogaja s prepoznavanjem plasti ega. Naša edina vstopnica v "nebesa" je poznavanje našega pravega bistva.

Za konec zgodbica, ki zelo nazorno pokaže kako deluje naš ego-um.

Hodila sta dva meniha po poti. Prideta do vasi, kjer je bila zaradi dežja cesta zelo blatna. Na eni strani ceste je stala gospodična v lepi obleki in razmišljala, kako naj pride čez cesto, brez da bi si umazala obleko. Prvi menih je stopil do nje, jo dvignil, nesel čez cesto in nato mirno nadaljeval pot. Meniha sta hodila že pet ur, ko se oglasi drugi menih: Kako si lahko prijel in nesel tisto žensko, kaj ne veš, da mi menihi tega ne počnemo? Prvi menih ga je pogledal in mu odgovoril: Jaz sem žensko odložil že pred petimi urami. Kaj jo ti še vedno nosiš s seboj?