Uh ta čas! Nikoli ga ni dovolj ali pa ga je čisto premalo. Najbolj nenavadna stvar v tej naši iluziji je zagotovo naše linearno pojmovanje časa. Največkrat slišimo druge in sebe reči: nimam časa. Super bi bilo, če bi imeli za začetek več časa. Vendar pa: časa imaš toliko kolikor si ga vzameš. V tem je globoka resnica, ki pa jo je potrebno najprej ozavestiti, da jo lahko dojamemo in razumemo. Moj primer pomanjkanja časa je posledica pomanjkanja samodiscipline in potuha mojemu "lenoritisu". Če se mi nekaj ne da - nimam časa. Če bi nekaj morala pa mi to ne diši najbolje - nimam časa. In izberem neko drugo dejavnost, ki sploh ni pomembna, ampak mi zapolni čas, da lahko čisto upravičeno trdim, da nimam časa. V vsakem trenutku izbiramo, kaj bomo počeli s svojim časom. Če ga porabimo za kavo s prijatelji, smo si to sami izbrali. Če ga porabimo za različne dejavnosti, smo se sami odločili za to izbiro. Tako bi se pravzaprav morali vprašati za katere stvari nam primanjkuje časa in kaj nam sploh pomenijo. So to pomembne zadeve, ki se jim izogibamo ali situacije, ki nam vzbujajo neprijetne občutke pa nas veže do njih nekakšna dolžnost? Samo mi smo gospodarji svojega časa in ni je situacije ali osebe, ki bi nam jemala naš čas, ne da bi ji mi to dopustili. In tako dnevi minevajo. Nam pa največkrat zmanjkuje časa za nas same. Biti sam s seboj zna biti precej neugodno, če se ne želimo soočiti s svojimi strahovi, blokadami in stvarmi, ki si jih ne želimo priznati. Časa nam zmanjkuje tudi za spremembe, ki se jim že na daleč izogibamo in pravimo: jutri. V neki knjigi sem prebrala, da je v restavraciji visel napis: jutri zastonj kosilo!
Postanimo torej upravljalci svojega časa. Vsakič, ko izberemo nekaj kar zahteva čas, se tega zavedajmo in prenehajmo uporabljati izgovor: nimam časa. Časa imamo toliko, kolikor želimo in kolikor si ga vzamemo. Vsak dan, vsako uro, celo leto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar