Začetek novega šolskega leta prinaša pestro dogajanje na vseh področjih: tečaji, delavnice, seminarji, vadbe, ti in oni krožki in dejavnosti. Kako izbrati v vsej tej množici? Iskalci Svetlobe se pogostokrat znajdemo v tej dilemi. Pravzaprav dileme ni in je odgovor preprost: slediti je potrebno intuiciji. Ampak kaj, ko se vedno pojavi tisti mali Dvomek, črv ki grize prav počasi in kar naenkrat izbruhne možganski vihar razuma, ki nas popelje na popolnoma drugo stran. In naša intuicija spet ponikne. Mirno se usede v kot in čaka na svojo ponovno priložnost. Sama se različnih delavnic, seminarjev, tečajev udeležujem na tak način, da čimmanj načrtujem in delam čimbolj po trenutnem vzgibu. Ko me zagrabi, ko na internetu naključno »padem« na določeno spletno stran, takrat vem, da je to to. Znanje in vedenje, ki ga pridobim, integriram v svoj sistem. Kadar mi kdo reče, da si moram najti sistem in delati po njem, ponavadi ni deležen mojega ponovnega obiska.
Ne verjamem v eno in edino univerzalno pot. Verjamem, da si vsak sam gradi in tlakuje svojo unikatno pot, ki deluje samo zanj. Poudarek je na unikatnosti. In možnosti izbire. Da v to pot vključimo različne gradnike. In nekateri bodo tlakovali pot samo z zelenimi kockami, drugi bodo kombinirali dve ali tri barve ali celo različne oblike, tretji pa bodo vgradili še stopnice, tri dodatne ovinke in nekaj vzponov. Ampak to je njihova pot. In vsak ima svojo pot, ki zanj funkcionira. In ima pravico do svoje lastne poti. Pravico do izbire v življenju. Zato poglejmo, kako sestavljamo svojo pot, kakšen košček se bo najbolje prilegal vanjo sedaj in tukaj. Nihče drug ne more graditi vaše poti in kdor pravi, da je samo njegova pot prava, ne pozna poti Svetlobe. Smo arhitekti, inženirji in navadni cestni delavci v eni osebi. In izbiramo. Vsak trenutek se sami odločamo, kakšne gradnike bomo vstavili v našo pot, cesto, avtocesto, ki vodi v Svetlobo. Tečaji, seminarji in drugi dogodki nas izobražujejo, nam delo olajšujejo, nikoli pa ne bodo ceste gradili namesto nas. Intuicija je naš svetovalec na posameznem odseku. In če želimo zaposliti še naš um: če gradimo most, se verjetno ne bomo udeležili seminarja o gradnji predorov. Prispodoba o gradnji svoje poti nam lahko pomaga pri izbiri tega, kar je za nas najbolje. Vsak si lahko to prispodobo nadgradi sam. Odnosi, so pomoč, ki jo dobimo na svoji poti ali pa mi priskočimo na pomoč nekomu pri gradnji njegove poti. Svet in to življenje sta teren čez katerega gradimo svojo pot. In naša izbira je kje in kako bo tekla naša pot, jo bomo tlakovali, asfaltirali ali pustili makadam. Smo investitor in izvajalec v isti osebi. Sami odločamo.
Lepo povedano, "vsak sam gradi in tlakuje svojo unikatno pot."
OdgovoriIzbrišiVedno sem imel probleme (in jih še vedno imam) s sledenjem neki vnaprej začrtani poti. To me je vedno odbilo.
Kar se pa tiče teh tečajev/delavnic... tega je toliko, da če se jih človek preveč udeležuje, lahko pozabi nase. Lahko dobi iluzijo, da mora še marsikaj narediti, preden bo lahko dosegel kakšen dostojen nivo svojega razvoja.. Tako da je zame obvezna dnevna meditacija in tišina, da ostanem v stiku s samim seboj, s svojo potjo.. ko tega nisem počel, sem se kaj hitro začel potapljati...
Zaradi tega so mi knjige, avdio govori in dokumentarci najboljši vir razvoja...