7. 05. 08

Stres - strah pred neuspehom

Živimo v linearnem svetu, kjer nam vladata (ali si vsaj tako si domišljamo) prostor in čas. In tako je vedno vse predaleč, preblizu, prehitro, prepočasi, predvsem pa nikoli dovolj. Vse to nas sili, da se nenehno prilagajamo okolju. In največja frustracija je pravzaprav strah, da se nam ne bo uspelo prilagoditi. Da nam ne bo uspelo. Vsemu temu vlada naš Ego, ki nas vedno opozarja, da nismo dovolj dobri, da bi sploh lahko tekmovali z okoljem. In mi mu želimo dokazati, da se moti in se ženemo, da bi se bolje in hitreje rilagodili kot ostali »tekmovalci«. In vendar je vse to le iluzija, ki jo sami poganjamo. Prvo dejstvo je, da čas in prostor obstajata samo v fizični realnosti. Drugo dejstvo je, da smo kreatorji lastnega življenja in imamo moč in možnost karkoli spremeniti. Kakor zgoraj tako spodaj. Če torej mentalno dojamemo ti dve dejstvi, nam časa ne more zmanjkati ali ga biti preveč, ker smo navsezadnje mi tisti, ki ga dojemamo in mu s tem določamo (ne)realnost.

Ker stres ni nič drugega kot strah pred neuspehom tudi v odnosih, se nam velikokrat zgodi, da določenim osebam pripišemo, da nam povzročajo stres. To zavijemo v ovitek, ki mu rečemo živciranje, nadlegovanje ali celo ustrahovanje. Bojimo se, kaj bo rekel šef, partenr(ka) nas stalno živcira, prijatelj(ica) nam ne da miru s svojimi težavami. In mi se bojimo, da če jih zavrnemo od njih ne bomo dobili ljubezni, odobravanja, pohvale. In tako se vrtimo v krogu medsebojnih odvisnosti, vstopamo v drame ter se bojimo postaviti zase. Vsem okoli nas želimo ustreči, jih zadovoljiti, nase pa preprosto pozabimo.

In tako na koncu sami sebe trpinčimo in se spravljamo v stres. V svojih glavah nenehno premlevamo neskončno količino misli, ki nam ponujajo črne scenarije in si sami ustvarjamo svoj lastni stres. Tako smo prepričani v svoje strahove, da si na koncu koncev bojimo priznati, da smo v svojem bistvu popolni. Kajti, če se na koncu izkaže, da smo grešniki, potem nam ni uspelo.

Naj poudarim, da so vse to projekcije našega lastnega uma. Obstaja vic o tem, kako v peklu ob vsakem kotlu v katerem se cvrejo grešniki stoji hudič in ljudi tlači v kotel, da ne bi pobegnili. Le pri enem kotlu ni hudiča, ker so v njem Slovenci, ki drug drugega tlačijo in vlečejo nazaj v kotel. Jaz pa pravim: ne potrebujemo drugih, mi naš um (Ego) torej mi sami smo tisti, ki si ne dovolimo ven iz našega lastnega kotla. Hvalabogu nismo sami. Tu so vedno Angeli, ki nam želijo pomagati. Pomagati, da prenehamo s samoobsojanjem, da se postavimo zase in da zasijemo v svoji lastni luči.

Ni komentarjev:

Objavite komentar