
.... samo pozorni moramo biti nanje!
O meditaciji in njenih pozitivnih učinkih se čedalje več piše. Nekaj minut umirjenega in osredotočenega dihanja je že dovolj, da bi opazili učinke na našo psiho pa tudi telo. Z meditacijo je podobno kot s prehransko dieto. Ni univerzalnega recepta za vse, ampak vsakemu posamezniku odgovarja nekaj drugega. Nekaj let nazaj sem se učila radža jogo, ki je pot meditacije. Hvaležna sem, da sem se naučila pravilnega dihanja, vendar to enostavno ni bilo zame. Osredotočanje na točko med obrvmi in čimbolj izprazniti misli, glavo, vse… jaz pa dobivala sporočila angelov, vizije in ideje. Ne, radža joga ni bila zame.Vile so angeli varuhi narave. Njihova energija je gostejša kot angelska in njihovo telo je etersko, kar pomeni, da je vidno le redkim. Ker je njihova vibracija nižja, tudi njihova ljubezen ni več popolnoma brezpogojna. Za vile pravimo, da imajo ego in se zato lahko tudi razjezijo. Vile skrbijo za rastline, negujejo jih in jim dovajajo energijo za rast in cvetenje. Če ljudje s temi rastlinamo ravnamo brezvestno, se vile razjezijo in lahko tudi kakšno “ušpičijo”. Z vilami je zato potrebno ravnati malce bolj previdno. Njihovo naklonjenost si pridobimo, kadar jim pomagamo skrbeti za rastline pa tudi za okolje. Ker vile niso v fizičnem telesu, ne morejo pobirati smeti, zato so nam hvaležne, če to storimo mi. Ko urejamo svoj vrt ali okenske rože z ljubeznijo, pridejo vile v večjem številu k nam in zato rože bolje cvetijo. Tako kot ljudje potrebujemo njihovo pomoč, tudi vile potrebujejo našo.
V petek sem tako brala knjigo Zdravljenje z vilami in že med branjem so se mi v mislih kazale slike, kje v okolici vikenda ležijo smeti. Približno mesec dni nazaj je nekdo poleg smetnjaka odvrgel gradbeni material med katerim je bila tudi piksna neke tesnilne pene. Ker je bilo tisti dan močno sonce, je piksna eksplodirala in pena se je razpršila po grmovju in drevju okoli smetnjaka. Zvečer, ko sem šla spat, mi slika te umazanije sploh ni šla iz glave. Včeraj zjutraj pa sem pomislila: tiste umazanije očitno ne bo nihče pospravil. Vzela sem rokavice in škarje in se odpravila na čistilno akcijo. Nisem počistila samo pene, ampak še vse plastenke, steklenice in piksne, ki so ležale v grmovju za smetnjakom. Popoldan, ko sem peljala Dima na sprehod, sem opazila in pobrala prav vse smeti na in ob poti. Ko sva prišla nazaj, so mi vile izkazale hvaležnost tako, da so odprle cvetke tulipanov na cvetlični gredi.
Vile so dobile novo prijateljico in v njihovem imenu pozivam vse, da prenehajo verjeti, da so vile samo v pravljicah. Vile so tukaj, z nami in okoli nas in nas pozivajo, da verjamemo vanje in jim pomagamo negovati naravo. S tem negujemo tudi sebe, saj smo tudi ljudje del narave.
Dobila sem kar nekaj prošenj naj napišem kaj o seminarju, ki sem se ga udeležila na Havajih. Kaj pravzaprav povedati o ATP seminarju in Doreen. En način, da ga opišem je razumski oz. analitičen, drugi način pa je skozi občutke rezultate, ki jih je prinesel seminar meni osebno. Seminarju se pozna, da izvira iz ameriške kulture: to je show, ki ima igrice, glasna vzklikanja, veliko aplavza in cel kup »reklam«.
Dopoldan nas je vedno pozdravil Steven in nam prebral ali povedal kakšno poučno zgodbico kot uvod v srečanje z Doreen. Ona je imela potem glavni del, ki ga je večinoma izvajala pod vodstvom nadangela Mihaela. Imeli smo kar veliko praktičnih vaj, predvsem smo drug drugemu delali ridinge in zdravljenja. Po kosilu nas je pričakala kakšna igrica ali skeč, ki je pomenila uvod v temo, ki smo jo obdelovali kasneje. Te igre in skeče je izvajalo osebje, ki je cel teden pomagalo pri organizaciji in vzdrževanju visokih vibracij. Namen je bil s smehom odpreti srčno čakro in to jim je definitivno uspevalo.
Energetsko so bili dnevi precej utrujajoči. Ob 8h sem bila že v postelji in v sekundi dvajset v deželi Ninulenanule. 350 ljudi na kupu in vsak pripelje zraven še celotno svoje duhovno vodstvo... ja precej močna zadeva. Močna so bila čiščenja z Mihaelom in zdravljenja z Rafaelom. Delali pa smo z vodniki in angeli partnerjev za katere smo izvajali ridinge. ATP mi je tako prinesel predvsem samozaupanje glede vodstva in jasnejšo pot naprej. Rezultati pa se poznajo predvsem v načinu, kako se odvijajo nekatere stvari. Določeni dogodki so mejili že na čisto prave čudeže in v tednu po seminarju so stvari tako čudovito in gladko tekle, da je to nekaj čudovitega. Sporočila in jasni znaki, da so angeli z menoj in da lahko, ne samo uslišijo, ampak v trenutku izvedejo vsako prošnjo oz. »naročilo«. Moj razumski del mi pravi, da bi morda lahko imeli manj »cirkusa« in več dela, vendar mi moj višji jaz na drugi strani pravi, da ni nujno, da bi lahko vse to v tako kratkem času prenesla.
Doreen je "prava carica". Kljub svetovni slavi, kljub svojemu delu, je neverjetno prizemljena in skromna. Vedno poudarja, da so angeli tisti, ki ji povedo kaj in kako naj dela in ona le sledi njihovim navodilom. In to pove brez prenarejanja ali igranja. Energija, ki jo oddaja je neverjetno nežna in pravzaprav vse kar naredi je, da spodbuja ljudi, da sami najdejo svojo povezavo in jih z zaupanjem sledijo.
Seminar ne pozna omejitev. Nanj so prišli tako tisti, ki so angele srečali pred pol leta kot tudi taki, ki z njimi delajo že leta in leta. Vsak dobi točno tisto kar potrebuje in njegova stvar je, kako bo to uporabil za naprej: samo zase ali pomoč drugim. Ni pravil in ni omejitev. Vendar je obisk seminarja, kjer srečaš še 300 drugih Lightworkerjev in nešteto njihovih angelov resnično zdravljenje duše, saj se končno počutiš doma, med sebi enakimi. Če kdo začuti klic mu lahko svetujem le eno: sledi in zaupaj. Pa naj bo za katerikoli seminar, tečaj ali delavnico, ki pomeni korak bližje v svetlobo.
Ljudje smo scenaristi, režiserji in glavni igralci v svojem lastnem filmu. Kajti naše življenje v fizični realnosti je kot film. Najprej si duša omisli scenarij, z našimi lastnimi odločitvami in interpretacijami si režiramo življenje, ki ga v glavni vlogi tudi sami odigramo. Žanri (različna življenja) se med seboj razlikujejo: od poučnih do solzavih, komedijantskih in kriminalnih življenj pa do dolgočasnih, ljubezenskih dram. Vse smo že režirali in še precej nas čaka. Vse dokler si ne bomo zaslužili pravega oskarja za življenjsko delo: razsvetljenje v »dvorani večnosti«.Da smo res v svojem filmu, je moč dojeti, če opazujemo svoje misli. Kadar se znajdemo v določeni situaciji v katero smo močno čustveno vpleteni, pričnemo razmišljati v smislu »kaj pa če...« in v glavi se nam prične odvijati film. Največkrat se to dogaja v odnosih, ko v svoji glavi delamo namišljene pogovore v smislu: če mi bo rekel to in to, mu bom nazaj odvrnil to in to in potem se prične v glavi odvijati celoten pogovor. Še huje je, ko razmišljamo, če mi bo naredil to, mu bom jaz naredil/rekel... In ko do situacije dejansko pride, mislimo, da smo nanjo že popolnoma pripravljeni in oseba naredi ali reče nekaj, česar nismo »napisali« v našem scenariju. In odreagiramo na čisto drugačen način. Kasneje pa se tepemo po glavi zakaj nismo naredili ali rekli tega ali onega.
Ujeti smo v svoj lasten scenarij, ki ga projiciramo v druge. Ker pa imajo drugi ljudje svoje scenarije, reagirajo v skladu z njimi. Ko je na režiserskem stolčku naš Ego je življenje precej bolj podobno telenoveli kot pravemu filmu. Odpiranje k višjemu jazu, nam omogoči, da prenehamo osebne scenarije pisati vnaprej. Vključimo se v mnogo širši scenarij, ki je napisan na mnogo višji ravni. Režiser takšnega filma je izkušen in moder in nas usmerja z ljubeznijo. Njegova filmska ekipa je sestavljena iz angelov in bitij svetlobe. Ko se prepustimo Njegovemu vodstvu, se naš film iz telenovele preobrazi v zares dober film z globoko vsebino in v nas pusti neizbrisen pečat. Nauči nas mnogočesa in rezultati nas dvignejo na povsem novo raven.
Film se vedno zaključi s smrtjo glavnega igralca in naša duša je vedno prisotna na premieri končanega filma. Je njegov edini kritik in od ocene filma je odvisen naslednji »scenarij«. Kaj si bomo ogledali na premieri filma, ki ga trenutno snemamo? Smo zadovoljni s trenutnim napredkom snemanja? Kje je potrebno popraviti scenarij? Kdo sedi na režijskem stolčku? Če posodobimo Shakespeara: življenje je film in mi njegovi scenaristi.