V zadnjih letih so prihajajoči božični prazniki kar nekako izgubili vsebino. Vse je samo še zunanji blišč. Vse hiše so okrašene z vedno več lučkami, toda skozi okna seva tema. Kaj se skriva za vsemi sijočimi fasadami? Ljudje si podarjamo kupljena darila in december v glavnem mine v tuhtanju, kaj komu kupiti. Pozabljamo pa na to, da je konec leta namenjen notranji refleksiji, temu da se poglobimo vase, da v srcih prižgemo luč in se obdarimo z Ljubeznijo, svetlobo, toploto in bližino.
Vsi ljudje imamo dušo, ki je čista in nepokvarjena in v življenju naj bi težili k temu, da se ta čudovita duša izrazi skozi naše fizično telo. Toda kaj počnemo mi? Zavijamo se v plasti težkih, temnih, za svetlobo neprepustnih mentalnih vzorcev; svoje delovanje usmerjamo navzven, v materialno, kopamo se v strahovih in s tem krepimo čustva jeze, ljubosumja, zavisti... In potem se čudimo, zakaj se je svet zarotil proti nam! Resnica je, da zakon privlačnosti deluje tako, da podobno privlači podobno. Če smo se zavili v temo, bomo privlačili temne ljudi, temne dogodke, temne situacije. Rešitev je preprosta in vendar jo je tako težko izvesti: ponovno je potrebno odkriti luč v nas samih.
Da bi odkrili lastno notranjo luč, se moramo vsaj za trenutek umakniti od vsakdana in zapreti oči. Naredimo globok vdih in izdih in nekaj časa spremljamo svoje dihanje. Usmerimo svojo zavest v področje srca in tam vizualiziramo drobno iskrico svetlobe. Predstavljajmo si, kako raste in postaja vedno svetlejša, dokler ne presvetli našega celotnega telesa. Vdihnemo to lastno svetlobo in jo razširimo še na prostor v katerem se nahajamo, pa na stavbo in vse ljudi v njej. Ko smo tako čudovito iz svojega srca razširili svetlobo, naredimo še en vdih in še razširimo to svetlobo na celotno mesto/vas in z dodatnim vdihom na cel svet, na vse njegove dimenzije. Svet je tako osvetljen s svetlobo našega srca in to stanje vzdržujemo toliko časa, dokler se počutimo udobno. Nato se z zavestjo vrnemo nazaj v svojo sobo in svoje telo. Ta občutek svetlobe v srcu skušamo ohraniti tudi, ko ponovno odpremo oči.
Prihajajoči prazniki so kot nalašč, da jih izkoristimo in ponovno odkrijemo svojo lastno svetlobo. Simbol božičnih praznikov je novo rojstvo, ki se je zgodilo tam, kjer ni bilo blišča, hrupa in velikih množic – rodil se je božji sin. Prav vsak med nami je božji otrok in prav vsak med nami ima možnost, da gre stran od zunanjega sveta, v svoje srce in se tam ponovno rodi. Simbolika Božiča je lahko smerokaz, ki nam pokaže v katero smer se je potrebno obrniti. Da bi se obrnili navznoter ni potrebno, da se odpovemo smrekci, da se zapremo v sobo ali da se medsebojno ne obdarujemo. Gre predvsem za ponoven razmislek, kakšna bo naša vsebina družinskega druženja, kako lahko skupaj naredimo praznike resnično praznične. Brez sramu lahko izključimo televizor in se sami lotimo izdelave daril ali vsaj voščilnic. Preživimo skupaj kvaliteten in ustvarjalen čas, odločimo se, da bomo z vsemi ljudmi prijazni. Prijazni iz srca, ne iz potrebe ali zaradi vtisa. Dovolimo si, da začutimo čarobnost, da v preprostih stvareh najdemo veselje in srečo. Dovolimo si, da vstopimo v svoje lastno srce in tam najdemo svojo lastno svetlobo, svojo lastno božično zvezdo, ki nas vodi do rojstva Boga v nas samih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar