Karmični odnosi

Odnosi so zapleteni in nismo vsega zakomplicirali le v tem življenju. Dejstvo. Kaj in kako je torej s to karmo v odnosih, ki se v tem obdobju zelo intezivno zaključuje?

Še en članek na to temo http://atma.hr/zaljubljivanje-i-prosli-zivoti/

Življenje je igra

Na polovici leta smo in ponovno nas je večina imela občutek, da je življenje švignilo kar mimo. Ob vsem dogajanju, ki se vsak dan odvija imamo občutek, da nimamo časa, da se vse zgodi in pozabi prehitro. Ko pogledam obdobje od začetka tega leta, se mi zdi, da bi vse, kar sem doživela lahko napisala v knjigo ob kateri bi se bralcu zazdelo, da opisujem leta, ne mesece. V vsem tem času, se je duhovno vodstvo, ki mi stoji ob strani resnično izkazalo in prav pošteno smo se "nagarali" ( v duhovnem smislu seveda) in ker je pomembno, da se po napornih aktivnostih znamo odpočiti, si zaslužimo, da vse dogodke in energije preteklega pol leta ustrezno integriramo in energetsko prebavimo. Zato se tudi objave pojavljajo malo bolj na redko.

V tem času namreč spoznavam pomembnost sprostitve in tega, da znamo življenje tudi živeti. Iskanje svojega lastnega bistva je čudovito, a je tudi naporno. Verjetno boste vprašali, kaj je tako napornega pri meditaciji in biti v svoji lastni energiji. Prišla sem do spoznanja, da zna biti to naporno, ker ob vsem analiziranju, spraševanju samega sebe, odkrivanju vzorcev, povezovanjem z višjimi energijami… obstaja velika nevarnost, da postanemo preveč resni in se pri tem pozabimo igrati. Pozabimo uživati življenje tako kot je, tukaj in zdaj. Pozabimo, da je naš namen tukaj v tej realnosti, da se igramo z energijami, da smo kot otroci, ki se čudijo vsakemu trenutku posebej. Zaradi vse te resnosti okoli duhovnosti, prevzemanja odgovornosti in kreiranja svoje realnosti, pozabimo, da naj bi bila le-ta vesela in sproščena, brez omejitev in brez napora. In, ko na koncu koncev le ugotovimo, da smo pozabili, da je življenje igra, se moramo ustaviti in ponovno poiskati notranjega otroka ter mu prepustiti vajeti. Počitek in igranje sta morda najpomembnejši element na poti do sebe, kajti takrat si dovolimo biti in ustvarjati.

Življenje jemljemo preresno in na podlagi tega sklepamo, da je duhovnost nekaj še bolj resnega. A vendar je preprosta resnica ta, da se naš celoten energetski sistem najbolj sprosti, odpre in prečisti, kadar se iz srca nasmejemo. Zato so srečni in veseli ljudje tisti, ki jim življenje teče gladko. So neobremenjeni in sproščeni. Zato je tako pomembno, da vedno počnemo tisto, kar nas osrečuje, kar prebuja in spodbuja izražanje našega notranjega otroka. Takrat smo v trenutku, ki traja toliko časa, dokler se ne zresnimo. In pademo ven iz trenutka. Ustavi se tok smeha in kreativnosti in življenje postane težko. Zato dragi bralci, grem prebudit svojega notranjega otroka, da odpreva notranji žakelj smeha in uloviva trenutek. Skupaj bova šla bosa hodit po mokri travi, lovit veter in pisane metulje. Pa vi, ste že dali prosto pot svojemu notranjemu otroku?

Heart&Soul Healing

Je tehnika zdravilca zdravilcev Kena Pagea, ki se ta mesec mudi v Sloveniji. Večkrat sem že slišala zanj, vendar se nikoli nisem posvečala temu kaj počne. Sedaj vem. Kenu je namreč uspelo, da je vse tisto, kar učijo in razlagajo mnogi, zgostil v preproste tehnike in nasvete za odkrivanje svoje lastne Svetlobe. Ključ do vsega je izredno preprost: brezpogojno ljubiti sebe. Kajti, ko ljubimo sebe, vsak delček našega fizičnega telesa, vsa svoja čustva, misli in sebe v celoti, takrat prepoznamo, da smo povezani z vsem kar je, da smo del Kreatorja.

V vsakdanjem življenju je naše energetsko polje razpršeno, večina ljudi hodi naokoli energetsko povsem odprtih. To pomeni, da vstopamo v energijska polja drug drugega, se odzivamo na vzorce, čustva in misli drug drugega. Ker se enake energije vedno privlačijo, se odzivamo na vse tisto, kar nam nekdo prinese, sami pa imamo v našem energijskem polju odgovarjajočo energijo. Drug drugemu tako odsevamo ali zrcalimo energije, ki jih nosimo. Ujeti smo v energijske zanke, v katerih se vedno vrtimo v krogu in se čedalje bolj zapletamo. Večina teh vzorcev, čustev in energij ni naša. To nismo mi, ampak smo v različnih obdobjih to prejeli oz. pobrali od ljudi okoli nas, iz kolektivne zavesti, iz prejšnjih življenj in drugih dimenzij. Šele, ko se skopljemo skozi vse te plasti, pridemo do tega, kdo v resnici smo. Smo čista Ljubezen. In to spoznanje nam omogoči, da prenehamo sprejemati energijo drugih, ampak odsevamo le Ljubezen. Tako drugim omogočimo, da sebe prepoznajo kot Ljubezen.

Informacije in znanje Kena Pagea je dostopno na njegovi spletni strani (pdf knjige v slovenščini). V svojih knjigah razlaga, katere zelo preproste tehnike nam pomagajo čistiti svoje energetsko polje, kako okrepiti svoj višji jaz, kako skozi sanje dostopati do informacij in še mnogo drugega. Vse to pa deluje le, če to dejansko izvajamo. In njegova preprosta tehnika čiščenja dejansko deluje čudežno. Preizkušeno.

Intervju s Kenom Pageom (Studio12)
Ken Page v oddaji Labirint (RTV SLO, preskočite na 24. minuto)

Flatland - zgodba mnogih dimenzij

Edwin A. Abbott je več kot 100 let nazaj napisal fantastično knjigo o dvodimenzionalnem svetu imenovanem Flatland. O tem svetu piše kot njegov prebivalec – kvadrat. Neke noči v sanjah obišče Lineland – črtno zemljo in tako spozna enodimenzionalni svet. Ta vizija ga na nek način pripravi na srečanje s Kroglo, ki ga obišče iz trodimenzionalnega sveta in ga vpelje v skrivnosti treh dimnezij.

Knjiga me je poplnoma fascinirala, saj predstavi dimenzije na subjektiven način. Dojemanje dimenzij je namreč možno le skozi individualno izkušnjo. Dvodimenzionalnemu liku, ki pozna le dolžino in širino je nemogoče doumeti, da obstaja tudi tretja dimenzija - višina, če tega ne doživi skozi lastno izkušnjo, višino brez njene izkušnje lahko le sluti z vero. Knjiga bralca vseskozi sili, da hkrati uporablja svoje znanje geometrije (logični um) in domišljijo. Na ta način začne razmišljati izven vsakdanjih okvirov, saj na konkreten način pove, da naš način razmišljanja, naši možgani, lahko doumejo le tisto kar so naučeni. Vse ostalo morajo najprej izkusiti, da bi lahko razumeli.

Projekt Gutenberg je poskrbel, da si knjigo v angleščini lahko preberete zastonj.

Slovenski prevod predgovora k drugi izdaji - slovenskega prevoda knjige nisem našla

Napovednik za film posnet po knjigi

Truman show

Včeraj sem se namestila v izredno prijeten položaj na kavču in preklopila na film Truman show. Toda včeraj sem ga gledala na popolnoma nov način. In ključni stavek Ljudje se o realnosti ne sprašujejo, ampak jo vzamejo kot samoumevno, ki ga izreče režiser filma, je v meni sprožil klik. Truman je namreč že od malega živel v iluziji. V to iluzijo je verjel, čeprav so bili vsi ostali v filmu igralci in statisti. Kljub nekaterim zunanjim motnjam, je Truman živel svoje življenje kot nekaj povsem normalnega, dokler se mu ni zgodilo, da je zagledal eno od igralk in se vanjo zaljubil izven napisanega scenarija. V njem se je prebudilo hrepenenje, ki je nekega dne povzročilo, da je želel oditi z otoka na katerem je živel. Verjetno ste film več ali manj vsi videli, zato nadaljevanja ni potrebno posebej razlagati.

Včeraj sem film gledala kot prispodobo. Vsi smo kot Truman. Živimo življenje, ki je pravzaprav iluzija. Režiser filma je naš ego, ki skrbi za ohranjanje te iluzije – upravlja z našimi strahovi, na pot nam nastavlja igralce, skrbi da je vedno poskrbljeno za podrobnosti, ki nas zamotijo. Kljub budnemu stanju, gre življenje v resnici mimo nas. Dokler se ne zgodi nekaj, kar nas zdrami. In takrat začnemo iskati. Režiser-ego se upira na vse načine, saj je to njegov show, vendar nam nikoli v resnici ne more preprečiti našega odhoda. Če si zares zaželimo oditi, nam tega ne more preprečiti.

Umetno zgrajeni studio v filmu predstavlja naše omejeno dojemanje sveta, naše vzorce, naše vsakdanje male drame, našo fizično realnost, kot jo dojemamo v neprebujenem stanju. Zunaj tega studia je prava realnost, ki ni samo fizična. Vendar se moramo najprej prebuditi, da bi jo lahko pričeli iskati. Proces prebujanja je namenjen vsem. Vsak mora zapustiti svoj show in se podati na pot iskanja.

Dejstvo je, da smo v osnovi svetlobna bitja, ne glede na to ali verjamemo, da obstaja še kaj drugega kot fizično ali ne. In dejstvo je, da se vibracija Zemlje spreminja, kar pomeni, da se spreminja tudi naša bit. Naš ego nam skuša nastaviti še zadnje strahove, ki nas preizkušajo ali smo resnično odločeni, da zapustimo svoj omejeni svet. Iluzija se razblinja. Trumanu je nazadnje uspelo zapustiti svet, ki se je 30 let gradil okoli njega. Čas je, da to storimo tudi mi in odkrijemo, da za omejitvami fizičnega sveta, stoji nov, lepši svet, ki nima omejitev in kjer ne potrebujemo režiserja, da bi nam pisal scenarij.

Nova, Vodnarjeva doba

Premiki zavesti, dvig vibracije, nova zemlja, vsa ta duhovnost... zakaj? Čemu? Kako to, da se je kar naenkrat pojavilo toliko new agea? Kaj nam sedaj kar naenkrat prodajajo angele, mojstre, milijon in eno tehniko za... kaj? Verjetno se tudi komu med vami porajajo ta vprašanja. Še posebej, če »padete« v kakšnega od blogov ali spletnih strani kot je tale. Od kod se je vse to vzelo? Zakaj se še 10 let nazaj o vsem skupaj ni skoraj nič vedelo? Pa začnimo od začetka. Z malce zelo laične astrologije.

Ko Zemlja kroži okoli Sonca, se navidezno pomika skozi nebo, ki je razdeljeno na dvanajst delov. Vsakemu delu vlada določeno ozvezdje in vsi skupaj sestavljajo zodiakalni krog. Vsako ozvezdje zodiaka ima svoje lastnosti in značilnosti, ki vplivajo na vse, kar se dogaja na našem malem planetu. Tisti, ki še vedno ne verjamete, da imajo planeti in zvezde lahko vpliv, se spomnite, da se samo zaradi naše Lune morje dvakrat na dan dvigne in spusti. Zemlja se v enem letu pomakne skozi vseh 12 zodiakalnih znamenj. Ker pa je Zemlja del galaksije, se skupaj z vrtenjem okoli središča galaksije pomika še skozi večji krog, ki mu ravno tako vladajo energije zodiaka. Ta krog okoli središča galaksije traja 25.800 let (naše osončje leži približno na 1/3 oddaljenosti od zunanjega roba galaksije), to je eno kozmično leto. Kozmični »mesec« (t.i. precesijska doba) tako traja 2150 let. In sedaj smo v času, ko prehajamo iz kozmičnega meseca Rib, v kozmični mesec Vodnarja. To pa pomeni ogromno spremembo energij.

Ribi simbolizirata področje podzavesti, sanj in razmišljanja kot reakcijo na zunanje okoliščine. Značilne lastnosti Rib so individualnost, idealizem in predanost idealu. Značilnost dobe Rib je polarizacija na dobro-zlo, belo-črno, sever-jug, naši-vaši. Med poglavitnimi značilnostmi dobe Rib je potrebno omeniti pojav in razvoj globalne religije, temelječe v največji meri s simboliko vode: krst, hoja po vodi, sprememba vode v vino... Tudi razpoznavni znak prvih kristjanov je bila riba. Sedaj vstopamo v Vodnarjevo dobo. Energije Vodnarjeve dobe so energije ljubezni, povezanosti, harmonije... Iz dualizma se torej pomikamo v enost. Ker se je spremenil vpliv zvezd, ki sevajo svojo energijo, se zdi, da nič več ne deluje »po starem«. Vsi preživeti vzorci vedenja se čistijo v skladu z višjimi duhovnimi zakoni. Nova duhovna gibanja v 60ih letih prejšnjega stoletja niso zaman dobila imena New age.

Vse te spremembe se na energijskem nivoju zaznavajo kot sprememba vibracije. Ribe so vodno znamenje, vodnar zračno – voda je gostejša od zraka, torej se vibracija v novo dobo dviga. Ta dvig pomeni spremembo in spremembi se lahko upiramo ali se ji prilagodimo. Ker berete tele vrstice, ste spremembo začutili in se ji pričeli prilagajati. Tisti, ki se spremembi upirajo, verjetno teh vrstic ne bodo nikoli prebrali.

Egotrip

Ob vsem, kar se zadnje čase dogaja na energijskih nivojih, se samo še čudim. Dobro, da kdaj kdo napiše, kaj se dogaja, da lažje zadiham. Opažam, da je bistvenega pomena zavedanje sedanjega trenutka in prizemljevanje. Brez tega me kar odnese in dogajanje čez dan gre kar mimo mene. Intenzivno opazujem svoj ego in kako me prinaša naokrog. Ego so misli in čustva, ki nadzorujejo nas, namesto da bi mi njih (v freudovski psihologiji sta to id in ego). Kadar govorimo o sebi in uporabljamo zaimek »jaz« ponavadi govorimo o tem kdo smo. Vendar to ni pravi jaz, to ni tisti svetlobni del nas samih, ni naša duša. Ko govorimo o sebi govorimo o nekem imenu in priimku s katerim se identificiramo, govorimo o poklicu in delu, ki ga opravljamo, govorimo o tem, kaj vse smo že počeli. In vendar je to samo obleka, ki jo nosi naša duša. Bistvo nas samih nima nič z jezo, žalostjo, frustracijami, predsodki, mentalnimi vzorci – vse to je egova navlaka.

Kako preseči ego in prepoznati pravi jaz? Tako, da naša zavest postane opazovalec, da se distancira od čustvenega dogajanja, odzivov naših miselnih struktur – to namreč nismo mi, ampak programi, ki delujejo v našem energetskem polju. Ko se v odnosih zapletamo v čustvene drame, ko se odzivamo na čustva drugih, ko želimo imeti kontrolo, takrat se z vsem tem identificiramo in rečemo: jezen sem, užaljen sem, na živce mi gre… Če pa je naša zavest opazovalec rečemo: zanimivo, ta dogodek sproži jezo, ta človek s svojim obnašanjem povzroči užaljenost; v čustvenem polju se pojavi sreča… Ko se postavimo v vlogo opazovalca se lahko vprašamo: zakaj se to zgodi? Ko v odnosih reagiramo, je to posledica določenih "sprožilcev", ki aktivirajo programe v nas samih. Ni namreč mogoče, da bi nas nekaj ujezilo, če tega vzorca nimamo v sebi. Bolj kot nam nekaj pomeni, bolj se s tem identificiramo in bolj to občutimo kot osebni napad.

Ego se zapleta v razmišljanja in misli iz preteklosti in strahove glede prihodnosti. Kadar nas nek dogodek močno zaznamuje mu s tem, ko o njem razmišljamo, ga analiziramo, o njem razlagamo dovajamo energijo. Dejstvo, da smo zamudili vlak se ne spremni s tem, ko se jezimo in tarnamo in razlagamo ljudem, kako smo zamudili vlak. Energija ostaja v preteklosti. Vso to energijo bi namreč lahko usmerili v sedanje iskanje rešitve – kdaj gre naslednji vlak. Ali pa, kadar se pripravljamo na neko srečanje ali pogovor – v glavi si delamo scenarije, predvidevamo potek pogovora in usmerjamo vso energijo v te prihodnje dogodke – potem pa se zgodi, da je odziv popolnoma drugačen kot smo pričakovali. In toliko energije smo potrošili za nekaj, kar se ni nikoli zgodilo, ker smo izhajali izključno iz svojih miselnih vzorcev.

Pogost miselni vzorec, ki ga nosimo ljudje v sebi je: jaz imam prav. Ko komuniciramo z ljudmi okoli sebe, je vse lepo in prav, dokler nam prikimavajo in se s tem strinjajo z našim vzorcem. V trenutku, ko nekdo drug izrazi nestrinjanje z nami, nastane cel hudič. In naša oznaka takega človeka takoj dobi razne slabe oznake: z njim se ne da pogovarjati, nima pojma, kdo pa misli, da je… In ta človek je samo pokazal na vzorec v našem mentalnem telesu. In vse kar smo mu pripisali, smo pravzaprav pripisali nam samim. Kot opazovalec bi lahko rekli: kadar deluje ego se z mano ne da pogovarjati, nimam pojma, mislim, da sem nekaj več. In na ta način se ne identificiramo s tem delom ega, ampak ga prepoznamo in tako odvzamemo energijo. Naslednjič bomo tako težje delovali iz ega.

Kakšno pa je stanje brez vpliva ega? Zakaj bi se sploh trudili biti v kakšnem drugačnem stanju? Svoj pravi jaz, svojo dušo za začetek dosežemo v meditaciji, ko vstopimo v občutek notranjega miru, harmonije, sočutja, globokega zadovoljstva in notranjega veselja. Kaj ne bi bilo čudovito, če bi ves čas živeli v teh občutkih? Vračanje v zavedanje, v razsvetljenje se dogaja s prepoznavanjem plasti ega. Naša edina vstopnica v "nebesa" je poznavanje našega pravega bistva.

Za konec zgodbica, ki zelo nazorno pokaže kako deluje naš ego-um.

Hodila sta dva meniha po poti. Prideta do vasi, kjer je bila zaradi dežja cesta zelo blatna. Na eni strani ceste je stala gospodična v lepi obleki in razmišljala, kako naj pride čez cesto, brez da bi si umazala obleko. Prvi menih je stopil do nje, jo dvignil, nesel čez cesto in nato mirno nadaljeval pot. Meniha sta hodila že pet ur, ko se oglasi drugi menih: Kako si lahko prijel in nesel tisto žensko, kaj ne veš, da mi menihi tega ne počnemo? Prvi menih ga je pogledal in mu odgovoril: Jaz sem žensko odložil že pred petimi urami. Kaj jo ti še vedno nosiš s seboj?