Leto se končuje in delam bilanco tega, kar se je dogajalo. Vibracije so bile skozi leto izredno močne in kar sem občutila na lastni koži je bilo preizkušanje moje lastne integritete. Ali stojim za svojimi besedami, ali sledim temu, kar čutim ali sem pripravljena s celotnim svojim bitjem slediti poti, ki mi jo kaže duša. Ugotovila sem, da nekje bolj, drugje manj. Še vedno se ujamem v razne mentalne scenarije in vzorce, vendar jih znam prepoznati in se hitro izvleči iz njih. Veliko sem opazovala kako vzorci delujejo pri drugih, kakšen imajo vpliv na njihova vedenja in se jih naučila prepoznavati. In tako sem se naučila, da se ne zapletam v drame drugih. In to je osvobajajoče.
Letošnje leto je zaznamovalo novo znanje, ki sem ga pričela pridobivati. Širša slika sveta, univerzuma in vsega kar je. Nova spoznanja o bitjih s katerimi si delimo vesolje, zaznavanje in prepoznavanje njihove in s tem moje lastne multidimenzionalnosti. Modrost Plejad, Siriusa, Arkturiusa in drugih svetlobnih ozvezdij višjih dimenzij je kot nekakšen manjkajoči člen, ki mi je odkril veliko večjo sliko kot sem si kdajkoli zavestno predstavljala. Resnica, ki je tako neverjetna, da jo moj um še vedno zavrača, vendar jo v srcu čutim in vem, da je tako. Znanja, ki so dostopna skozi različne mistične šole, starodavna poučevanja in novodobna kanaliziranja. Vse kar je potrebno je, da se temu odpremo. Naučila sem se slediti svojemu srčnemu detektorju, ki mi skozi občutke sporoči ali je informacija prava ali popačena. Televizija je postala skoraj nepotrebna, saj je velika večina vsebin le pesek v oči. Zaslepljenost, manipulacija in laži držijo ljudi stran od dejanskega dogajanja in človeštvo spi globoko spanje. In vendar se naše potovanje skozi fotonski pas šele začenja in njegova svetloba neizprosno osvetljuje tudi najbolj skrite kotičke.
Zato prihajajo na dan neprijetne stvari, zato se piše, bere in govori o do sedaj prikritih stvareh. Naša naloga je, da se ne pustimo več zapeljevati, da začnemo razmišljati z lastno glavo, da prevzamemo vajeti v svoje roke, da vzamemo svojo moč nazaj. Če nam katerikoli občutek pove, da je nekaj za lase privlečeno, mu je potrebno verjeti. Seveda pa se moramo najprej naučiti ločiti med umom in občutki. Če začutimo, da je v ozadju še nekaj drugega, je potrebno to raziskati. Resnica je včasih tako neverjetna, da jo je težko dojeti, vendar nam kar naenkrat doda manjkajoči košček.
Delo na sebi, osebnostni in duhovni razvoj nista bližnjica do brezskrbnega življenja. Včasih je naporno, velikokrat je težko in večkrat bi najrajši kar obupal, vendar na koncu dneva veš, da si ne želiš nazaj starega zmanipuliranega načina življenja. Biti kreator lastnega življenja dostikrat pomeni, da navidezno plujemo proti toku, kršimo vse, kar je sprejemljivo, normalno in običajno, na koncu ko spoznamo resnico pa uvidimo, da je to tista prava pot.
Zavedati se lastne multidimenzionalnosti pomeni, da se nenehno zavedamo višjega načrta, da sproti kreiramo svojo lastno realnost, da presežemo omejitve, ki so nam jih vsilili tisti, ki so nam prikrili lastno zgodovino. Vpogled v lastno svetlobno telo, ki je neverjetno močno in čudovito je za ego strašljiv, na čustvenem nivoju nas pretrese, na duhovnem popolnoma osvobodi. Postanemo mogočno svetlobno bitje, polno modrosti in ljubezni in šele takrat, ko si dopustimo, da delujemo na tak način začnemo zares živeti. Zmoremo izpustiti nepomembne stvari, ki so bile do tedaj center našega življenja, razbremenimo se vzorcev brez katerih smo mislili, da ne moremo živeti pa ugotovimo, da so nas le slepili, naučimo se ločiti zrno od plev. In pri tem vseeno ugotovimo, da nismo sami. Da obstajajo čudovita in ljubeča bitja, ki nas vodijo, poučujejo in se veselijo našega prebujenja. In končno vidimo, kako je naša nit stkana v to čudovito tkanino stvarjenja.
Zato prihajajo na dan neprijetne stvari, zato se piše, bere in govori o do sedaj prikritih stvareh. Naša naloga je, da se ne pustimo več zapeljevati, da začnemo razmišljati z lastno glavo, da prevzamemo vajeti v svoje roke, da vzamemo svojo moč nazaj. Če nam katerikoli občutek pove, da je nekaj za lase privlečeno, mu je potrebno verjeti. Seveda pa se moramo najprej naučiti ločiti med umom in občutki. Če začutimo, da je v ozadju še nekaj drugega, je potrebno to raziskati. Resnica je včasih tako neverjetna, da jo je težko dojeti, vendar nam kar naenkrat doda manjkajoči košček.Delo na sebi, osebnostni in duhovni razvoj nista bližnjica do brezskrbnega življenja. Včasih je naporno, velikokrat je težko in večkrat bi najrajši kar obupal, vendar na koncu dneva veš, da si ne želiš nazaj starega zmanipuliranega načina življenja. Biti kreator lastnega življenja dostikrat pomeni, da navidezno plujemo proti toku, kršimo vse, kar je sprejemljivo, normalno in običajno, na koncu ko spoznamo resnico pa uvidimo, da je to tista prava pot.
Zavedati se lastne multidimenzionalnosti pomeni, da se nenehno zavedamo višjega načrta, da sproti kreiramo svojo lastno realnost, da presežemo omejitve, ki so nam jih vsilili tisti, ki so nam prikrili lastno zgodovino. Vpogled v lastno svetlobno telo, ki je neverjetno močno in čudovito je za ego strašljiv, na čustvenem nivoju nas pretrese, na duhovnem popolnoma osvobodi. Postanemo mogočno svetlobno bitje, polno modrosti in ljubezni in šele takrat, ko si dopustimo, da delujemo na tak način začnemo zares živeti. Zmoremo izpustiti nepomembne stvari, ki so bile do tedaj center našega življenja, razbremenimo se vzorcev brez katerih smo mislili, da ne moremo živeti pa ugotovimo, da so nas le slepili, naučimo se ločiti zrno od plev. In pri tem vseeno ugotovimo, da nismo sami. Da obstajajo čudovita in ljubeča bitja, ki nas vodijo, poučujejo in se veselijo našega prebujenja. In končno vidimo, kako je naša nit stkana v to čudovito tkanino stvarjenja.
