Iskanje vzorcev

Pot me je zanesla na novo področje delovanja, zaposlitve, če sem natančnejša, in odsotnost pisanja ni ravno zgled vzorne samodiscipline. So pa mi te "duhovne počitnice" ponudile možnost za vpogled v trenutno situacijo, da sem si lahko odgovorila na vprašanje zakaj me je zaneslo ravno sem in kaj je tisto, kar se lahko pri tem naučim ter dam tudi drugim. Najprej sem se naučila, da je izredno pomembno živeti in delati v skladu s srcem in napotki, ki nam jih stalno zagotavlja naša intuicija, torej naša povezanost z višjim jazom in dušo. Pravzaprav to sploh ni komplicirano. Mi le mislimo da je. In definitivno preveč mislimo in premalo poslušamo sami sebe. To sta dve različni zadevi.

Zelo zanimivo je opazovati sam sebe – glede na to, da smo ljudje večplastna bitja, je to popolnoma mogoče v vsakem trenutku, vendar je za to potrebno že nekaj dela na sebi, predvsem pa je pomembno zavedanje, da lahko hkrati delujemo na različnih nivojih. Pogovor sam s sabo konec dneva zna biti sila zanimiv. In najboljše je, da ni pri tem nobene tehnike. Enostavno v mislih preletimo dan in na ta način zelo hitro ugotovimo, kaj je bilo v tem dnevu za nas najpomembnejše. Opazujemo svoj odziv na situacijo ali odnos in ga analiziramo. Zakaj smo se odzvali na ta način? Bi se lahko drugače? Kaj smo pri tem občutili takrat in kaj občutimo sedaj?

In v takem trenutku lahko hitro prepoznamo ali nas je vse skupaj omejevalo ali nam je odprlo nove poti. In ključno je, da se vprašamo kaj bi morali storiti, da bi v situaciji občutili pozitivna, svetla čustva? Pri tem ponavadi odkrijemo, da nam občutenje teh čustev onemogočajo različni vzorci, ki smo jih pridobili z vzgojo ali pa smo si jih postavili sami. In v naslednji fazi že lahko ugotovimo, da to ali sploh niso naši vzorci ali pa smo si jih bogvezakaj postavili čisto sami. V vsakem primeru lahko sklenemo, da nas omejujejo in jih zato ne potrebujemo več. In naslednjič smo lahko pozorni na to v katerih situacijah pridejo na pot in kako se mi na njih odzivamo. In že samo s tem imamo moč, da jih spremenimo ali popolnoma opustimo.

Ko smo že pri samoanalizi delovanja, lahko pogledamo še na katerem nivoju je določen vzorec. Kje smo ga začutili? Morda pa je bil samo glas v glavi – je bil naš lasten ali smo slišali koga drugega (kadar slišim, kako bi nekaj rekla moja mama točno vem, da je vzorec privzgojen). Je vzorec v naših mislih, čustvih ali občutenjih? In tam kjer ga zaznamo, tam se ga lahko tudi znebimo. Če nas venomer preganja misel, kaj si bodo ljudje mislili, je to vzorec, ki ga nosimo v svoji glavi in ga moramo rešiti na razumski ravni. Kadar nas ob nečem zvija v želodcu, je torej sedež nelagodja v sončnem pletežu, ki je povezan s čustvi in strahovi. Kadar se enostavno neprijetno počutimo ali nas celo mrazi po telesu, ne znamo pa definirati kje in kako, pomeni, da občutimo energetske vibracije in je torej vzrok na energetski ravni in ga bomo reševali z bolj duhovnimi rešitvami.

Zakaj poslušamo druge? Ker premalo zaupamo sebi. Zakaj si premalo zaupamo? Ker so nas učili, da drugi več vedo, da ne moreš nič proti življenju, da je usoda nespremenljiva… vsak ima svoj vzrok. Naredite poizkus, eksperiment, če hočete…odločite se, da en dan posvetite samo sebi in se začnite poslušati. Kaj vam sporoča vaše telo? Kaj vam sporočajo vaša čustva? Katere misli se sprehajajo po vaši glavi? Kaj vam narekujejo vaši občutki? In nenazadnje je že čas, da se pogovorite s svojim srcem…kaj pravi tisti tihi glasek, ki ga največkrat kar preslišite? Samo en nasvet: ne lažite sami sebi.

Modeli resničnosti

Iz knjige Roberta Barrya Teorija o skoraj vsem (za skoraj vsakogar)

Vsakdo med nami dojema vesolje po svoje. Svet skušamo doumeti tako, da ga razstavljamo na sestavne dele in ga zopet sestavljamo v množico modelov, pri čemer sami izbiramo delce in določamo hipotetična razmerja med njimi. A prepogosto se zgodi, da ne prepoznamo omejitev teh naših modelov. Pozabljamo, da modele resničnosti zgolj apliciramo na svet in da nikakor nimamo v lasti absolutne resnice. Velikokrat se čudimo, kadar drugi ne prepoznavajo resnic, ki smo jih odkrili ali sprejeli. Sklepamo, da so preneumni ali preveč zaslepljeni, da bi videli stvari, kakršne so "v resnici".

V resnici ni resničnost nobenemu posamezniku dostopna v celoti. Vsakdo ima v glavi le nekakšen pojmovni okvir resničnosti, ki nas obdaja. Vsaka od teh različic stvarnosti je odraz našega občutenja sebe. Zato obstaja v našem svetu trenutno okrog 5 milijard individualnih resničnosti. Na nižjih ravneh zavesti obstaja še več resničnosti – živalskih, rastlinskih in mineralnih. Poleg tega obstaja celo vesolje resničnosti, o katerih vemo malo ali skoraj nič. Resničnost, ki jo zaznavamo in doživljamo, je torej le majcen in edinstven pododdelek celotne stvarnosti.

Da bi doumeli celotno resničnost, uporabljamo množico znanstvenih teorij, filozofij in religioznih pogledov. Ti okviri nam pomagajo razlagati in razvrščati svet okrog sebe. S časom se tudi spreminjajo, in sicer zaradi vrste družbenih in političnih dejavnikov.

Vedeti moramo, da so naši pogledi, teorije, prepričanja, modeli resničnosti ali kakorkoli že to imenujemo relativni – glede na naše edinstveno doživljanje sveta. Vedeti moramo, da so naši modeli resničnosti zgolj modeli. Iz resničnosti jemljemo take in drugačne razpoznavne vzorce ali ponavljajoče se teme, potem pa jih med sabo primerjamo, da bi podelili svetu smisel. Svoje modele bodisi ves čas posodabljamo, da bi se ujeli z našimi izkustvenimi podatki, ali pa ožimo svoje izkustvo in upoštevamo le podatke, ki se ujemajo z našimi modeli.

V nadaljevanju avtor povzame bistvene značilnosti posameznih fizikalnih razlag vesolja skozi Newtonov svet, kvantno fiziko, Einsteinovo relativnostno teorijo in celo predvidi, kam bi lahko zavila fizika nove generacije. Ker je sam psiholog, se loti človekovega psihološkega profila izhajajoč iz zgodovinskih pogledov na zavest o sebi in dojemanje samega sebe, nato pa skuša združiti fiziko nove dobe in samorazvoj posameznika, v iskanju enotne teorije, ki bi lahko na razumljiv način razložila bistvo bivanja in vsega kar je. V iskanju enotne teorije in znanstvene razlage, ugotovi, da jo je nemogoče opredeliti, saj sam princip razvoja katerekoli teorije temelji na sprejemanju osnovne absolutne postavke, ki jo je nemogoče potrditi ali ovreči znotraj teorije same. In tako zaključi poglavje o fizičnem vesolju:

Tudi pri našem iskanju teorije vsega si lahko obetamo, da bomo izdelali kvečejmu notranje dosledno teorijo, ki bo razložila vse, kar je nameravala razložiti, razen drobne postavke zaupanja, ki si jo je sposodila iz neskončne skrivnosti – in ta biva onkraj področja znanosti.

Knjiga se nato posveti iskanju resnic, ki jih učijo različne religije. O tem pa več kdaj drugič…

Ko bom velik bom...

V družini je velikokrat prelomen trenutek in veliko premišljevanja, ko prvi otrok konča osnovno šolo. Kaj in kako naprej. In ubogega 14 letnika/co neusmiljeno sprašujejo: kaj bi rad počel v življenju, kaj te veseli? In, ker ubogi otrok v času hormonskega divjanja ne razmišlja o tem, kaj je tisto, kar bi počel v življenju (obstajajo tudi izjeme seveda), velikokrat starši predlagajo špekulacijo – razmisli kje boš zagotovo dobil službo, ki bo po možnosti še dobro plačana. In potem glede na socialno okolje in (ne)ambicije staršev ta otrok naredi srednjo šolo, nekateri še fakulteto in potem pristanejo v službi. V službi, kjer jim večina znanja iz šole niti ne koristi in kjer se začne vsakodnevna rutina. In potem zamenjajo nekaj služb, ugotovijo, da je več ali manj povsod isto in potem vegetirajo tistih 8 ur na dan. In če jih vprašaš kaj bi želeli delati… Če bi imeli na izbiro, ob predpostavki, da denar ni problem, izbrati idealno zaposlitev… kaj bi počeli? Žalostno je, da večina ljudi na to ne zna odgovoriti. Kaj bi opravljali dan z dnem z veseljem in predanostjo?

Vem in verjamem, da kdor z veseljem opravlja svoje delo in pri tem celo uživa, je pri tem uspešen in tudi zasluži dovolj denarja za preživetje. Žal pa nosimo v sebi strahove, ki nam preprečujejo, da bi delovali iz srca. Celo naše življenje nam namreč trobijo, da je potrebno razmišljati z glavo in ne srcem, da živimo v preračunljivem, kapitalističnem svetu, kjer male ribe propadejo še preden se naučijo plavati. In mi vsemu temu verjamemo. Strah, da ne bi imeli denarja, da nam naše lastno veselje ne bo dovolj za plačevanje položnic, nam preprečuje, da bi energija stekla. Kajti naša usoda je v naših lastnih rokah. In energija, ki jo oddajamo privlači tiste ljudi, ki vibrirajo na enaki frekvenci. In zakaj v današnji potrošniški družbi, kjer je ponudbe toliko, da ne znamo izbrati, naj ne bi mogli uspeti. Ravno danes je največ možnosti, da iz nič ustvariš bogastvo. Pa ne bogastvo, ki bi se merilo v jahtah in razkošnih avtomobilih, ampak bogastvo, ki ti omogoča, da si srečen, da si lahko izpolniš želje, da opravljaš delo, ki te veseli in ob tem osebnostno in duhovno rasteš.

Vsaka stvar seveda potrebuje svoj čas. Kolikokrat smo dobili čudovito idejo – pa recimo, da smo jo dobili od našega višjega jaza, duše, angelov, kogarkoli, skozi našo kronsko čakro. Vse nam je bilo popolno, videli smo možnosti, imeli izoblikovan načrt in vse je bilo kristalno jasno, ko se je ideja pomikala navzdol skozi naše tretje oko. Nato se je spustila na raven komunikacije, ko smo si celo zapisali, da ne bi pozabili ključnih elementov. In potem je ta ideja prišla v našo srčno čakro, kjer smo se srčno odločili, da bomo to izpeljali in vse je bilo še vedno jasno, nam logično in razumljivo in izvedljivo. In potem ta energija na poti v materialnost pade na nivo sončnega pleteža. Med vse naše strahove. In takoj se nanjo prilepijo dvomi, blokade, strahovi. Kar naenkrat ta ideja ni več tako zelo dobra. Kaj pa če…? In vsi če-ji tega sveta se prilepijo na vse elemente naše ideje. In, ker smo negotovi takoj poiščemo še kakšno mnenje in seveda ljudje na to našo idejo prilepijo še svoje strahove in ideja pade na nivo sakralne čakre, kjer so vsi naši odnosi, do ljudi, stvari in principov. Vse povezave se naenkrat zamajejo in ko pride, če pride do korenske čakre, ji še zadnji udarec zada naš preživetveni strah: ali bom s tem lahko preživel, bom dobil dovolj denarja. In ideja (pro)pade. In tako smo čudovito idejo oprali v naših strahovih, jo raztrgali ob pomoči naših lastnih vzorcev in jo na koncu poteptali kot brez vrednosti.

In naslednjič, ko beremo o nekom, ki je svojo idejo obranil pred vsem tem, ki "si je upal" slediti svojim sanjam in mu je uspelo (vsi poznamo zgodbe o uspehu), se čudimo, kako je nekaterim življenje naklonjeno, kako so rojeni pod srečno zvezdo in če imamo slab dan še dodamo: to bi se pa tudi jaz lahko spomnil!

Objektivna realnost – je to mogoče?

Kaj je realnost? Obstaja ena realnost, ki je objektivna ali obstaja več realnosti? Je sploh mogoče opredeliti realnost kot objektivno ali je to subjektivna stvar posameznika? Zakaj je za nekoga dan čudovit, za nekoga drugega pa popolnoma brezvezen? Realnost je stvarnost, je resničnost, je vse kar je in kar nas obdaja. In smo zopet na začetku, saj ne vemo kaj vse obstaja. Znanost je uvedla eksaktnost, merljivost, ponovljivost in napovedljivost, da bi postavila okvir resničnosti. In najbolj hecno je to, da verjame, da so ti okviri trdni, da je to res vse kar je. Če bi se pogovarjali s filozofom, bi vsekakor dobili enega bolj kompliciranih opisov realnosti. Psihologova in fizikova definicija realnosti bi se prav tako razlikovali. Kaj pa če vprašam tebe kaj je realnost? Kaj je zate realnost? Vsak od nas opazuje, zaznava realnost in v njej celo biva. In vsak svojo realnost tudi zagovarja. To kar vidim, čutim, slišim, tipam je realno. In upam si trditi, da je to moja realnost, kar pomeni, da ni nujno, da je enaka tvoji realnosti. Zakaj pravzaprav kompliciram z realnostjo?

V duhovnem svetu se namreč pojem realnosti popolnoma na novo definira. Pojavijo se namreč občutki in zaznavanja, ki jih v materialnosti ni in s tem se pojavi tudi dvom, ali je vse to kar doživljam resnično? Naučili so nas namreč, da je resnično samo tisto, kar lahko zaznamo z materialnimi čutili in kar zazna večina ljudi. Če torej jaz slišim glasove, pet ljudi okoli mene pa ne… ali jih resnično slišim ali si domišljam. Moja realnost se kar naenkrat ne sklada več z realnostjo večine in večino so učili, da tisto česar ne vidi, sliši ali čuti ne obstaja. In vendar jaz vidim in čutim angele, mojstre in duhovno vodstvo. Včasih bolj, drugič manj jasno. Pri tem pa moj um nenehno preverja ali je vse to v skladu s tem, kar se je naučil v šoli ali slišal s strani znanosti. In največkrat ni. In potem začne vrtati: ah daj Manca to si ti samo domišljaš; to si si sama izmislila; tvoja domišljija ti dela sto na uro…In verjamem, da se mnogi med vami ubadate z enakimi težavami. Kaj pa če si vse skupaj samo domišljam?!

In to je razlog, zakaj sem se spotaknila ob pojem realnosti. Ker se je moja realnost iz materialne razširila tudi na energetski nivo, pa na nivo angelov in duhovnega vodstva. Moja zavest skače in se giblje med in na nivojih, ki jih v tem življenju prej nisem zaznavala. Takrat še niso bili del moje realnosti. Sedaj so postali moja realnost, moj resnični svet, moja stvarnost. In prepričana sem, da ima vsak posameznik svojo realnost. V njej živi, se giblje, razmišlja, čustvuje, se je zaveda z vsemi svojimi čutili. Del realnosti vedno delimo z drugimi ljudmi. Kadar se ljudje strinjajo, da z določenimi čutili občutijo isto stvar, se njihove realnosti prepletejo in ustvarijo skupno stvarnost. Na primer vsi se strinjamo, da je tisto, kar lahko trdno primemo v roke resnično in ravno zato postane naša skupna realnost. V skupini, kjer vsi zaznavamo angelska bitja na enak ali podoben način, se strinjamo, da so ta bitja resnična in postanejo naša realnost. S tem, ko več ljudi potrdi zaznavanje nekega pojava ali entitete le-ta postane resnična in del skupne realnosti. Problem nastane, kadar so osebne realnosti posameznikov predaleč narazen. Kadar posamezniki pojava/entitete/stvari ne zaznavajo ali jo zaznavajo na različne načine in se vklopi v igro še naš predragi Ego, ki želi na vsak način dokazati, da je njegova realnost tista, ki jo je potrebno sprejeti in razglasiti kot edino pravo. Takrat vsak zagovarja svojo realnost in skuša izničiti realnost drugih. Po domače rečemo temu bitka za to, kdo ima prav. Zadnje čase veliko delam na tem, da svoje realnosti ne vsiljujem drugim in skušam spoštovati njihovo realnost. In vedno bolj ugotavljam, da vsak posameznik na tem planetu živi v svojem svetu in s tem, ko spreminja sebe, spreminja svojo realnost in s tem tudi dele skupne realnosti. In odgovor na naslovno vprašanje… odgovori si nanj v svoji realnosti!

Civilizacija kam greš?

Razvoj sveta zadnjih 500 let narekuje t.i. Zahodna civilizacija. Civilizacija, ki je samo sebe razvila na temeljih institucionalizirane krščanske religije in etnocentrizma. Odkar so »znanstveniki« začeli iskati drugačno razlago sveta kot jo uči cerkvena institucija, je bilo duhovno življenje v drugem planu. V Evropi je bila vsakršna duhovnost izkoreninjena z inkvizicijo in ljudje so imeli na izbiro (in večinoma še vedno izbirajo med tema dvema možnostima) le cerkveno in znanstveno razlago vsega kar je. Tisti, ki so živeli in tisti, ki še živimo v svetu racionalne misli, smo naučeni, da je resnično samo tisto, kar lahko vidimo, otipamo in izmerimo. Tisto kar ni znanstveno dokazano in sprejeto, ne obstaja. Pika.

Druga alternativa je bila biti pripadnik religije (krščanske seveda) in potem lahko verjameš v Boga, ki je tam zgoraj in opazuje nas grešnike, nas sodi in nam nalaga težko življenje in trpljenje. Malo se mu lahko odkupiš, če spoštuješ 10 zapovedi, sprejmeš zakramente in hodiš redno k maši. Pika.

Danes, ko je dostop do vsakovrstnih informacij širok, ko se je kvantna fizika dokopala do zanimivih odkritij, je dostop do duhovnosti kar naekrat postal nekaj skoraj vsakdanjega. Vsak že uči svojo vero, svoje resnice (in nekatere so edine zveličavne), svoje tehnike, medtem ko na drugi strani še vedno stojijo skeptiki. V ozadju je globok zgodovinski kolektivni strah pred »čarovnicami«, ki je posledica inkvizicije v tem prostoru in ki preprečuje, da bi ljudje zaupali, da jo bodo odnesli brez kazni, če se bodo ukvarjali z določenimi znanji. Vse je pomešano, nihče več ne ve komu naj verjame, pri vsem tem pa se je izgubila »zdrava pamet«, zaupanje vase in v svoje sposobnosti, saj imamo že za vsako stvar strokovnjaka, ki zagotovo najbolje ve kaj in kako. Zaupanje vase, da znamo, da zmoremo in da smo sami kreatorji svoje usode. Da je življenje naše in da sami izberemo komu in kaj verjamemo. Da poslušamo svoje občutke, svojo intuicijo in svoje duhovno vodstvo. Ravno zato se lahko pojavijo in obdržijo sodobni guruji, razni šarlatani in izkoriščevalci, ki oznanjajo raznorazne stvari in ljudi prepričajo v skoraj vse.

Eni pravijo, da ni več starih vrednot, ki so nekoč držale družbo skupaj, da je to razlog, zakaj razpadajo družine in je čedaje več nasilja. Drugi pravijo, da je tehnologija tista, ki nas oddaljuje drug od drugega, da ne znamo več ohranjati medsebojnih odnosov. Tretji spet krivijo kapitalizem in politiko, ki izkorišča množice. Globoka resnica je v starem pregovoru: najprej pometi pred svojim pragom. Kakšen je moj odnos do samega sebe? Kaj želim od življenja in kaj sam naredim zato? Kar nočeš da bi drugi storili tebi, ne delaj ti njim. Ste se kdaj zamislili nad pomenom in resnico tega reka? Kajti družba je sestavljena iz posameznikov. In, če so ti posamezniki zadovoljni in srečni ljudje, ki jim je mar za zdrave medsebojne odnose, za sožitje in spoštujejo življenje bo točno taka tudi družba, ki jo bodo (bomo) sestavljali.

Civilizacije zrastejo in propadejo. Vedno so in vedno bodo. Tudi ta naša Zahodna civilizacija bo doživela svoj propad. Vendar že danes ustvarjamo novo civilizacijo s tem, ko spreminjamo sebe, ko vzgajamo otroke, ko gradimo nove odnose z ljudmi okoli nas. Kaj torej lahko naredi posameznik? Neskončno veliko, saj s tem, ko spremeni sebe, spremeni družbo, ustvarja novo civilizacijo in spremeni svet!

Riding - kanalizirana sporočila angelov, vodnikov in mojstrov

Angelske karte Pogovori z angeli sem si kupila zase. Da bi pomagala sebi. Začelo se je doma, v moji sobi. Najmanj 10x na dan sem vlekla karte in več ali manj na enaka vprašanja dobivala enake odgovore. Potem sem jih kmalu "preizkusila" na prijateljici. Eni, dveh, treh... Potem me je sestrična prosila, če ji malo pogledam v karte. Sva se dogovorili, da ji pošljem po mailu razlago kart. Potegnem karte in pričnem pisati. In sem kar pisala in to precej več, kot je bil sam pomen karte. In v tistem me je prešinilo, da sem pravzaprav naredila angelski riding.

Sedaj, ko sem bolje razvila svojo intuicijo in odprla vse kanale so tudi ridingi postali pogostejši, sporočila bolj jasna in konkretna. In kaj sploh je angelski riding? Je prevajanje sporočil iz višjih vibracij, ki jih posreduje duhovno vodstvo. Postanem kanal, ki da duhovnemu vodstvu na voljo svoje telo, da lažje preda sporočilo za tiste, ki sami še niso razvili senzibilnosti za višje vibracije. Jasnovidnost, jasnočutnost, jasnoslušnost in jasnovednost so del te senzibilnosti. V poglobljeni meditaciji so vsi moji čuti dobro odprti, zato lahko angele, vodnike, mojstre in druga bitja svetlobe vidim, slišim, občutim in prejemem vse potrebne informacije ter uvide. Kadar se pripravljam na riding pa ne potrebujem globoke meditacije, ampak je dovolj, da se umirim, se skozi svoje srce in tretje oko povežem s svojo dušo in povabim duhovno vodstvo, da preda sporočilo za osebo za katero delam riding. Preden začnem, potegnem še karto iz enega od kompletov in potem pišem. Največkrat sem nekje na pol "prisotna" in niti ne sledim vsebini, ki jo pišem. Šele, ko je sporočilo končano, popravim tipkarske napake (pišem kar direktno na laptop) in ugotovim kakšno je pravzaprav sporočilo. Pogledam karto, ki sem jo potegnila preden sem začela pisati in vedno se neverjetno dopolnjuje s kanaliziranim sporočilom.

Toda zakaj sem potem pridobila to zmožnost kanaliziranja, če ne zato, da pomagam tistim, ki pomoč potrebujejo. Začela bom z angelskimi ridingi za vse, ki želijo prejeti sporočila svojega duhovnega vodstva. Zakaj pa ne! Istočasno kot sem idejo dobila, se je oglasil moj dragi Ego, ki me je najprej zatrl, da zakaj pa bi jaz to počela, saj tega nihče ne bo hotel imeti. Se pravi, če je Ego proti, sem jaz za!

Naslednja stvar, ki se je vtihotapila v mojo glavo je bila povezana s plačilom za ridinge. Kar nekaj časa sem se borila sama s seboj ali naj sploh računam ridinge. Velikokrat se namreč govori o tem, da bi morala biti duhovnost kar brezplačna - kdor je duhoven, naj za svoje storitve ne računa. Ampak... do te stopnje, kjer sem sedaj vendar nisem prišla kar tako, čez noč. Delavnice, seminarji, predavanja, meditacija - saj to je vendar izobraževanje! In izobražujemo se zato, da imamo znanje, ki ga drugi potem najamejo - temu rečemo zaposlitev. Torej gre za najem mojega znanja in sposobnosti.

Če torej želite izvedeti kaj vam sporoča vaše duhovno vodstvo - tukaj sem, prevajam, predajam.

Osebno angelsko sporočilo

Kanaliziranje sporočil je prevajanje višjih vibracij, ki jih posreduje duhovno vodstvo. Postanem kanal, ki da duhovnemu vodstvu na voljo svoje telo, da preda sporočilo za tiste, ki sami še ne zaupate svoji m intuitivnim spoznanjem. Jasnovidnost, jasnočutnost, jasnoslušnost in jasnovednost so del te senzibilnosti. V poglobljeni meditaciji so vsi moji čuti dobro odprti, zato lahko angele, vodnike, mojstre in druga bitja svetlobe vidim, slišim, občutim in prejemem vse potrebne informacije ter uvide, ki vam pomagajo razumeti situacijo v kateri se nahajate in možnosti, ki so vam na voljo za izhod iz nje.

Angelsko sporočilo je v celoti kanaliziran odgovor povezan z vašim vprašanjem. Povežem se z vašim duhovnim vodstvom in po nareku napišem sporočilo. Poleg tega potegnem tri karte iz kompleta Vnebovzetih mojstrov ter vam pošljem njihov opis in razlago.

Z angeli komuniciram že več kot 5 let in na svoji poti Svetlobe sem bila iniciirana v drugo stopnjo reikija, obiskovala tečaj meditacije in intuicije pri Teji Melinc in se udeležila mnogih angelskih delavnic pri slovenskih in tujih učiteljih... V želji po globljem vpogledu in razumevanju sem pridobila certifikat ANGEL THERAPY PRACTITIONER®, ki mi ga je dodelila Doreen Virtue.

Obvestilo 1.7.2014: angelskih ridingov v tej obliki ne delam več, so pa del osebnih coachingov in individualnih programov, ki jih najdete na www.manca.si