Na polovici leta smo in ponovno nas je večina imela občutek, da je življenje švignilo kar mimo. Ob vsem dogajanju, ki se vsak dan odvija imamo občutek, da nimamo časa, da se vse zgodi in pozabi prehitro. Ko pogledam obdobje od začetka tega leta, se mi zdi, da bi vse, kar sem doživela lahko napisala v knjigo ob kateri bi se bralcu zazdelo, da opisujem leta, ne mesece. V vsem tem času, se je duhovno vodstvo, ki mi stoji ob strani resnično izkazalo in prav pošteno smo se "nagarali" ( v duhovnem smislu seveda) in ker je pomembno, da se po napornih aktivnostih znamo odpočiti, si zaslužimo, da vse dogodke in energije preteklega pol leta ustrezno integriramo in energetsko prebavimo. Zato se tudi objave pojavljajo malo bolj na redko.V tem času namreč spoznavam pomembnost sprostitve in tega, da znamo življenje tudi živeti. Iskanje svojega lastnega bistva je čudovito, a je tudi naporno. Verjetno boste vprašali, kaj je tako napornega pri meditaciji in biti v svoji lastni energiji. Prišla sem do spoznanja, da zna biti to naporno, ker ob vsem analiziranju, spraševanju samega sebe, odkrivanju vzorcev, povezovanjem z višjimi energijami… obstaja velika nevarnost, da postanemo preveč resni in se pri tem pozabimo igrati. Pozabimo uživati življenje tako kot je, tukaj in zdaj. Pozabimo, da je naš namen tukaj v tej realnosti, da se igramo z energijami, da smo kot otroci, ki se čudijo vsakemu trenutku posebej. Zaradi vse te resnosti okoli duhovnosti, prevzemanja odgovornosti in kreiranja svoje realnosti, pozabimo, da naj bi bila le-ta vesela in sproščena, brez omejitev in brez napora. In, ko na koncu koncev le ugotovimo, da smo pozabili, da je življenje igra, se moramo ustaviti in ponovno poiskati notranjega otroka ter mu prepustiti vajeti. Počitek in igranje sta morda najpomembnejši element na poti do sebe, kajti takrat si dovolimo biti in ustvarjati.
Življenje jemljemo preresno in na podlagi tega sklepamo, da je duhovnost nekaj še bolj resnega. A vendar je preprosta resnica ta, da se naš celoten energetski sistem najbolj sprosti, odpre in prečisti, kadar se iz srca nasmejemo. Zato so srečni in veseli ljudje tisti, ki jim življenje teče gladko. So neobremenjeni in sproščeni. Zato je tako pomembno, da vedno počnemo tisto, kar nas osrečuje, kar prebuja in spodbuja izražanje našega notranjega otroka. Takrat smo v trenutku, ki traja toliko časa, dokler se ne zresnimo. In pademo ven iz trenutka. Ustavi se tok smeha in kreativnosti in življenje postane težko. Zato dragi bralci, grem prebudit svojega notranjega otroka, da odpreva notranji žakelj smeha in uloviva trenutek. Skupaj bova šla bosa hodit po mokri travi, lovit veter in pisane metulje. Pa vi, ste že dali prosto pot svojemu notranjemu otroku?
