Danes se ukvarjam s smetenjem. Zjutraj, ko sem psa peljala na sprehod, sta pred mano hodili dve srednješolki. Ena je jedla nek kolač in papir v katerega je bil zavit mirno odvrgla na tla. Pri tem je prijateljici razlagala nekaj, česar pa nisem mogla razumeti, ker so bile v stavku vse besede razen dveh kletvice. Ok, preklinjanje je njena stvar, ampak papir, ki ga je odvrgla pa me je močno zmotil. Ker sem bila na rolerjih, sem malce pospešila, ju prehitela in spustila komentar: Tako mlada, pa tako grde navade. Punca me začudeno gleda, ko nadaljujem: Se ti ne zdi grdo, da mečeš smeti po tleh? In ona odgovori: Ne, kaj pa je s tem narobe? Šele sedaj sem opazila, da je njen obraz skrbno prekrit z debelo plastjo pudra in močno naličen. Torej dekle močno skrbi za svoj izgled, za samo vsebino pa očitno ne – preklinjanje in smetenje sta namreč njena vsebina. Da meče smeti po tleh je očitno nekaj tako normalnega kot to, da pritisneš na stikalo in v sobi zasveti luč. Dim me je vlekel naprej, poleg tega se mi ni dalo prerekati.
Sem pa začela razmišljati. Prejšnji mesec smo čistili Slovenijo. Prvi korak. Naslednji korak je očitno čiščenje zavesti ljudi. Pred našo firmo v grmovju ležijo plastenke, ki jih naši zaposleni vzamejo iz avtomata, spijejo na poti do avtomobila in nato odvržejo na tla. Čistoča se očitno konča, ko se zaprejo za njimi vrata doma. Ker blok v katerem živim ni moj, mi zanj ni treba skrbeti; ker cesta po kateri hodim ni moja, mi zanjo ni treba skrbeti; ker gozd skozi katerega hodim ni moj, lahko smeti odmetavam. Prav neverjetno je, da dokler je v embalaži vsebina, je ni problem nositi s sabo, ko vsebine ni več, ljudje embalažo takoj odvržejo. Želja, ki je kupila vsebino v embalaži je potešena.
To je samo ena od manifestacij našega notranjega stanja. To lahko preslikamo na različna področja življenja. Zaradi zadovoljevanja naših želja vstopamo v odnose, kupujemo stvari in se udeležujemo različnih aktivnosti. Ko NAM vsebina ne odgovarja več pa preprosto prekinemo odnos, stvar vržemo stran, prenehamo z aktivnostjo in nas ne zanima več. Težava nastane, da z vsakim odnosom, stvarjo ali aktivnostjo prevzamemo tudi odgovornost. Projekt, ki smo ga pričeli, je potrebno dokončati, še posebej, če so vpleteni tudi drugi ljudje. To je predvsem izkušnja, ki sem jo dobila pri udejstvovanju pri različnih prostovoljnih zadevah. Na začetku se oblikuje tim, ima zagon potem pa kmalu na vajo ali sestanek ne pride ta ali oni, nekdo ne bi več, tretji ima še cel kup stvari, ki jim daje prednost in tako zavržejo aktivnost. Ko kupimo nek izdelek, prevzamemo tudi odgovornost za embalažo. Če te zavesti nimamo, potem smetimo. Tudi energetsko. S svojo energijo razmetavamo na vse konce in se potem čudimo, kako smo utrujeni in nimamo nobene prave energije. Mogoče bo kdo rekel: pa kaj potem? ... Nič, samo v premislek.
Sem pa začela razmišljati. Prejšnji mesec smo čistili Slovenijo. Prvi korak. Naslednji korak je očitno čiščenje zavesti ljudi. Pred našo firmo v grmovju ležijo plastenke, ki jih naši zaposleni vzamejo iz avtomata, spijejo na poti do avtomobila in nato odvržejo na tla. Čistoča se očitno konča, ko se zaprejo za njimi vrata doma. Ker blok v katerem živim ni moj, mi zanj ni treba skrbeti; ker cesta po kateri hodim ni moja, mi zanjo ni treba skrbeti; ker gozd skozi katerega hodim ni moj, lahko smeti odmetavam. Prav neverjetno je, da dokler je v embalaži vsebina, je ni problem nositi s sabo, ko vsebine ni več, ljudje embalažo takoj odvržejo. Želja, ki je kupila vsebino v embalaži je potešena.
To je samo ena od manifestacij našega notranjega stanja. To lahko preslikamo na različna področja življenja. Zaradi zadovoljevanja naših želja vstopamo v odnose, kupujemo stvari in se udeležujemo različnih aktivnosti. Ko NAM vsebina ne odgovarja več pa preprosto prekinemo odnos, stvar vržemo stran, prenehamo z aktivnostjo in nas ne zanima več. Težava nastane, da z vsakim odnosom, stvarjo ali aktivnostjo prevzamemo tudi odgovornost. Projekt, ki smo ga pričeli, je potrebno dokončati, še posebej, če so vpleteni tudi drugi ljudje. To je predvsem izkušnja, ki sem jo dobila pri udejstvovanju pri različnih prostovoljnih zadevah. Na začetku se oblikuje tim, ima zagon potem pa kmalu na vajo ali sestanek ne pride ta ali oni, nekdo ne bi več, tretji ima še cel kup stvari, ki jim daje prednost in tako zavržejo aktivnost. Ko kupimo nek izdelek, prevzamemo tudi odgovornost za embalažo. Če te zavesti nimamo, potem smetimo. Tudi energetsko. S svojo energijo razmetavamo na vse konce in se potem čudimo, kako smo utrujeni in nimamo nobene prave energije. Mogoče bo kdo rekel: pa kaj potem? ... Nič, samo v premislek.
