5. 06. 09

Truman show

Včeraj sem se namestila v izredno prijeten položaj na kavču in preklopila na film Truman show. Toda včeraj sem ga gledala na popolnoma nov način. In ključni stavek Ljudje se o realnosti ne sprašujejo, ampak jo vzamejo kot samoumevno, ki ga izreče režiser filma, je v meni sprožil klik. Truman je namreč že od malega živel v iluziji. V to iluzijo je verjel, čeprav so bili vsi ostali v filmu igralci in statisti. Kljub nekaterim zunanjim motnjam, je Truman živel svoje življenje kot nekaj povsem normalnega, dokler se mu ni zgodilo, da je zagledal eno od igralk in se vanjo zaljubil izven napisanega scenarija. V njem se je prebudilo hrepenenje, ki je nekega dne povzročilo, da je želel oditi z otoka na katerem je živel. Verjetno ste film več ali manj vsi videli, zato nadaljevanja ni potrebno posebej razlagati.

Včeraj sem film gledala kot prispodobo. Vsi smo kot Truman. Živimo življenje, ki je pravzaprav iluzija. Režiser filma je naš ego, ki skrbi za ohranjanje te iluzije – upravlja z našimi strahovi, na pot nam nastavlja igralce, skrbi da je vedno poskrbljeno za podrobnosti, ki nas zamotijo. Kljub budnemu stanju, gre življenje v resnici mimo nas. Dokler se ne zgodi nekaj, kar nas zdrami. In takrat začnemo iskati. Režiser-ego se upira na vse načine, saj je to njegov show, vendar nam nikoli v resnici ne more preprečiti našega odhoda. Če si zares zaželimo oditi, nam tega ne more preprečiti.

Umetno zgrajeni studio v filmu predstavlja naše omejeno dojemanje sveta, naše vzorce, naše vsakdanje male drame, našo fizično realnost, kot jo dojemamo v neprebujenem stanju. Zunaj tega studia je prava realnost, ki ni samo fizična. Vendar se moramo najprej prebuditi, da bi jo lahko pričeli iskati. Proces prebujanja je namenjen vsem. Vsak mora zapustiti svoj show in se podati na pot iskanja.

Dejstvo je, da smo v osnovi svetlobna bitja, ne glede na to ali verjamemo, da obstaja še kaj drugega kot fizično ali ne. In dejstvo je, da se vibracija Zemlje spreminja, kar pomeni, da se spreminja tudi naša bit. Naš ego nam skuša nastaviti še zadnje strahove, ki nas preizkušajo ali smo resnično odločeni, da zapustimo svoj omejeni svet. Iluzija se razblinja. Trumanu je nazadnje uspelo zapustiti svet, ki se je 30 let gradil okoli njega. Čas je, da to storimo tudi mi in odkrijemo, da za omejitvami fizičnega sveta, stoji nov, lepši svet, ki nima omejitev in kjer ne potrebujemo režiserja, da bi nam pisal scenarij.